Goli otok

Včeraj sva se najprej s skuterjem peljala po bližnji okolici, nato pa sva se sprehodila do pristanišča, da sva rezervirala izlet na Goli otok. 

Vmes sva si ogledala park, kjer je silhueta živali, čigar okle so dobili na tem kraju

 

Nadaljevala sva pot do restavracije, kjer sva naročila dobro pico.

Danes pa sva se ob 9:00 odpravila do čolna firme Pato's logic, ki vidi organizirane obiske Golega otoka. 

Intervju s Sanjim Pataličem, poznavalcem in ustvarjalcem otokove vsebine.

Nekaj internetnih podatkov o Otoku.

Goli otok je zloglasno politično taborišče in zapor v Jadranskem morju, ki leži med otokom Rab in celino.

Zgrajen po naročilu vodstva SFRJ (Josip Broz Tito) v času spora s Stalinom in resolucije Informbiroja. Služil je za »prevzgojo« in izolacijo dejanskih ali domnevnih privržencev Sovjetske zveze (t. i. »ibeovcev«).

Število zapornikov: Skozi taborišče je šlo med 13.000 in 16.000 zapornikov

Zaporniki so bili izpostavljeni izčrpavajočemu fizičnemu delu v kamnolomih, ekstremnim vremenskim razmeram (poletna vročina in silovita zimska burja) ter brutalnemu psihičnemu in fizičnemu nasilju. Zaporniki z daljšim stažem so bili pogosto prisiljeni mučiti novoprispele jetnike.

Zbralo se nas je 12 oseb. Lastnik je izročil vsakemu karton obsojenca in povedal, da se ta ogled začne iz Lopara, raja in nadaljuje na goli otok, pekel. Resnično je zgradil pravo angažirano zgodbo z zanimivimi in pretresljivimi pripovedmi dogodkov od začetka do konca.

Do otoka bas je odpeljal leseni čoln iz šestdesetih let. Lastnik je pot obogatil z zanimivim pripovedovanjem, zakaj je bil ta otok izbran za politične zapornike. 

Njegova lega je botrovala odločitvi, saj je obkoljen z otoki, ki kot zid  nudijo 400 metrske pečine, na vzhodu pa se vleče celinsko pogorje visokega Velebita. Visoke skakne stene so oblikovale naraven obrambni zid. Tako je bil pobeg skoraj nemogoč. Baje noben politični zapornik ni nikoli pobegnil, v novejši dobi pa so bili primeri.

Na vhodu se je Bojan prelevil še v pravo zapirniško opravo ;).

Ko smo prispeli na otok, nas je najprej odpeljal v kinodvorano, kjer je osebno postavil tri dokumentarne razstave. Prva o začetnem obdobju, druga o obdobju prevzgojnega zavoda in tretja, ki predstavlja horor art zapornikov.

Na otoku so bili zaprti predvsem moški, le majhn enota je bila namenjena ženskam v sosednjem zalivu. Ženski zapori so bili sicer na sosednjem otoku Grgur. 

Predstavil nam je zgodovinski nastanek zaporov, nemogoče razmere prevozov ujetnikov iz celine na otok in grozovite kazni, ki so jih kaznjenci dobivali. 

Ob poslušanju se mi je naježila koža. Človek je res kruta žival!

Stavbe iz prvega obdobja ne obstajajo več, tiste iz drugega pa so v slabem stanju. 

Pojasnil je, da so na otoku obdelovali kamen in izdelovali ploščice, ki so šle tudi daleč po svetu. Prav tako so izdelovali različne lesene izdelke. 

Sprehodila sva se po betonski poti, ki pelje do pomembnejših stab. Tu sicer turiste prevaža tudi turistični vlakec. Potrebovala sva dobrih 50 minut po vročem soncu.

Zaključili smo pot v restabraciji na kavi in se vrnili v pristanišče. Celoten ogled je trajal 4,5 ure.  

Otok Rab

Danes sva se odpravila proti otoku Rab. Na poti sva si želela ogledati Baščansko ploščo, ki je eden najpomembnejših spomenikov zgodnje hrvaške pismenosti.

 Ta kamnita plošča, ki izvira iz obdobja okoli leta 1100, je bila odkrita v majhni cerkvi sv. Lucije v Jurandvoru. Na žalost je v tem času pisarna, ki ponuja ogled v cerkvic, že zaprla vrata. 

Pot sva nadaljevala do trajekta, se vkrcala in v uri on pol pristala v mestu Lopar na Rabu. 

Ustavila sva se v kampu San Marino, ki leži ob velikem ovalnem peščenem zalivu. 

