Oslo prvi dan

Prespala sva na parkirišču. Ponoči je še nekaj časa deževalo in pihalo, zbudila pa sva se v lepo sončno jutro. Ker smo na hribu je zrak precej svež.

Takoj po zajtrku sva se vsedla na kolo in se odpeljala do skakalnice. Ko sva iskala dober kot za posnetek, naju je ogovoril par, ker je slišal, da govoriva slovensko.

Skoraj nemogoče je, a je res. To sta bila tista dva, ki sta nama na avtocesti popiskala, avto z Lj registracijo. Kakšen slučaj, da se zatem slučajno srečamo v čist drugi državi. Poklepetali smo in bili veseli snidenja.

Povzpela sem se po strmih stopnicah skakalnice na ploščad, kasneje pa sva tja še kolesarila po cesti do parkirišča. Nedelja je in obiskovalcev je zelo veliko. Mnogi se odločijo za adrenalinski spust po ziplinu (361 metrov dolg) po skakalnici. Naslednjič se bova tudi midva ;).

Holmenkollen je gorsko in ikonično smučišče v Oslu. Je najbolj znano po vsakoletnem smučarskem festivalu Holmenkollen. Nahaja se na 375 metrih nadmorske višine in ponuja lep panoramski razgled na mesto in njen lep zaliv.

Zanimivost je Kraljeva loža: Norveška kraljeva družina se udeležuje letnega smučarskega festivala in ima svojo namensko tribuno, znano kot Kongetribunen.

Skakalnica je bila glavno prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 1952, ki so privabile ogromno, rekordno množico smučarskih skokov,

Pa še nekaj podatko o tej elegantni orlovski skakalnici.

Skakalni stolp je od ploščadi do odskočnega roba dolg 95 metrov, padec od vrha do dna doskočne proge se razteza na 229 metrov.

Zgrajena je bila iz približno 1600 ton jekla in sicer tako, da v močnem vetru niha do 25 centimetrov. Najstrmejša točka pristajališča se nahaja pod kotom 36 stopinj

Nato sva se spustila v dolino in ponovno obiskala enkraten park skulptur v naravnih velikistih. 

Vigelandov park (pravilno imenovan Frognerjev park) v središču Osla je največji park skulptur na svetu, ki ga je ustvaril en sam umetnik. V njem je več kot 200 granitnih, bronastih in železnih skulptur Gustava Vigelanda, ki prikazujejo človeški življenjski cikel in kompleksen spekter človeških čustev. 

Osrednja točka parka je osupljiv 17 metrov visok steber, izklesan iz enega samega bloka granita. Upodablja 121 človeških figur, ki plezajo in se oklepajo druga druge, kar simbolizira človeško željo po duhovnem in božanskem.

To je največja samostojna razstava na svetu: Vse skulpture, vključno s celotno arhitekturno postavitvijo poti, vrat in fontan, je zasnoval Vigeland. Svoja dela je podaril mestu Oslo v zameno za namenski atelje in stanovanje.  

Edina figura, ki ima na sebi oblačila je njegiv kip na vhodu v park :).

Gustav Vigeland je kipe za svoj sloviti park v Oslu ustvarjal približno 20 let, širši proces načrtovanja in urejanja celotnega parka pa je zajemalo več kot 40 let njegovega dela.

Toplo sonce, kolesarjenje in vsi vtisi so naju zlakotnili, zato sva si v prijetni restavraciji blizu parka privoščila zanimive okusne sendviče. 

Oslo se je kopal v soncu in ulice polne ljudi so živahno odsevale poletne vibracije. 

Čakala naju je le še strma pot do parkirišča (9 km, 400m višinske razlike). Meni je malo pomagala elektrika, Bojan pa je strumno prikolesaril vso pot kot pravi športnik. 

Dan je bil zanimiv, rekreativen (,z več kot 28 km) in lep. 

Do Osla

Danes se odpravljava naprej na Noreško. Voziva se po avtocesti, ko je občasno povzročala zastoje zaradi del, sicer promet teče gladko. 

Včeraj zvečer je bil prekrasen sončni zahod. Uzivam ob takih dogodkih in slikam. Na obali so sedele grupe ljudi in tiho občudovalo to naše sonce. 

Tudi jutro je bilo jasno in poskrbelo za sončni vzhod, ki pa ni tako spektakularen.

Po zajtrku sva si ogledala trgovino, ki prodaja avtodome in dodatke zanje. Ta center tudi nudi brezplačno parkiranje s spanjemzanje. Občudovala sem notranjo opremo nekaterih orestižnih znamk, a vseeno še vedno prisegam ba najinega lepotca (cenovno veeeliko sprejemljivega)

Peljeva se mimo Geteborga, in ker je sobota nama ni potrebno plačati okoljske takse (congestion tax), ker je vikend. Na Švedskem avtoceste niso plačljive, imajo pa v nekaterih mesti posebne takse.

