Monemvasia - vzhodnii Gibraltar

Po skoraj neprespani noči (beri glasno dirjanje motoristov po okoluci pozno v jutro) me čaka naporen dan. Odpeljala sva se proti zanimivi točki z bogato zgodovino.

To je Monemvasia, znana kot "Gibraltar vzhoda". Je osupljivo srednjeveško mesto-trdnjava, ki leži na skalnatem otoku, povezanem z nasipom s celino. 

Že od daleč opaziš ta zanimiv otok, ki v resnici spominja na Gibraltar. Parkirala sva v pristanišču in se peš odpravila do otoka in dalje do mesta Monemvista na jugovzhodu pečine. 

Mesto je spektakularno vklesano, del po vznožju ogromne morske skale in del na nhe vrh. Otok primerjajo s kamnito ladjo, z zraka pa ima obliko ribe. 

Namenjeno je le pešcem, saj so kamnito tlakovane uličice ozke in strme. 

Pišejo, da se v mestu zrcali obnovljena bizantinsko, beneška in osmanska arhitektura. Edini gradbeni material, kamen krasi hiše, zidove in lepe cerkve.

Danes je Velika noč v teh krajih, zato se vije množica obiskovalcev v to mesto. 

Ta bizantinska grad-država na svojem otoku se lahko pohvali z bogato zgodovino in čudovito arhitekturo. Kamor koli se ozreš opaziš slikovite kamnite zgradbe.

 Ustanovili so ga Bizantinci  v šestem stoletju. Polno je osupljivih stolpov in cerkva in obiskovalcu ponuja avtentično srednjeveško vzdušje.

Tlakovane strme ulice so neverjetno vgnezene v pobočje mogočne skale. 

Deli se v spodnje in zgornje mesto, kot lepo prikazuje ta plakat. 

Medtem ko spodnje ponuja prijetno vzdušhe s trgovinicami in restavracijami v glavni ulici ter primere starih hiš za ogled, zgornje samo daje vtis razsežnosti z ruševinami po platoju.

To ne preveč veliko mesto se lahko pohvali s tremi večjimi cerkvami, Agia Sophia, Panagia Chrysafitissa in Elkomenos Christos, ki s svojo lepoto iztopajo iz množice stavb. Vendar so tu še številne manjše skrite med hišami.

Mesto je dobro utrjeno z obzidjem, ki ga v celoti obdaja, najbrž zato, ker je bilo v davnini pomembna pomorska in trgovska postaja na egejskih morskih poteh.

Odpraviva se tudi v zgornji del mesta, ki leži na vrhu skale. Tja vodi ozka kamnita in strma pot. Kamni zlizani od miljonov stopij obiskovalcev se bleščijo.In nevarno drsijo. 

Po vzponu na vrhu zagledava ostanke

 starih bizantinskih stavb. Skalnata vijugasta pot naju pripelje do trdnjave Youlás, ki ponuja izjemen razgled na mesto spodaj.

Oddahneva si, uživava v veličastnem razgledu in se polagoma spustiva proti spodnjemu mestu. Čas je za kosilo, tudi sicer nama brbončice dražijo vonjave na vrtečem ražnju pečene jagnjedi. 

Izbrala sva restavracijo z mizami na strehi s krasnim razgledom na mesto. Naročila sva grško solato in velik ligenj na žaru. Jaaammmy!

Sledila je le še pot nazaj do najine potujoče hiške in vožnja do postajališča v Šparti. Ob poti občudujeva kupe zabojčkov natrganih pomaranč ob nasadih. 

.

Proti parku Petrified forest

Nadaljujeva najino raziskovanje Peleponeza. Čaka naju še tretji zadnji med velikimi prsti, polotok na vzhodu Peleponeza. 

Voziva večina po obalni cesti med ogromnimi nasadi pomaranč. Sedaj je čas obiranja teh sončnih sadežev.

Pomarančevci so bujna, košata drevesa, bogata s sadeži, ki zaradi barve prav žarijo na zelenih krošnjah.

Voziva po cesti s 1001 ovinkom, saj ovija vsak zalivcek. Vožnja je počasna in umirjena. 

Prvi postanek imava pri nasedli ladji Dimitrios. Postala je prava ikona zaliva in obvezen postanek za vse, ki se peljejo mimo. 

Parkirava na obali in se sprehodiva do razbitine, ki je vidno prostor za grafite. Najboljši je napis na njej: Life is a beach, and then you die!"

Ladji je bilo ime Dimitrios. To je bila 67-metrska tovorna ladja, ki je v slabem vremenu nasedla na plaži Valtaki.

Podatki omenjajo, da je nezakonito tihotapila tobak. Pravijo ji tudi  "ladja duhov".

Obala je mestoma peščena in skalnata. Pot nadaljujeva po močno ovinkasti cesti. 

Prometa ni veliko, menjavajo se pogledi na manjše ozke zalive, nasade oljk in golih gora v ozadju. 

Kar nekaj jih je piramidaste oblike. Voziva se skozi par mest in visoko na pobočjih vidiva vasice.

Po dolgi vožnji se približava naslednji točki postanka, "Okameneli gozd" v Agia Marina Paralia. To je skriti biser Peloponeza. Podučila sem se o tej posebnosti. 

