Mesto Pag

Otok Pag je peti največji otok v Jadranskem morju. Je otok, ki se kiti z vsaj štirimi presežki

1. Je najbolj pust otok zaradi redke vegetacije na določenih območjih. Prav zaradi tega si je prislužil primerjavo z luniim površjem. 

2. Je najbolj razčlenjen otok z najdaljšo obalo (302,47 km).

3. Ponuja najlepše poti za gorski tek in pohodništvo.

4. Bogati ga še ustvarjalnot,ljudi ki se posebej izkaže v paški čipki, paškem siru, solinah in edinstvenih »kamnitih sipinah«.

Včeraj sva se s skuterjem odpravila v več kot 15 km oddaljeno mesto Pag. Leži vgnezdeno v velikem zalivu. Pred mestom ležijo velike še aktivne soline. V celotni okolici mesta so ali vidno rastejo novogradnje. 

Za današnji pohodniški izlet sva izbrala pot »Druga stran Lune« (»Other Side of the Moon«). To je pravzaprav skupno ime za tri poti v bližini mesta Pag. Ločene so po težavnosti od najzahtevnejše do najlažje: Sveti Jure, Zaton in Mikula.

Zasluge za te tri privlačne poti gredo Alanu Crljenku – pohodniku s Paga,, ki jih je uredil po lastni zamisli.Skupna dolžina poti: 15,7 km. Najnižja nadmorska višina: 1 m; najvišja: 265 m. Skupni vzpon: 622 m; skupni spust: 616 m. 

Izbrala sva pot, ki vodi do rta Mikuli. Tik pred začetkom poti stoji velika informacijska tabla s prikazom vseh treh poti, kratkimi opisi in številnimi fotografijami. 

Vožnja s skuterjem je bila vse prej kot prijezna, saj je bil mogočni Velebit v elementu. Krasila ga je ogromna vetrmica, ki je obetala znatno burjo. Občutila sva jo na vsakem ovinku, ko je pihala v najin bok.

Na parkirišču sva pustila skuter in se ob sunkih vetra podala po kamniti pokrajini. Če bi videla le fotografije le-te, bi mislila, da sva bila v Afrike puščavi. 

Sprva ava sledila modrim markacijam, a sva se na eni točki uštela in zato šla kar slepo proti rtu s svetilnikom. Sunki vetra so bili vse močnejši, zato sva morala biti previdna.

Ob celotni poti sva z veseljem odkrivala osupljive nove prizore in razglede. Močni vetrovi (burja), solna pršica, dež in sonce so s skupnimi močmi povzročili erozijo in  izoblikovali raznolike kraške pojave In osre skale po celotni površini.

Velebit je pokazal danes svojo moč  in nam zagotovil obilno dozo burje. To je tudi edina neprijetna zadeva zame, saj mi veter povzroča nevšečnosti. A ob obilici lepega tudi to odmisliš.

Do svetilnika Sveri Nikola ava prispela po strmem pobočju ob neprijetnih sunkih burje. Razgled na mestni zaliv in na otoke je krasen.

Vračava se po označeni poti, ki je vodila nad obalo z lepimi zalivčki. Odprl se je tudi pogled na ostanke majhne cerkvice.

Pišejo, da je bila zgrajena v 14. stoletju v čast in kot zahvala svetemu Nikolaju (lokalno znanemu kot *Sveti Mikula*), zavetniku mornarjev. Pred cerkvijo je nekoč stalo pristanišče. Zaliv je ladjam in njihovim posadkam v preteklisti nudil zavetje pred burjo, katere sunki lahko tu dosežejo orkansko moč.

Prav zato je rt Punta Mikule (Rt sv. Nikolaja) med mornarji znan tudi kot *Punta spasa* (Rt odrešitve); doseči ta rt je pomenilo najti varno zavetje pred silovito burjo. Velja prepričanje, da je cerkev sv. Nikolaja postavila posadka ladje, ki je preživela neurje.

Od cerkve sva se kratek čas zmerno vzpenjala, nato pa se je teren izravnal do točke, kjer se zaključi krožna pot okoli rta Punta Mikule. Tu sva sklenila najino pohodniška pustolovščina po poti »Druga strana Mjeseca« (Druga stran lune).

Zadovoljna in lačna sva v centru ob morju našla restavracijo in uživala okusne jedi ob pogledu na most beneškega stila, ki v loku povezuje obali ob zalivu Saline.

Sprehodila sva se do kipa solinarja, sombola kraja in po nekaj ozkih ulic mesta. 

Lepo je vidno staro obzidje mesta, stavbe na trgu opominjajo na zgodovino in katedrala ponosno kraljuje nad mestom

Vzpela sva se po cesti nad mesto in imela prekrasen razgled na zaliv in soline.

Kljub burji sva lepo preživela bogat in zanimiv dan.

