Flørli, 4444 lesenih stopnic

Včeraj sva imela "žehto". Šla svva v marino in tam oprala oblačila. Toda  tudi tokrat nana ni uspelo zporabitisušilca, ker je mlad par zakompliciral zadevo. Na srečo sva lahko posšila na soncu na parkirišču.

Danes sva se že ob 5:55 vkrcala na ladjo in se odpravila do neverjrtne atrakcije v Lysefjordu. Karte za vožnjo je Bpjan kupil na spletu. Na eno stran sva vzela hitri čoln, ki vozi le 45 minut do Flørlija, za nazaj pa navaden trajekt, ki potrebuje za isto pot 1 uro 45 minut. Karte so zelo poceni.

Veselila sva se nenavadnega podviga, prehoditi 4444 stopnic navpično v breg.

Flørli je majhna vas na bregu fjorda, ki nima cest. Do nje je mogoče priti le s trajektom ali peš. Leži globoko v spektakularnem Lysefjordu, blizu velikih sten Kjerag. 

Flørli je priljubljen zaradi svojih 4444 lesenih stopnic, ki vodijo naravnost v goro. To so najdaljše leseno stopnice na svetu.

Pohod po stopnicah 4444 je tisto, kar naju je pritegnilo. Stopnice ležijo vzdolž dveh vodovodnih cevi, ki so služile elektrarni. Zraven so tudi tirnicam, po katerih je voziček nekoč prevažal ljudi in materiale gor in dol po gori. 

Na polovici stopnic je Kabelnica, kjer stoji velik vitel, ki je nekoč vlekel voziček. Hpja po stopnicah, ki so oštevilčene vsake toliko časa, je precej naporna in utrudljiva. Dolga je 3,8 kilometrov, premaga pa višinsko razliko 740 m.

Sprva številke na stopnicah hitro naraščajo, kasneje pa vse počasneje, ker si že zadihan in greš počasneje.

Na vrhu stopnic, kjer je oznaka 4444, te čaka za "posladek še kakih 100 dodatnih. Vendar, ko prispeš si srečen, da si na planoti z lepim jezerom in prekrasni.m pogledom na fjird.

Skalnata planota je polna gladkih ovalnih sten. Najprej sva pomalicala, kot vsi ostali in se nato odpravila okoli jezera. 

Sonce je ogrelo zrak in iz doline dvigalo meglo. Ko sva se navžila lepot tam zgoraj, se je bilo potrebno spustiti nazaj v dolino. 

Sledila sva oznakam, rdeči T, ki sp nakazovale pravo pot, ki pa je prej kot enostavna, saj teče po gladkih hrbtih skal, po gozdu in ob hudourniku. Na kamnih pokritih s peskom se rado drsi. 

Palice so bile v veliko pomoč tako na poti navzgor, še bolj pa navzdol. Za pot gor sva porabila 1 uro in 50 minut, za dol pa malo več kot 2 uri. Prehodila sva 10 km.

Obvestila opozarjajo, da pot ni primerno za ljudi s hudo vrtoglavico. Stopnice so sicer  opremljene z leseno ograjo ali kablom, ki ju je zttreba ob vzponu oprijeti,.

Na poti sva srečala par iz Teksasa, no mož je bil po rodu Norvežan, s katerima sva prijetno pokramljala. 

Domov sva se vračalla šele ob 17:00, ker sva za vsak slučaj dodala eno uro, če bi nama šla hoja prepočasi. 

Ta podvig je bil kar izdaten za telo in dušo, a po opravljenem, sva bila oba zadovoljna, da sva uspela. 

Dalsnuten, razgledna točka ob Gandsfjordu v Sandnesu.

Včeraj dopoldne sva šla preverit, kdaj in kako se z ladjo odpraviti do slavnih lesenih stopnic v fjordu. Pri trajektu sva dobila vse informacije in tudi poiskala, kje bova prenočila v nedeljo.

Nato sva se po kosilu odpeljala do parkirišča, od koder vodi pot na Dalsnuten, priljubljen vrh ob Gandsfjordu v Sandnesu. Pravijo, da je popularen za družine in vse ostale pohodnike, ker je enostaven

Pot, bolje uhojena steza z občasnimi ploščatimi črnimi skrili ali pa lesenimi nastavki, da se izgogneš mlakam v dolini v primeru dežja, vodi najprej po ravnini mimo dbeh manjših jezer. Zatem se začne vzpenjati proti vrhu med kamni ali pa po kamnitih stopnicah. Malo je bilo potrebno paziti, da ti ne zdrsne na gladkih balvanih.

Ves trud je poplačan, ko te zaobjame z vrha Dalsnutena (323 metrov nadmorske višine) fantastičen razgled na zaliv ob dveh mestih Stavanger in Sandnes.

