Mesto Rab

Včeraj sva se odpravila na pobočje grebena, ki leži ob zalivu Lopar. Začela sva po potki iz obale in se naro lotila še kamnitega poboćja. Ko sva dosegla urejeno pot, je bila zadeva enostavnejša. Pot je opremljena s tablami in podatki o rastlinju in fosilih v skalah.

Od zgoraj se je razgled zaztezal do otokov Grgur, Prvić, Krk in pogorja Velebit. Pred nama se je bohotil velik ovalen zaliv Lopar in istoimenski kraj. 

Kmalu sva v daljavi na zahodu opazila temnosive teške oblake, ki so pretili z nalivom, zato sva izlet skrajšala. 

Do avtodoma sva prišla ravno ob prvem grmenju in dežnih kapljicah. Sledil je močan naliv, zato sva preostali del dneva brala i gledala televizijo.

Danes se je zvedrilo in s skuterjem sva se odpravila v mesto Rab.

Mesto Rab je slikovito srednjeveško naselje na istoimenskem otoku v Kvarnerskem zalivu, za katerega so značilni štirje ikonični zvoniki, ki dajejo mestu videz velike jadrnice s štirimi jambori.

Leži na ozkem polotoku, obdanem z obzidjem, južno od otoka Krk in vzhodno od otoka Cres. Rimljani so otok imenovali *Felix Arba* (Srečni otok).

Parkirala sva skuter in se peš odpravila okoli marine do mesta. Ob obali se vrstijo restavracije in trgovinice. 

Že od daleč je lepo vidno obzidje in vsi štirje zvoniki. Najprej sva se sprehodila po spodnji z belim kamnom tlakovani ulici, ki teče vzporedno z obalo, nato po srednji in na koncu po zgornji. 

Maesto je pravi labirint ozkih ulic, ki se odpirajo na obeh straneh glavnih ulic.  Krasijo ga zgodovinske stavbe in očarljivi trgi. 

Impozantna je katedrala Marijinega vnebovzetja z 26 metrov visokim zvonikom, na kazerega se lahko povzpneš in uživaš čudovit razgled.. Katedralo je leta 1177 posvetil papež Aleksander III.

Pišejo, da je staro mesto živ prikaz in odsev preteklosti, saj da vsak kotiček razkriva delček bogate rabske zgodovine.

Čarobnost dodaja njegova arhitektura, na katero sta vplivala beneški in rimski slog. 

Vsepovsid odkrivaš detajle teh vplivov. 

Celo njihova edinstvena sladica diši po zgodovini. To je rabska torta, znamenita rabska specialiteta iz mandljev, limone in maraskina. 

Za pripravo torte po izvirnem receptu iz 12. stoletja, ki so ga ohranile benediktinke, so potrebni kar trije dnevi.Ponujajo jo na par mestih in ima tudi ustrezno ceno. :).

Poleg uličnega vrveža mesto krasi tudi lepo urejen park. Tako kot se nisva mogla odreči sprehodu po ulicah, tudi nisva mogla mimo dišečih ribjih restavracij. Privoščila sva si slastne sveže sardine s krompirjevo solato. E

Medtem se je pritepel temen oblak in spustil nrkaj kapljic dežja. Ni naju motilo, počasi sva se odpravila nazaj.

Ob povratku sva obiskala pomemben kraj, Spominski park koncentracijskega taborišča Rab (uradno Spominski kompleks Kampor). 

Nahaja se v naselju Kampor. Postavljen je v spomin na žrtve italijanskega fašističnega koncentracijskega taborišča, ki je tukaj delovalo med julijem 1942 in septembrom 1943.

Velja za enega najbolj zloglasnih italijanskih fašističnih taborišč med drugo svetovno vojno. Italijanske oblasti so vanj zaprle okoli 15.000 internirancev, predvsem Slovencev, Hrvatov in Judov.

Zaradi izjemno težkih bivalnih razmer pod šotori, lakote ter zimskega mraza in poletne vročine je v taborišču umrlo najmanj 1200 do 1500 ljudi, med njimi veliko otrok.

Celotni kompleks je zasnoval eden najpomembnejših slovenskih arhitektov Edvard Ravnikar (učenec Jožeta Plečnika) s sodelavci.

Park je urejen kot monumentalno pokopališče. Vključuje dolge poti, kamnite grobnice z imeni umrlih žrtev, velik obelisk ter osrednje svetišče.

V osrednjem kamnitem svetišču, ki s svojo obliko spominja na taboriščni šotor, se nahaja obsežen stenski mozaik.

Izdelal ga znani slovenski slikar Marij Pregelj, sin pisatelja I. Preglja. Simbolično prikazuje trpljenje taboriščnikov in prehod iz vojne v mir.

Ponosen opomnik na vojna grozodejstva človeštva te presune in opomni, kako hitro se lahko svoboda prelevi v mesarsko klanje. 

