Po zahodni obali

Prespala sva na prostoru ob gozdni poti v bližini ceste. Po zajtrku sva nadaljevala vožnjo po zahodni obali, kjer sprva cesta spet izmenično potuje pol poti po predorih, pol pa zunaj. 

V drugem delu sva zavila na lokalno cesto, kjer so si v zadnjem delu sledila slikovita jezera na obeh straneh, eno za drugim, obdana s posebno slikovitimi skalnatimi grebeni balvanov. 

Vmes sva se ustavila v  Geoparku MAGMA, vdolini hudournika, ker sva si želela ogledati neko posebnost parka.

Poiskala sem zanimive podatke o tem.parku. 

Globalni geoparki UNESCO predstavljajo najpomembnejša geološka območja na svetu. Anortozit je prevladujoča vrsta kamnine v geoparku Magma in je redek na Zemeljskem površju. Vendar pa pogost na Luni, kjer predstavlja njena velika svetla območja.

Pred milijardo let se je območje, ki ga danes imenujemo geopark Magma, nahajalo približno 20 km pod Zemeljskim površjem, na dnu ogromnega gorovja, primerljivega z današnjo Himalajo.

 Ogromne sile, ki so povzročile nastanek gorovja, so povzročile, da so se nekatere kamnine stalile v magmo, ki se je zbrala v magmatski komori. Ko sta se tlak in temperatura znižala, se je magma strdila v nove vrste kamnin, vključno z anortozitom. 

Zemljina skorja se je erodirala in stara magmatska komora je zdaj vidna na površju. 

Edinstvena pokrajina Magma Geopark se ponaša z raznoliko in kontrastno pokrajino z razgibanimi klifnimi obalami, mogočnimi fjordi, golimi skalami in ​​globokimi dolinami. 

Geologija regije, katere zgodovina sega 930 milijonov let nazaj, je postavila temelje za pridobivanje železove rude iz ilmenita. Tu so še ostanki nekdanje železnice, ki je rudo tovorila do 9 km oddaljene obale.

A najzanimivejša je  skala, ki leži v bližini iLinepollena, na levi strani ceste. To je velik premični balvan, imenovan "Ruggesteinen".

Je največji premični kamniti blok v severni Evropi. Tehta 74 ton in ga je mogoče zibati z roko!  to sva preizkusila tudi sama in drži. Meni sicer ni uspelo, a Bojan ga je konkretno zazibal. 

Balvan je ledeniški eratik, ki ga je za seboj pustil ledenik, in se je po naključju znašel na tem prostoru. Velja za enega največjih zibajočih se balvanov na svetu.

Ruggesteinen je bil leta 1923 zaščiten kot prvo geološko ohranitveno območje na Norveškem. 

Zadnji del poti sva vozila po ravninskem obmorskem pasu, kjer se razprostirajo široka polja žota ali krompirja in pašniki posuti s kamenji, kjer se pasejo drobnica ali črnobele krave.

Temperatura se je danes gibala med 22 do16°C. Prognoza pravi, da bo še en teden lepega vremena, a bo vetrovmo. Nič novega za ta del sveta.

Ustavila sva se na parkirošču blizu obale, 30 km pred Stavangerjem, kjer bova prespala. Potrudila sva se poiskati prostor, saj se je tu zbralo že kar velikp avtodomov.

To ibmočje je priljubljeno kajtarjem, saj neprestano vleče iz Atlantika.o

To sva tudi lepo začutila, ko sva se idpravila do peščenega zaliva. 

Razburkano morje, hladen veter v laseh in sipine, to je na kratko opisana scena. Temperatura pa 14°C.

Do Lindesnes Fry

Dopoldne sva se odpeljala do parkirišča v Lindesnes Fry. Po poti sva sečevala veliko avtodomov, ki so se že vračali. 

(Zelena točka, kjer sva se ustavila)

Lepa, a ožja cesta se je vila okrog vsakega zalivčka. 

Zanimive vasice so se svetile v jutranjem soncu. Lesene hiše bele, rdeče, rjave, rumene in zemf barve so krasile pobočja ob obali. 

Na obali pa so se vrstile ribiške stavbe v temnordeči barvi. Slikala sem kar med vožnjo, saj na cest ni bilo mogoče ustaviti.

Ko sva prispela do parkirišča, sva imela srečo, da se je en ravno odpravljal in sva dobila parkirno mesto.

To je namreč točka, ki jo trumoma oblegamo ruristi. Lahko bi ji rekli tudi "Sudkapp" Norveške. Torej poleg Nordkappa pomembna točka, le da gre za najjužnejšo točko v državi. Midva sva do sedaj obiskala tri, naj sever, naj vzhod in sedaj naj jug te dežele.

