Po dolinah pod planotami proti Oslu

Za povratek sva izbrala cesto, ki teče čez dva visoka prelaza in po dolinah pod planotami. Teče po notranjosti, lahko pa bi šla po obalni cesti, a danes je siv skoraj jesenski dan z dežjem, zato taka odločitev.

Vozila sva mimo neštetih jezer, med pobočji, ki se dvigajo nad njimi.

Se dvakrat počasi vzpenjala po serpentinah na prelaza in nato pazljivo strmo navzdol.

Nekaj časa je bilo kar zmerno vreme, ko pa sva se dvignila na drugi prelaz, se je oblak usedel na zemljo in vidljivost je bila precej skromna.

Cesta je bila lepa, a ozka. Na srečo so vsake toliko žepi za srečevanje. Je treba prilagoditi vožnjo vremenskim razmeram in stanju v prometu. 

Ob cesti na pobočjih se pasejo ovce, ki pogosto zaidejo tudi na cesto in ustavljajo promet. 

Sprva ni veliko bivališč, kasneje pa se voziva skozi naselja, kjer so hiše  podobne razmršenim rdečelascem ;). Porasle so namreč z visoko, suho oranžno travo. Lepo se zlijejo z naravo.

Vmes sva opravila nujen nakup, ker je jutri nedelja. Trgovki sem potožila, da imajo zelo hladno, a se je začudila in povedala, da pri njih ni veliko sonca, je pa veliko dežja. 

Da jih to ne moti, sva kmalu ugotovila, ko sta dva malcka (med 3 in 6 let) v dežju uživala na vrtiljaku in gugalnicah. Dež ni bil ovira, niti nizka temperatura, saj sta bila oblečena v nepremočljive hlače in bundo z enakim klobučkom.

Spominjam se, da so mi na eni od norveških šol povedali, da imajo športne dneve tudi v dežju, saj je to le eno od oblik vremena, ki so nam dana. 

Temperatura je na prelazih padla na 9°C in mi je bilo kar hladno v noge in roke.

Šele v dolini 100 km pred Oslom se je dvignila na 14. 

Kljub vsemu sem uživala v opazovanju okolice, čeprav v sivini zbledijo vse barve te lepe narave. Tudi to je Norvešķa, najbrž bolj tipična, kot sva jo poznala do sedaj (po srečnem naključju).

Prenočevala bova na parkirišču nedaleč od ceste, kjer so že parkirani avtodomi. 

Po 20:00 je celo pokukalo sonce, potrdilo tezo o naglih spremembah vremena in za trenutek vrnilo barve okolici. 

Vračava se proti Oslu

Ponoci je malo dezevalo. Zjutraj pa je bola nizka oblačnost in sivina.

Danes zapuščava Stavanger z okolico. Na poti sva si ogledala tri točke. Dan je siv, pripravlja se na dež, zato vtisi niso tako sončni, a vseeno zanimivi.

Najprej obiščeva prvi svetilnik v Tungenesu, ki je bil prvič prižgan leta 1828. Po podatkih je bil.namen svetilnika označevati pristop k Byfjordenu. 

To plovno pot je bilo v temi težko najti. Preden so prižgali svetilnik, so imele ladje le nekaj oznak za navigacijo. Večina kapitanov se je zato poskušala izogniti plovbi po temi. 

Ker pa je ribolov sleda potekal pozimi, pogosto niso imele druge izbire, kot da plujejo ponoči. Zaradi tega je Komisija pristanišča Stavanger (Stavanger Havnekommisjon) sprejela ukrepe za osvetlitev svetilnika.

Prvi svetilnik v Tungenesu pravzaprav ni bil svetilnik v običajnem pomenu besede, temveč je bil sestavljen iz nekaj tankih lojnih sveč, ki so bile prižgane v oknu zasebne rezidence ob Tungevågenu.

Tu so na ograji razstavljene slike 24 svetilnikov na tem območju.

Naslednje si ogledava znamenito spominsko obeležje. To je stavangerjski spomenik nesreči Alexanderja Kiellanda, lokalno znan kot Brutt Lenke (Pretrgana veriga).