Dotaknil se me je stavek vklesan v steber: 

"Ko pal je mrak na domovino

Po vseh vaseh so jih lovili

In sem gonili kot živino,

Ker so svoj rodni dom ljubili

Umirat so na Rab prišli."

Goli otok

Včeraj sva se najprej s skuterjem peljala po bližnji okolici, nato pa sva se sprehodila do pristanišča, da sva rezervirala izlet na Goli otok. 

Vmes sva si ogledala park, kjer je silhueta živali, čigar okle so dobili na tem kraju

 

Nadaljevala sva pot do restavracije, kjer sva naročila dobro pico.

Danes pa sva se ob 9:00 odpravila do čolna firme Pato's logic, ki vidi organizirane obiske Golega otoka. 

Intervju s Sanjim Pataličem, poznavalcem in ustvarjalcem otokove vsebine.

Nekaj internetnih podatkov o Otoku.

Goli otok je zloglasno politično taborišče in zapor v Jadranskem morju, ki leži med otokom Rab in celino.

Zgrajen po naročilu vodstva SFRJ (Josip Broz Tito) v času spora s Stalinom in resolucije Informbiroja. Služil je za »prevzgojo« in izolacijo dejanskih ali domnevnih privržencev Sovjetske zveze (t. i. »ibeovcev«).

Število zapornikov: Skozi taborišče je šlo med 13.000 in 16.000 zapornikov

Zaporniki so bili izpostavljeni izčrpavajočemu fizičnemu delu v kamnolomih, ekstremnim vremenskim razmeram (poletna vročina in silovita zimska burja) ter brutalnemu psihičnemu in fizičnemu nasilju. Zaporniki z daljšim stažem so bili pogosto prisiljeni mučiti novoprispele jetnike.

Zbralo se nas je 12 oseb. Lastnik je izročil vsakemu karton obsojenca in povedal, da se ta ogled začne iz Lopara, raja in nadaljuje na goli otok, pekel. Resnično je zgradil pravo angažirano zgodbo z zanimivimi in pretresljivimi pripovedmi dogodkov od začetka do konca.

Do otoka bas je odpeljal leseni čoln iz šestdesetih let. Lastnik je pot obogatil z zanimivim pripovedovanjem, zakaj je bil ta otok izbran za politične zapornike. 

Njegova lega je botrovala odločitvi, saj je obkoljen z otoki, ki kot zid  nudijo 400 metrske pečine, na vzhodu pa se vleče celinsko pogorje visokega Velebita. Visoke skakne stene so oblikovale naraven obrambni zid. Tako je bil pobeg skoraj nemogoč. Baje noben politični zapornik ni nikoli pobegnil, v novejši dobi pa so bili primeri.

Na vhodu se je Bojan prelevil še v pravo zapirniško opravo ;).

Ko smo prispeli na otok, nas je najprej odpeljal v kinodvorano, kjer je osebno postavil tri dokumentarne razstave. Prva o začetnem obdobju, druga o obdobju prevzgojnega zavoda in tretja, ki predstavlja horor art zapornikov.

Na otoku so bili zaprti predvsem moški, le majhn enota je bila namenjena ženskam v sosednjem zalivu. Ženski zapori so bili sicer na sosednjem otoku Grgur. 

Predstavil nam je zgodovinski nastanek zaporov, nemogoče razmere prevozov ujetnikov iz celine na otok in grozovite kazni, ki so jih kaznjenci dobivali. 

Ob poslušanju se mi je naježila koža. Človek je res kruta žival!

Stavbe iz prvega obdobja ne obstajajo več, tiste iz drugega pa so v slabem stanju. 

Pojasnil je, da so na otoku obdelovali kamen in izdelovali ploščice, ki so šle tudi daleč po svetu. Prav tako so izdelovali različne lesene izdelke. 

Sprehodila sva se po betonski poti, ki pelje do pomembnejših stab. Tu sicer turiste prevaža tudi turistični vlakec. Potrebovala sva dobrih 50 minut po vročem soncu.

Zaključili smo pot v restabraciji na kavi in se vrnili v pristanišče. Celoten ogled je trajal 4,5 ure.  

Otok Rab

Danes sva se odpravila proti otoku Rab. Na poti sva si želela ogledati Baščansko ploščo, ki je eden najpomembnejših spomenikov zgodnje hrvaške pismenosti.

 Ta kamnita plošča, ki izvira iz obdobja okoli leta 1100, je bila odkrita v majhni cerkvi sv. Lucije v Jurandvoru. Na žalost je v tem času pisarna, ki ponuja ogled v cerkvic, že zaprla vrata. 

Pot sva nadaljevala do trajekta, se vkrcala in v uri on pol pristala v mestu Lopar na Rabu. 

Ustavila sva se v kampu San Marino, ki leži ob velikem ovalnem peščenem zalivu. 

Popoldne sva šla na plažo, ki spominja na italijansko obalo, mivka in morje do lolen še globoko v zaliv. Tu danes ne piha in morje je mirno. Ostala bova par dni.