Obhod Osla

Včerajšni dan sva porabila predvsem za iskanje parkirnega prostora na ze znanem  parkirišču v bližini holmkollenske skakalnice.

Nad parkiriščem je restavracija, pod njo pa kip skakalca. V ozadju fjord.

Popoldne sva se peš odpravila do smučarskega centra, kjer so otrici s starši množicno obiskali adrenalinski park. 

Na povratku sva se ustavila še ob prelepi skakalnici, ki kraljuje na griču in ima lepo urejeno okolico. Tu je vozlišče stez in strelišče za biatlon. Trenutno po stezah švigajo tekači na tekaških rolkah.

Norvežani so res aktivni, saj jih srečuješ vsepovsod ob vseh urah  na pohodu z nahrbtniki,na kolesih ali pa ko tečejo. Aktivne so celotne družine. Pogosto tečejo z vozički, tako da otroci že zelo zgodaj izkusijo gibanje in svež zrak.

Danes pa sva po kosilu s kolesi odšla raziskovat Oslo. Najprej sva se po kolesarski stezi odpravila proti obali na zahodni strani mesta. 

Trasa ni bila ravno prijetna, saj je tekla pogosto naravnost navzdol. Zadnji del sva peljala po makadamski stezi po gozdu. Mesto v bistvu sobiva z gozdom.

Ko sva prišla na obalo, naju je čakalo še 5 km lepe urejene obalne promenade. Srečevala sva tekače, saj poleg ceste tečeta stezi za kolesa in hojo. 

Nekaj dejstev o Oslu.  Je glavno in največje mesto Norveške, znano po posebno oblikovani operni hiši.

V bližini operne hiše je znameniti Munchov muzej, ki hrani dela znanega umetnika Edvarda Muncha, 

Na trgu v bližini mestnne hiše pa stoji Nobelov center za mir. Mesto gosti letno podelitev nagrade za mir v tej mestni hiši.

Park Vigeland: Park na prostem z več kot 200 edinstvenimi skulpturami Gustava Vigelanda sem že predstavila v prejšnjih objavah.

Mesto obkroža vrh Oslofjorda in kot sem že napisala združuje sodobno mestno življenje z bližnjimi gozdovi in lepo naravo.

Glavno mesto je postalo leta 1299 pod kraljem Haakonom V. Imenovalo se je Christiania od leta 1624 do 1925 po danskem kralju, preden je bilo obnovljeno prvotno ime Oslo. 

Skoraj nevetjetno je, koliko gozdovi in ​​hribov bogati glavno mesto. Domačini tako lahko uživajo v smučanju, pohodništvu in plavanju v bližini fjordskih otokov.

Danes je bilo mesto zelo živahno, trlo se je obiskovalcev, ki so raziskivali znamenitosti.

Ustavila sva se pred mogočno mestno hišo, ogromno opecnato stavbo z dvema stolpoma, kjer domujejo znovi, ki vsako uro odigrajo prijetne melodije. 

Hiša je bogato okrašena s kipi, ki predstavljajo ljudska opravila in poklice v predverju pa so bogate leseni reliefi z zgodbami iz življenja. 

Na obali so lepi kipi žensk in družin na trgu Rådhusplassen pred mestno hišo v Oslu predstavljajo materinstvo, skrb za družino, mir in povezanost skupnosti.

Nadaljevala sva pot do vladnih palač, kjer se je pred 15 leti zgodia bomba, ki je terjala osem življenj.

Tu je sedaj zanimiv opomnik in posebmo obeležje poleg njega.

Na koncu sva se s težavo prerinila do glavne železniške postaje, kjer kraljuje ikonični tiger, ki ga vsi obiskujejo.

Tiger v Oslu predstavlja neuradni vzdevek mesta "Tigerstaden" (Mesto tiger), ki simbolizira njegovo zgodovinsko preobrazbo iz nevarne in hladne velesile v razburljivo, živahno in ponosno prestolnico

Zakaj tiger? Pesnik Bjørnstjerne Bjørnson je v pesmi Sidste Sang leta 1870 uporabil besedo tiger kot prispodobo za nevarno in hladno mesto, ki se bori s podeželskim konjem.