Za obisk vrha Dalsnuten je več možnosti. Najkrajša pot do Dalsnutena vodi po široki pohodniški poti, mimo Gramstadtjørna in skozi majhen gozd, kjer je občina Sandnes postavila zavetišča. Pohod se nadaljuje med dvema kamnitima ograjama, staro motiko, kjer so nekoč vodili ovce in krave na pašo. 

Mnogi se odločijo za drugo krožno pot, ki se začne pri Gramstadtjørni in gre proti zahodu proti Gandsfjordnu. 

Midva sva izbrala prvo, ki je lepo označena in po kateri so že stopali številni pohodniki.

Na vrhu je kamniti stolp z napisom. Tu se zbirajo tisti, ki želijo narediti posnetke na vse štiri strani neba. Vrh je prijetno ploščat, poln gladkih skal in visi 300 m v globino proti zalivu. 

Lepo se je tu sprostiti na skali in uživati v lepotah narave. 

Po povratku sva se odpeljala do parkirišča v bližini biatlonskega centra. Kmalu se nas je nabralo nekaj avtodomarjev na tej gozdni jasi. Noč je minila mirno in zbudilo naju je toplo sonce. :)

Včeraj sva napravila 10.000 korakov kot trening za jutrinšnji podvig po 4444 lesenih stopnicah. 

 

Po zahodni obali

Prespala sva na prostoru ob gozdni poti v bližini ceste. Po zajtrku sva nadaljevala vožnjo po zahodni obali, kjer sprva cesta spet izmenično potuje pol poti po predorih, pol pa zunaj. 

V drugem delu sva zavila na lokalno cesto, kjer so si v zadnjem delu sledila slikovita jezera na obeh straneh, eno za drugim, obdana s posebno slikovitimi skalnatimi grebeni balvanov. 

Vmes sva se ustavila v  Geoparku MAGMA, vdolini hudournika, ker sva si želela ogledati neko posebnost parka.

Poiskala sem zanimive podatke o tem.parku. 

Globalni geoparki UNESCO predstavljajo najpomembnejša geološka območja na svetu. Anortozit je prevladujoča vrsta kamnine v geoparku Magma in je redek na Zemeljskem površju. Vendar pa pogost na Luni, kjer predstavlja njena velika svetla območja.

Pred milijardo let se je območje, ki ga danes imenujemo geopark Magma, nahajalo približno 20 km pod Zemeljskim površjem, na dnu ogromnega gorovja, primerljivega z današnjo Himalajo.

 Ogromne sile, ki so povzročile nastanek gorovja, so povzročile, da so se nekatere kamnine stalile v magmo, ki se je zbrala v magmatski komori. Ko sta se tlak in temperatura znižala, se je magma strdila v nove vrste kamnin, vključno z anortozitom. 

Zemljina skorja se je erodirala in stara magmatska komora je zdaj vidna na površju. 

Edinstvena pokrajina Magma Geopark se ponaša z raznoliko in kontrastno pokrajino z razgibanimi klifnimi obalami, mogočnimi fjordi, golimi skalami in ​​globokimi dolinami. 

Geologija regije, katere zgodovina sega 930 milijonov let nazaj, je postavila temelje za pridobivanje železove rude iz ilmenita. Tu so še ostanki nekdanje železnice, ki je rudo tovorila do 9 km oddaljene obale.

A najzanimivejša je  skala, ki leži v bližini iLinepollena, na levi strani ceste. To je velik premični balvan, imenovan "Ruggesteinen".

Je največji premični kamniti blok v severni Evropi. Tehta 74 ton in ga je mogoče zibati z roko!  to sva preizkusila tudi sama in drži. Meni sicer ni uspelo, a Bojan ga je konkretno zazibal. 

Balvan je ledeniški eratik, ki ga je za seboj pustil ledenik, in se je po naključju znašel na tem prostoru. Velja za enega največjih zibajočih se balvanov na svetu.

Ruggesteinen je bil leta 1923 zaščiten kot prvo geološko ohranitveno območje na Norveškem. 

Zadnji del poti sva vozila po ravninskem obmorskem pasu, kjer se razprostirajo široka polja žota ali krompirja in pašniki posuti s kamenji, kjer se pasejo drobnica ali črnobele krave.

Temperatura se je danes gibala med 22 do16°C. Prognoza pravi, da bo še en teden lepega vremena, a bo vetrovmo. Nič novega za ta del sveta.

Ustavila sva se na parkirošču blizu obale, 30 km pred Stavangerjem, kjer bova prespala. Potrudila sva se poiskati prostor, saj se je tu zbralo že kar velikp avtodomov.

To ibmočje je priljubljeno kajtarjem, saj neprestano vleče iz Atlantika.o

To sva tudi lepo začutila, ko sva se idpravila do peščenega zaliva. 

Razburkano morje, hladen veter v laseh in sipine, to je na kratko opisana scena. Temperatura pa 14°C.