Preden se odpraviva s skuterjem, pripraviva sendviče, pijačo in nekaj sladkega v nahrbtnik, saj za kosilo ne bo veliko možnosti.
Reine je majhna in neverjetno slikovita ribiška vasica, ki leži na otočku Moskenesøya v fjordu.
Slikovite rdeče in bele ribiške koče so posejane ob obali v ozadju fjorda pa jih varujejo spektakularni in domišlijski okoliški granitni vrhovi gora.
Pravijo, da si je prav zaradi omenjenega vas prislužila sloves »najlepšega kraja na svetu«.
V bližini je veliko znanih pohodniških poti. Eno izmed njih sva danes izbrala midva.
Vzpon na Reinebringen.
Že od daleč opaziva strmo stezo in pohodnike proti vrhu hriba. Dober opis:Reinebringer trail
Parkirava pred predorom in se odpraviva.
Že na začetku naju čakajo kamnite strme stopnice, ki vodijo do enega najlepših razglednih točk na vseh otokih.
Reinebringen je okoli 450 metrov visok, a zahtevna pohodniška pot je speljana po strmih kamnitih stopnicah v majhnih cik-cakih naravnost proti vrhu.
Stopnice so v večini visoke, primerne za velike ljudi, za nas majhne, pa so kar velik izziv.
S pohodniškimi palicami, ki predstavljajo drugi par nog, je udobneje, saj razbreniš težo.
Sonce, kratka sapa, pekoče mišice v nogah in pogled v tla, to je bila današnja kalvarija.
Vzpon s skoraj 2000 strmimi stopnicami in 50 m steze do vrha je pravi križev pot, najbrž za vse kar človek mora poplačati z veliko truda.
Potrebovala sem kar nekaj postankov, da sem se nadihala in spočila, preden sem dosegla vrh. A ker sem bila v družbi podobnih mučenikov, mimogrede, danes je bilo tu pravo romanje številnih turistov od vsepovsod. Mnogi so, kot so dejali, privič na taki preizkušnji. Kar kruta je za prvič, res.
Brez energije, sape in moči prilezem na sedlo hriba, kjer mnogi z občudovanjem in "ahi" gledajo navzdol.
Pridružim se jim. Smo tik nad fjordom in pred nami je v previsu spektakularen razgled na fjord in otoke v njem.
Ko sem zapisala, da so Lofoti biserna ogrlica, ki krasi obalo celine, nisem prav nič pretiravala. To lahko brez dvoma potrdi spodnja fotografija. Neverjetna ustvarjalnost narave brez primere.
Pozabila sem na utrujene noge in težak vzpon in uživala na vsakem koraku tam zgoraj. Privoščila sva si okusne sendviče, pijačo in kavo za malico. Kako tekne v naravi! Bojan je še posebej užival, fotografiral in iskal najboljše razgledne kotičke.
Po malici sva se vzpela še do vrha, kjer je manjša ploščad, ki visi nad jezerom.
Sonce je pripekalo, nebo je bilo brez oblačka tudi ko sva se po strmih stopnicah spuščala proti dolini. Spust je bil malo lažji za srce in pljuča, a obremenilen za kolena in gležnje, vsekakor ne lahek, zaradi strmine.
Ob prihodu v dolino so se mi tresle noge. Sedla sva na skuter in se odpeljala do vasice, kjer sva v trgovini nabavila vse potrebno in si privoščila še sladoled.
Ko sva se malo ohladila, sva se odpeljala do sosednje vasice na bližnjem otočku. Otoke povezujejo lepi mostovi, ki dodatno povečajo slikivitosti krajev. V tej vasici so, za razliko od drugih ribiških krajev, na lesenih stojalih ob morju obešene ribje glave.
Lahko se sprehodiš pod sušenimi ribjmi glavami, kar sva tudi naredila v bližini znane trgovine z ribjo hrano.
Škoda, da v blogu ne morem priklicati značilnega vonja, ki je v zraku v bližini vasi.
To so ribe imenovane trska, mi jim po domače rečemo 'štokfiš', ki se sušijo na vetru po tradicionalni starodavni metodi na posebnih trikotnih lesenih stojalih blizu obale.
Tu so v prodaji tudi orjaške glave monkfish.
Posebna lesena stojala za sušenje rib so postavljena ob obali, večina je sedaj praznih in čaka na novo sezono ulova
Obiščeva tudi vaški svetilnik, saj je ta simbol že postal ena izmed najinih tem fotografiranja.
Po zanimivem, utrujajočem a nepozabnem dnevu se vračava zadovoljna v kamp.