Zame se je šele tu začela tisza prava norveška scena. Zalivčki, lesene hiške kot iz pravljoce Janko in Metka, veliki skalnati balvani, kamniti otočki v morju in svetilniki. 

Res scena poboža oči in dušo. Ne vem od kdaj ta moja navdušenost nad Skandinavijo. Res je tu zelo drugače in lepo. 

Ko sva parkirala, sva se odpravila po skalah do slavnega svetilnika na najvišji točki. 

Svetilnik Lindesnes (Lindesnes fyr) je najstarejši in najjužnejši kopenski svetilnik na Norveškem, ki označuje točko, kjer se Severno morje sreča z ožino Skagerrak.

Nekaj podatkov o njem:

Ustanovljen: 27. februar 1656.

Trenutni stolp zgrajen: 1915.

Višina stolpa: 16,1 metra (53 čevljev).

Nadmorska višina svetilnika: 50,1 metra (164 čevljev) nad morsko gladino.

Lokacija: Južna konica polotoka Lindesnes, okrožje Agder

Pišejo, da je kralj Friderik III. leta 1655 podelil prvo dovoljenje za gradnjo svetilnika. Prvi signal leta 1656 je uporabljal 30 utripajočih lojnih sveč znotraj tristopenjskega lesenega stolpa.

Ker je bila svetloba sveč šibka in nezanesljiva, so se mornarji močno pritoževali. Kralj jo je po nekaj mesecih ugasnil in rt je ostal temen 69 let, dokler se delovanje ni uradno nadaljevalo leta 1725.

Med vojno so okupacijske nemške sile območje močno utrdile in tu namestile do 400 vojakov. Sprehodila sva se mimo ostankov bunlerjev in vojaskih jarkov,  predorov in opazovala položaje za topove, vklesane v skalo. Opomnik, da je bila točka szrateško pomembna.

Čeprav je bil svetilnik leta 1979 močno avtomatiziran, je Lindesnes edinstven, saj je edini svetilnik na Norveškem, v katerem še vedno delajo oskrbniki. Skrbijo za objekt in upravljajo vsakodnevno delovanje.

Obhodila sva svetinik, posnela nekaj lepih slik  okolja in se po dobro označeni potki ( živomodri krogi) odpravila do prav zadnje južne točke. 

Nabrala sva par tipicnih kamenckov za najino kolekcijo. Sprehod je bil res čudovit. 

Skuhala sem kosilo in nato sva sprostila prostor, saj se je parkirišče medtem natrpalo. Nadaljevala sva pot proti Stavangerju.

 V Vigelandu sva opravila nakup, malo prej pa uspela servisirati avtodom, odtočila sivo vodo, dolila svežo in spraznila WC.

Segrelo se je do 28°C, pozneje popoldan. 

Proti Stavangerju

Zadnja dva dni sva bila povsem v tranzitu. Po Oslu sva se ustavila v Bugårdsparknu, kjer sva prenočila na prostornem parkirišču ob dveh jezerih. 

To je lepo urejen park in športni park za mesto z različnimi športnimi igrišči in otroškimi igrali. Opremljen je s klopcami in sprehajalnimi potmi.

Domačini ga dobro izkoriščajo, saj je bilo tu veliko tekačev in družin z otroki.

Po podatkih Bugårdspark ponuja veliko lepih tekaških krogov. Krog "okoli ribnika" je dolg nekaj več kot kilometer.

Okoli parka so tudi skupni žari, ki jih lahko uporabljajo vsi. V okolici so mize in klopi, tako da je za ugodje poskrbljeno.

Imajo celo javno stranišče, kjer lahko uporabljate bančne kartice. Cena obiska stranišča je pet kron.

Vsepovsod je veliko račk, ki imaju tu prijetno domovanje. Sprehodila sem se okoli prvega ribnika in se hladila na klopci v senci. Nastalo je tudi nekaj posnetkov za blog.

Danes dopoldne sva v prijetni umirjeni vužnji nadaljevala po avtocesti proti Stavangerju. Cesta teče v bližini obale in  je podobna švicarskemu siru. ;)

Teče skozi nešteto tunelov, tako da praktično voziš voziš izmenično slab kilometer zunaj, nato sledi daljši ali krajši predor, vmes med predoroma pa je celo kakšen most.

Tako si polovico poti zunaj polovico pa pod zemljo. Na tem območju je poleg zalivov tudi nekaj jezer.

Scena je tipično skandinavska, zalivčki, otočki, na obali pa slikovite raznobarvne lesene hiše. 

Za prenočevanje sva se ustavila dobrih 200 km oddaljeno od Stavangefja.na urejenem parkirišču. 

Ura je 18:00, sonce pa še kar visoko, tempetatura 26°C, čez dan pa 28.