Vzdevek je z leti izgubil prvotni strašljivi pomen in postal ponos prebivalcev. Bronasti kip je dolg 4,5 metra. .Mesto ga je dobilo v dar leta 2000 ob 1000-letnici obstoja Osla. Stoji pred Oslo Central Station in je ena najbolj znanih točk ter priljubljen motiv za fotografiranje.

Tu sva v objektiv ujela umetnika, ki je upodabljal zastave sveta,mednjimi tudi našo.

Pohitela sva iz množice obiskovalcev, saj nama v mnozici mikoli ni prijetno, ker ne veš, če se komu ne zaželi kaj uničiti, poškodovati. 

Čakala naju je le še strma pot nazaj do avtodoma. Na poti sva ujela kraljevo stražo, ki je korakala pred vhodom v kraljev park.

Prevozila sva dobrih 35 kilometrov brez postanka cele štiri ure.

.

Do Osla

Dan se je začel s soncem, je pa noč bila kar hladna. Po zajtrku sem se najprej sprehodila ob malem jezeru pri parkirišču.

Zgleda, da je kraj kar obiskan, saj so tu tri velika parkirišča. Obala je urejena in voda je namenjena kopanju. Seveda je za naju veliko prehladno, da bi naju zvabila vanjo. 

Po sprehodu nadaljujeva pot proti Oslu. Med potjo se ustaviva v Vikersundu pri skakalnici velikanki.

Vikersundbakken je največja skakalnica na svetu, ki se nahaja v občini Modum na Norveškem. Je edina skakalnica v nordijski regiji s K-točko 200 metrov in površino 240 metrov.

Tu je Peter Prevc skočil svetovni rekord 250 m nekje 2015 leta. Celoten center je v poletnem času kar nekam otožen. Ta skakalnica se ne more kosati s planiško po lepoti in urejenosti prostora. Je pa vseeno zanimiva in polna izzivov. 

Eden med njimi je povzpeti se 1078 strmih železnih stopnic do vrha. Bojan je to opravil, sama pa sem šla le do 500te in se vrnila, ker se mi zaradi nizkega pritiska vrti.

Je pa od tam zgoraj krasen pogled na mesto in peto največje jezero na Norveškem. Fotografija je Bojanova. 

Jezero Tyrifjorden, ki sva ga pozneje skoraj obkrožila na svoji poti, je dolgo približno 26 km in globoko do 295 m.

Pišejo, da je Tyrifjorden zelo priljubljen za kopanje, čolnarjenje, ribolov in jadranje.

Pot naju v nadaljevanju vodi ob velikem jezeru, in ob še nekaj manjših, skozi mesta in ustaviva se pri spomeniku posvečenem terorističnemu napadu. 

Spomenik stoji na obali nasproti otoka Utøyi , kjer je napadalec ubil 69 ljudi. Na spominski tabli opiše strašne dogodke pred 15 leti: 

V petek, 22. julija 2011, ob 15:25 je v kompleksu vladnih stavb v Oslu eksplodirala bomba. Bomba je bila narejena iz gnojila in je težka 950 kg. Detonirana je bila pred nebotičnikom (14 blokov), v katerem sta bila urad predsednika vlade ter ministrstvo za pravosodje in policijo. V kompleksu vladnih stavb je delalo 3100 ljudi. Popoldne 22. julija je bilo v stavbah in na okoliških ulicah 300 ljudi. Po eksploziji so mrtvi ležali v kaosu razbitega stekla, papirjev in delov stavb. Prispele so reševalne službe in prostovoljci ter storili vse, kar so lahko, da bi pomagali. Ubitih je bilo veliko ljudi. Uničenje je bilo ogromno. 