Na postajališču, kjer sva se ustavila za kosilo, so bil parkirani številne ameriške "ladje" vseh oblik in velikosti. Tu zgleda jihobčudujejo. 

Švedska pokrjina je precej enolična, ravninska, z veliko obdelane površine in gozdov. Zanimive so vinskordeče hiše, ki krasijo obrobja njiv in travniki polni belih bal sena.

Prevozila sva en večji eleganten most, ki se boči nad večjim zalivom.

Do sedaj sva prečkala šet državnoh meja z vključnp današnjo; avstrijsko, nemško, poljsko, dansko, švedsko in norveško.

Sedaj pa naju čakajo lepote Norveške. Peljala sva se mimo Osla na Kolmenholm,smučarsko središče s skakalnico in biatlonskimi stezami.

Parkirala sva na parkirišču v bližini smučišča. Poleg naju pa se je ustavila nemška družina z dvemi majhnimi deklicama. Izmenjali smo si potovalne izkušnje v prijetnem klepetu.

Med vožnjo je 27°C ohladil rahel dež, naslednje dni pa bo lepo vreme. Super. 

Po jugovzhodnem delu Malmoja

Zbudila sem se v sončno in brezvetrno jutro. Po zajtrku sem si pripravila lonček s kavo in mlekom in se odpravila na klopco na sipinah. 

Svež zrak (14°C) mi je prijal in zbudil vse čute. Uživala sem ob prelepi sceni s pogledom na mesto in Öresundski most v daljavi. Nisem bila sama, saj se tu že zjutraj znajdejo tekači, sprehajalci in kolesarji. Je res prekrasen prostor za rekreacijo.

Ko je tudi Bojan vstal, sva se odpravila do fitnesa na obali. V objemu gozdička ob urejenni travnati površini stojijo prave fitnes naprave, katerih zahtevnost lahko prikrojiš svojim potrebam in zmožnostim.

Videla sva že veliko fitnesov v naravi, a tako kakovostnega pa še ne.

Skupna starejših se je že rekreirala tu pod vodstvom strokovnjaka. Izkiristila sva njihive pavze in tudi sama naredila nekaj vaj. 

Po razgibavanju sva pot nadaljevala čez travnik do marine. Vmes sva občudovala dobro opremljena igrala,ki so jih že pridno koristili otroci.

 Na morju so se zbirale prve jadrnice, v dalja i sta čakali ladji na sprejem v pristanišče. Mir in spokojnost je bilo občutititi v tem jutru.

Na travnikih in na peščeni obali so se že zbirali kopalci, družbo so jim delale skupine rac, zajčki, srake in kričeči galebi.

Po kosilu sva se s kolesi odpravila raziskat še juhovzhodno obrobje mesta. Bojanu je padla temperatura.

Vozila sva prvi del po kolesarski stezi ob obali do Öresundskega mostu. 

Na nebu nad njim so oblaki izrisali lepega galeba ;). 

Vsakič znova te prevzame pogled na ta enkraten most, nekaj zaradi njegove mogočnosti, dolžine in elegance, nekaj pa zaradi občutka, da je skoraj nadnaraven. 

Kaj vse neverjetnega pogrunta človek, da premosti naravno prepreko. 

V bližini mostu je zanimiv in slikovit zaliv s poljem veternih elekrarn v ozadju. Pot se je nato obrnila proti obrobju mesta, kjer rastejo nive moderne stavbe vseh velikosti in arhitekturnih oblik. 

Najprej sva si ogledala Malmo Areno, kjer so do sedaj že trikrat gostili Evrovizijo. 

V bližini arene sta v dveh krožiščih postavljenid zanimivi skulpturi glav, otroka in odraslega v nadnaravni velikosti.

Tu se bahavo dvigajo v nebo zanimive izvirne stavbe, nemogoče trikotno ozke, ali pa take, ki daja občutek, da je krogla stopila del stavbe in oblikovala piseben efekt. 

Za vsemi temi pa stoji kot v znanstveni fantastiki leteči krožnik prizemljen na dolgih nogah.

Malmo je res moderno, arhitekturno  bogato in lepo mesto. Posebej preseneča opremljenost površin namenjenih prebivalcem ( in to brezplačno), umirjenost, urejenost zelenih površin in čistoča. Nikjer ni smeti in vsepovsod vidiš delavce, ki urejajo travnate površine in pobirajo smeti. Pohvalno!

Pozno popoldne sva se po dobrih 39 km vožnje vrnila v najin dom na kolesih.  Parkirišče se je začelo počasi prazniti. Tu sva preživela šest zanimivh dni. Tokrat tudi prvič z malo bolezni. 

Za češnjico na tortico dneva je piskrbel. Prekrasen sončni zahod.