Naahaja se v Måkebergetu. Ustvaril ga je Johannes Bloch Hellum. Na skalnati steni pod spomenikpm so plošče z imeni 123 žrtev zaradi zrušitve platforme na morju leta 1980.

Nesreča se je zhodila 27. marca 1980 na naftnem polju. Pevrnila se je polpotopna vrtalna ploščad Alexander L. Kielland, ki se je uporabljala kot nastanitvena ploščad.

Med hudim neurjem se je odtrgala ena od njenih petih nog, zaradi česar se je prevrnila. To je najhujša industrijska nesreča na Norveškem po drugi svetovni vojni.

Od 212 članov posadke na krovu jih je življenje izgubilo 123, kar je eden najtemnejših dni v zgodovini norveškega naftnega in plinskega sektorja.

Bakreni spomenik, odkrit 20. marca 1986, tehta približno pet ton in meri šest metrov v dolžino. Pretrgan členek verige simbolizira tako strukturno okvaro, zaradi katere se je ploščad prevrnila, kot tudi strta življenja žrtev in njihovih družin

Spomenik je miren in temačen kraj za razmislek. 

V nadaljevanju sva obiskala prazgodovinsko jamo v Vistehole nekje na samem. To je najbolj znana naselbina iz kamene dobe na Norveškem. 

Krajani jo poznajo pod imenom Svarthålå (»črna luknja«).

Informativna tabla pojasnjuje podatke. V mezolitiku – pred približno 6.700 do 8.900 leti – je bila jama dom eni ali več razširjenim družinam. Točno število prebivalcev ni znano, vendar ocene kažejo, da je vsaka razširjena družina štela od 10 do 20 članov. 

Prav tako ni znano, od kod so ti ljudje prišli, vendar je območje Jæren verjetno naseljeno že vsaj 11.000 let. 

Na koncu sva si ogledala še bazen ob obali v Tanangerju, ki ga je uredil Lions klub. Stoji na obali in le dober meter od morja.

Namenjen je za kopanje na prostem ob obali in je edinstven javni bazen z morsko vodo in peščenim dnom.

Bazen omogoča naravni pretok in kroženje morske vode, odvisno od plimovanja in valov. Okoli njega je urejena plaža, klopce in skale za sončenje.

Na koncu sva želela napolniti plin, a avtomat ni sprejel naše plačilne kartice. Potrebno bo počakati do Osla.

Prespala bova ob športnem igrišču na poti proti Oslu.

.

V okolici Stavangerja

Danes se je obetal oblačen dan z možnostjo dežja, zato sva načrtovala le kolesarjenje v bližnji okolici.

Je manj vetrovno a hladneje, 14°C. Odločila sva se, da s kolesi obiščeva antenski stolp.

Ullandhaugtårnet  je 64 metrov visok stolp,ki so ga zgradili leta 1964. Stoji na vrhu 135 metrov visoke vzpetine. 

Peljala sva se po kolesarski stezi, ki teče po bujnem gozdu, po naselju in med travniki, kjer se pasejo krave.  Steze tečejo po ravnini in ob avtocesti, le na koncu je bil strm vzpon naravnost na vrh vzpetine.

Tu stoji visok stolp, ob njem pa ostanki starega stolpa. Stolp ima nekaj teras, a so dostopne le v nedeljo. Na prvi terasi, ki je odprta, sva lahko uživala v panoramskem razgledu na Stavanger, Ryfylke in Jæren. 

Na tem mestu je prej stal Haraldov stolp (uničen v drugi svetovni vojni), ostanki  skal pa so postavljene v krog ob vznožju stolpa.

V bližini pod vzpetino stojita kampus Univerze v Stavangerju (UiS) in bolnica.,kar se lepo vidi na tabli ob stolpu.

 

Bujno, gozdnato gričevje se ponaša z dobro vzdrževanimi pohodniškimi potmi, zaradi česar je priljubljena destinacija za pohodništvo, tek in uživanje v naravi skozi vse leto.

Na vsakem koraku srečujeva tekače in pohodnike.

Spustila sva se do obale, kjer je priketna peščena plaža. Danes samuje, ker ni sonca, a morje je presendtljivo prijetne temperature.

Ob povratku na parkirišče me je veter pošteno ohladil. Danes sva imela miren kolesarski dan, kljub napovedi brez dežja..