Popoldne sva šla na plažo, ki spominja na italijansko obalo, mivka in morje do lolen še globoko v zaliv. Tu danes ne piha in morje je mirno. Ostala bova par dni. 

Mesečev plato, Krk

Včeraj sva šla na ogled mesta Baška, ki leži desno od kampa. Povezuje ju promenadna pot s kopico lepih restavracij. Odločila sva se za sprehod po notranjisti mesta, saj sva obmorski del že prehodila. 

V glavni mestni ulici si restavracije sledijo druga drugi in vse do zadnje so polne gostov tudi v tem času. Predstavljam si, da je v visoki sezoni veliko več gneče na ulici in restavracijah. 

Občudovala sem ozke in zelo slikovite ulice. Veliko je zanimivih stopnišč, balkonov in prizidkov. 

Naredila sem pravi kalejdoskp posnetkov ulic a miti dve nista bili enaki. Ulice so kamnite, čiste in ker so ozke obdane z visokimi stavbami, posledično hladnejše, ker jih sonce ne doseže.

Pot sva nadaljevala do zadnje lepe ovalne plaže, ki je rezervirana za FKK goste. Od tam sva imela krasen pogled na otok, ki zapira baški zaliv in dolgo pobočje Velebita. 

Zanimivo je tudi, kako slavijo glagolico v teh krajih. Nekaj zanimivosti o tej pisavi.

Glagolica je staroslovanska pisava, ki sta jo sredi 9. stoletja (okoli leta 863) zasnovala sveta brata Ciril in Metod za širjenje krščanstva in pismenosti med Slovani.

Kaj je glagolica? Pisava, prilagojena Slovanom: Nastala je posebej zato, da bi natančno prikazala edinstvene glasove slovanskih jezikov, ki jih v grščini ali latinščini ni bilo. Ime izhaja iz staroslovanske besede *glagolati*, kar pomeni »govoriti«.

Prvotna oblika je bila »okrogla« glagolica (v uporabi po vsem slovanskem svetu), pozneje pa se je na Hrvaškem razvila posebna »oglata« (hrvaška) glagolica, ki predstavlja temelj narodne identitete.

Postavili so Baško glagoliško pot, ki je zgodovinska in poučna pot na prostem v Baški dolini na otoku Krku, ki slavi glagolico skozi kamnite skulpture.

Pot sestavlja skupno 34 kamnitih skulptur (kamnite plošče, vgravirane z glagolskimi črkami in besedami).

Skulpture so razporejene po celotni Baški dolini, od Treskavca do Jurandvora in starega mestnega jedra Baške. Nekaj nama jih je uspelo ujeti v objektiv. 

Danes pa sva se dopoldne odpravila s skutetjem na pobočje nad mestom, kjer domuje cerkev sv.Ivana.

Pri cerkvi sva parkirala in se peš odpravila proti gori Luna, ali takoimenovani Mesečevi planoti

Mesečeva planota (ali *Mjesečev plato*) nad Baško na otoku Krku je edinstvena skalnata planota, ki zaradi svoje puste in izjemno razgibane in kamnite gole pokrajine spominja na površje Lune.

Nadmorska višina planote je približno 380 metrov nad morjem. To je povsem pusto, skalnato območje brez visokega rastlinja ali sence,.

Do planote pelje lepa in zložna pot, ki je v prvem delu precej senčna. Senco nudijo nizki borovci.

Ko sva prispela do kamnitega suhega zidu, pa sva uzrla široko planjavo prepredeno s stotinami metrov suhih zidov (tradicionalnih kamnitih zidov, zgrajenih brez veziva). 

Pišejo, da so bili ti ograjeni prostori namenjeni paši ovc in koz, danes pa predstavljajo ikonicno okrasje platoja, podobno čipkam. Res lepo!

Najvišja vrhova v bližini sta Diviška (471 m) in Hlam (461 m), kamor sva se povzpela tudi midva. Opravila sva 3 km v eno smer.

Razgled z vrha je prelep na eni strani na  Baško, zaliv in sosednje otoke, na drugi strani pa na gorovje Velebit. 

Table na vhodu opozarjajo na prisotnist strupenega gada in strupenega pajka, ki ju na srečo nisva imela moznisti srecat  :)

Naredila sva nepozabne posnetke, popila sok in se odpravila nazaj v dolino. Pot je sicer lepa, a vsepovsid iz nje strčijo nevarne ostre konice manjših kamnov.

Tik preden sva prispela do parkirišča me je presenetil en tak kamen in znašla sem se na tleh s krvavečim kolenom in bolečino v prstih na rokah, ker sem se nanje lovila. Nič hudega na koncu koncev, izlet je bil lep in zanimiv.