Zrče, Pag

Kamp je zdesetkan, le tu in tam so še zasedene parcele. Na plaži in v kampu je spokojen mir, seveda,  saj so tu ostali le še upokojenci. Prvi dan jeseni je postregel z veliko odhodov domov. Poleg tega se je spremenilo tudi vreme. Shladilo se je na 24°C. Sonce sicer še vedno žge, le vetr je hladen. Tudi morje je kanček manj prijetno, a še vedno vabljivo.

Dopoldne sva se odločila prehoditi večina zaliva v katerem je vgnezden kamp. Moram priznati, da so ta ogromen kamp resnično predelali v udoben, zelenja poln, z lepo urenimi parcelami.

Midva sva parkirana v predelu, ki nudi malo več. Vsaka parcela ima vodo in elektriko, je omejena z zeleno ograjo in večina je senčnih. Kamp leži med visokimi in košatimi oljkami.

Kot sem že omenila je stavba umivalnice neverjetno lepo oblikovana, uporabniku prijazna in predvsem čista.

V osrednjem prostoru je posajeno cvetje, vsepovsod so ogledala... za nameček pa vzdušje lepša še nežna ambientalna glasba. 

Sanitarije so skoraj bolj ćiste kot doma. Res pohvalno.

Tudi obala je urejena vzdolž celega zaliva. Pogled se od zod odpira na Mali Lošinj, Televrin in drugo otočje. Uživala sm v lepih in za teleobjektiv primernih scenah. Ob poti stojijo figovci in z olivami bogate oljke. 

Opravila sva skoraj 9000 prijetnih korakov. Ob povratku sva pojedla kosilo in se odpeljala v slavne Zrče. 

To je slikovita s palmami okrašena plaža ob zaprtem zalivu, ki gleda na Velebit. Danes je plaža sicer samevala, a plakat je dokazoval, da se med poljetjem tam vsak dan dogajajo koncerti. 

Ob povratku sva opazila, da urejajo cestišče in postavljajo oznake za kolesarje. Danes se je v Novalji zaključila druga etapa tura po Hrvaški C. 

Postavila sva se v bližino cilja in spremljala finiš tekme. Kasneje pa še razglasitev in podelitev nagrad zmagovalcem na obali v centru mesta.

Dan je bil zanimiv, čeprav nisva načrtovala veliko aktivnosti.

 

Paški trikotnik

Zgleda, da je najino tokratno popotovanje obarvano z misteriji narave. Odpravila sva se na edinstveno avanturo po peš poti, ki jo Mr. Googke poimenuje "Life on Mars 2". Leži levo od pristanišča za trajekt, na golem s surovimi ostrimi skalami posutem  hrbtisču vzpetin. 

Skuter sva pustila na parkirišču in se peš odpravila po pobočju. Zgreßšila sva markacijo, zato je bila hoja še bolj otežena in nevarna za odrgnine na skalah.

Pokrajina daje vtis, kot da so na tla vsadili nešteto ostrih pokončnih kamnov, med katerimi je hoja precej otežena. 

Trudila sva se vzpenjati ob dolgih suho zidanih kamnitih zidovih. Iskala sva skrivnostni paški trikotnik, ki daje otoku povsem drugo dimenzijo, saj so ugibanja o njegovem nastanku diametralna. 

Kljub težavni hoji sva uživala ob pogledu na Velebit in otoke, na luni podobna tla v barvi sonca. 

Po dobrih treh kilometrih še vedno nisva našla trikotnika. GPS naju je malo zavajal, a z vztrajnistjo in željo nama je le uspelo. Prilezla sva na vrh grebena in ga zagledala. 

Pišejo, da je bil maja 1999 povsem naključno odkrit svojevrsten misterij - "NLP-jev: paški trikotnik". Nad zgodovinskim naseljem Caska je bila na podlagi geodetskih meritev odkrita neobičajna kamnita trikotna formacija. 

Ugotovljeno je bilo, da gre za enakokraki trikotnik s površino 500 m2, ki se po barvi in obliki razlikuje od okolice in je posebej jasno viden iz zraka. .

In ker midva nisva imela možnost ogleda terena s ptičje perspektive, sva ga malo težje našla, saj je markacija ob spodnji poti nekaj časa dobra, kasneje pa manj vidna. 

Pojav tega zanimivega trikotnika, ki se po gladkih manjših kamnih svetlejše barve močno loči od okolice so razlagali na različne bolj ali manj verjetne načine. Eni trdijo, da so tu pristali UFOti s plovili, drugi bolj raciomalni pa pojav pripisujejo igri narave ali človekovi pradavni težnji po obredju. 

Kakorkoli, mesto je magično in dodaja otoku poleg lepot plaž in narave ob njih še pridih mističnosti. In tu naredimo piko.

Midva sva mističnost doživela z uspešno hojo in občudovanjem narave, ki je brez pridiha nezemljanov dovolj enkratna in posebna. 

Dan sva zaključila na plaži. Morje je danes bolj nemirno in hladnejše, tudi vetrc je hladen, a sonce še vedno pripeka.