Kasneje istega dne se je začel drugi del napada: množični umor udeležencev poletnega tabora AUF (mladinske organizacije Norveške laburistične stranke) na Utøyi. Na otoku je bilo 564 ljudi, večina članov AUF. Terorist je bil oborožen in v policijski uniformi, ko je ob 17:15 z ladjo M/S Thorbjørn prečkal Utøyo. Malo preden je terorist na Utøyi ubil svoje prve žrtve, so udeleženci tabora izvedeli za eksplozijo v Oslu. Streljanje na otoku je sprožilo paniko. Skrivali so se v notranjosti in zunaj. Tekli ali plavali so, da bi si rešili življenje, medtem ko so si poskušali pomagati in se tolažiti. Deževalo je, v gozdu so se spotikali in zdrsnili ter padali po strmih pobočjih v vodo. Telefonirali so in si izmenjevali besede z družino in prijatelji – nekateri so prosili za pomoč, nekateri so jih pomirili, nekateri pa so se poslovili. Prebivalci občine Hole in dopustniki, tako na kopnem kot v čolnih, so se hitro in junaško odzvali. Rešili so življenja in pomagali omejiti tragedijo. 

Policija je terorista na Utøyi aretirala ob 18:34. Ubil je 69 ljudi. Mnogi so utrpeli dosmrtne telesne in psihične poškodbe. Teroristične napade je izvedel skrajno desničarski norveški ekstremist. Okrožno sodišče v Oslu je avgusta 2012 ugotovilo, da so bili napadi na kompleks vladnih stavb in AUF na Utøyi politično motivirani in usmerjeni proti norveški demokraciji. Danes se je AUF vrnil na Uteyo, ladja Thorbjørn pa še naprej prevaža mlade na otok.

Tiho se sprehodiva mimo spominskih kolon z imeni žrtev in se pokloniva želji, da se kaj takega ne zgodi več.

Pozno popoldne sva se ustavila na parkirišču na Holmenkollenu v bližini skakalnice, kjer sva prespala tudi na začetku potovanja.

Po dolinah pod planotami proti Oslu

Za povratek sva izbrala cesto, ki teče čez dva visoka prelaza in po dolinah pod planotami. Teče po notranjosti, lahko pa bi šla po obalni cesti, a danes je siv skoraj jesenski dan z dežjem, zato taka odločitev.

Vozila sva mimo neštetih jezer, med pobočji, ki se dvigajo nad njimi.

Se dvakrat počasi vzpenjala po serpentinah na prelaza in nato pazljivo strmo navzdol.

Nekaj časa je bilo kar zmerno vreme, ko pa sva se dvignila na drugi prelaz, se je oblak usedel na zemljo in vidljivost je bila precej skromna.

Cesta je bila lepa, a ozka. Na srečo so vsake toliko žepi za srečevanje. Je treba prilagoditi vožnjo vremenskim razmeram in stanju v prometu. 

Ob cesti na pobočjih se pasejo ovce, ki pogosto zaidejo tudi na cesto in ustavljajo promet. 

Sprva ni veliko bivališč, kasneje pa se voziva skozi naselja, kjer so hiše  podobne razmršenim rdečelascem ;). Porasle so namreč z visoko, suho oranžno travo. Lepo se zlijejo z naravo.

Vmes sva opravila nujen nakup, ker je jutri nedelja. Trgovki sem potožila, da imajo zelo hladno, a se je začudila in povedala, da pri njih ni veliko sonca, je pa veliko dežja. 

Da jih to ne moti, sva kmalu ugotovila, ko sta dva malčka (med 3 in 6 let) v dežju uživala na vrtiljaku in gugalnicah. Dež ni bil ovira, niti nizka temperatura, saj sta bila oblečena v nepremočljive hlače in bundo z enakim klobučkom.

Spominjam se, da so mi na eni od norveških šol povedali, da imajo športne dneve tudi v dežju, saj je to le eno od oblik vremena, ki so nam dana. Zanje ne obstaja dobro ali slabo vreme, pač pa tako ali drugačno vreme. A ni to pozitiven odn9s do neizogibnega?

Temperatura je na prelazih padla na 9°C in mi je bilo kar hladno v noge in roke.

Šele v dolini 100 km pred Oslom se je dvignila na 14. 

Kljub vsemu sem uživala v opazovanju okolice, čeprav v sivini zbledijo vse barve te lepe narave. Tudi to je Norvešķa, najbrž bolj tipična, kot sva jo poznala do sedaj (po srečnem naključju).

Prenočevala bova na parkirišču nedaleč od ceste, kjer so že parkirani avtodomi. 

Po 20:00 je celo pokukalo sonce, potrdilo tezo o naglih spremembah vremena in za trenutek vrnilo barve okolici.