Okamenel gozd Agios Nikolaos je edinstven geopark v Evropi, star milijone let. Leži na obali 15 km južno od mesta Neapola. 

Parkirava v bližini majhne xerkvice in se peš odpraviva po urejeni stezi na obalo.

Obala je razvejana, morje kristalno čisto in zeleno.

Plaža je polna okamenelih debel palm in vsepovsod je obilica fosilov. Stara je milijone let. Ob poti so infirmacijske table s podatki o tem gozdu. 

Tu je bilo nekoč prizorišče naravne katastrofe, ki je spremenila okolico, zdaj pa je prizorišče skoraj nadrealistične naravne lepote, saj se zdi, kot da stopite v drug svet, ko se sprehajaš med temi "starci".

Geopark je naravni posnetek časa pred več kot dvema milijonoma let, ko je bila Grčija bujen tropski gozd, poln palm in velikanskih listavcev.

Pozneje je mešanica vulkanske in tektonske aktivnosti potopila celotno regijo.

Zgodba spominja na potopljeno Atlantido, saj je bil tu celoten gozd skoraj čez noč potopljen pod Egejsko morje. To je počasi okamenelo in kalcificiralo drevesa ter jih za vedno ohranilo za nas v sedanjem stanju.. 

Nekoč bujni palmov gozd se je skozi leta preoblikoval v okameneli primerek z mnogimi apnenčastimi formacijam, ki tiho ždijo ob morju. 

Še ena mistična realnost Grčije, ki sicer slovi po mističnih jumakih, bogovih in boginjah. 

Danes naju je sončna pripeka precej zdelala. Kako mora biti šele vroče v poletnem času!.

Vrnila sva se v bližnje mesto Neapoli in tu bova prenočila ob obali. Za nagrado sva imela še krasen sončni zahod. 

Mani

Prespala sva na parkirišču v kraju Derolimena. Zjutraj se z motorjem odpraviva proti 17 km oddaljenem rtu polotoka. Lep sončen dan nama je poklonil prekrasno izkušnjo.

Voziva po razgibanem goratem območju. Gore niso poraščene z gozdovi, pač pa le z grmičevjem in nizko rastjo zelenja. Sivo oker obarvano kamenje daje svoj pečat.

Kmalu opaziva, da se po pobočju pojavljajo zanimive stare in nove zgradbe z značilnimi stolpi. Preprosto obliko kocke (to ni black.cube, je pa stone cube) olepšajo vrhovi stolpov. 

Vasi so raztresene visoko po pobočjih in se zlivajo z okolico, saj so zgrajene iz mareriala, ki ga nudi tukajšnja narava, kamni. Mnogo je starih, delno porušenih hiš, veliko pa tudi novogradenj v istem slogu.

To so pravzaprav lične dvonadstropne stavbe v obliki kock z nazobčanim stolpom ob strani. Okna so pravzaprav le line, zgleda da z razlogom. Pišejo namreč, da so te utrjene stavbe varovale prebivalce pred sosedsko krvno osveto. 

Stolpne vasi zatorej krasijo ta polotok na svojstven način. Navdušila me je ta arhitekturna rešitev, preprost jasen stil, urejenost okolja in čistost. Prijene kamnite vasi se ti priljubijo.

Na poti se ustaviva v najbolj znani vasici Vathia na jugu polotoka. Stoji na griču in njeni stolpi so vidni daleč naokoli.  Navidez zapuščena vasica živi in ima lepo cerkev in restavracijo. 

Sprehidiva se po vseh uličicah in pokukava v zapuščene hiše. Pravljično okolje, ki je okamenelo v času. Ne moreva se nagledati slikovitosti te vasi. 

Ko nadaljujeva pot, opaziva na visokih pobočjih še druge kamnite vasice. S čim se le preživljajo ljudje v tem okolju. 

Pomislim, da preprosto živijo, kar je pravzaprav naše edino poslanstvo. Živeti in preživeti; in nič več!!!

Vožnjo sva zaključila na parkirišču ob restavraciji, vzela pot pod noge in se po 2 km dolgi kamniti stezi podala proti svetilniku na koncu rta. 

Nisva bila sama. Družbo so nama delale družine iz Francije, Nemčije in Grčije. Tu se ta vikend praznujejo Velika noč. 

Hoja je prijetna, saj sije sonce in vleče hladen vetrič. Občudujeva slikovite zalive z zelenomodro kristalno čisto vodo, mnoge poleg že videnih. 

Ob svetilniku narediva selfi, saj zbirava naj točke severa, juga in zahoda. 

Sva njabrž eden redkih parov, ki skuša osvojiti čim ceč teh točk v EU.

Ko sva se vrnila do avtodoma, je bil že skrajni čas za kosilo, ki sva si ga privoščila v restavraciji ob obali. Pošča za dva se je kmalu spraznila.

Po kosilu si je Bojan zaželel osvežitve in je zaplaval. Preživela sva res krasen dan, še posebej, ker nisva spremljala nemogočih političnih dogdkov v domovini. 

Ob 22:00 je po vasi krenila do cerkve procesija ob prazniku Velike noči. Po grebenu nad mesto svetijo luci, v zraku je praznik.