Proti parku Petrified forest

Nadaljujeva najino raziskovanje Peleponeza. Čaka naju še tretji zadnji med velikimi prsti, polotok na vzhodu Peleponeza. 

Voziva večina po obalni cesti med ogromnimi nasadi pomaranč. Sedaj je čas obiranja teh sončnih sadežev.

Pomarančevci so bujna, košata drevesa, bogata s sadeži, ki zaradi barve prav žarijo na zelenih krošnjah.

Voziva po cesti s 1001 ovinkom, saj ovija vsak zalivcek. Vožnja je počasna in umirjena. 

Prvi postanek imava pri nasedli ladji Dimitrios. Postala je prava ikona zaliva in obvezen postanek za vse, ki se peljejo mimo. 

Parkirava na obali in se sprehodiva do razbitine, ki je vidno prostor za grafite. Najboljši je napis na njej: Life is a beach, and then you die!"

Ladji je bilo ime Dimitrios. To je bila 67-metrska tovorna ladja, ki je v slabem vremenu nasedla na plaži Valtaki.

Podatki omenjajo, da je nezakonito tihotapila tobak. Pravijo ji tudi  "ladja duhov".

Obala je mestoma peščena in skalnata. Pot nadaljujeva po močno ovinkasti cesti. 

Prometa ni veliko, menjavajo se pogledi na manjše ozke zalive, nasade oljk in golih gora v ozadju. 

Kar nekaj jih je piramidaste oblike. Voziva se skozi par mest in visoko na pobočjih vidiva vasice.

Po dolgi vožnji se približava naslednji točki postanka, "Okameneli gozd" v Agia Marina Paralia. To je skriti biser Peloponeza. Podučila sem se o tej posebnosti. 

Okamenel gozd Agios Nikolaos je edinstven geopark v Evropi, star milijone let. Leži na obali 15 km južno od mesta Neapola. 

Parkirava v bližini majhne xerkvice in se peš odpraviva po urejeni stezi na obalo.

Obala je razvejana, morje kristalno čisto in zeleno.

Plaža je polna okamenelih debel palm in vsepovsod je obilica fosilov. Stara je milijone let. Ob poti so infirmacijske table s podatki o tem gozdu. 

Tu je bilo nekoč prizorišče naravne katastrofe, ki je spremenila okolico, zdaj pa je prizorišče skoraj nadrealistične naravne lepote, saj se zdi, kot da stopite v drug svet, ko se sprehajaš med temi "starci".

Geopark je naravni posnetek časa pred več kot dvema milijonoma let, ko je bila Grčija bujen tropski gozd, poln palm in velikanskih listavcev.

Pozneje je mešanica vulkanske in tektonske aktivnosti potopila celotno regijo.

Zgodba spominja na potopljeno Atlantido, saj je bil tu celoten gozd skoraj čez noč potopljen pod Egejsko morje. To je počasi okamenelo in kalcificiralo drevesa ter jih za vedno ohranilo za nas v sedanjem stanju.. 

Nekoč bujni palmov gozd se je skozi leta preoblikoval v okameneli primerek z mnogimi apnenčastimi formacijam, ki tiho ždijo ob morju. 

Še ena mistična realnost Grčije, ki sicer slovi po mističnih jumakih, bogovih in boginjah. 

Danes naju je sončna pripeka precej zdelala. Kako mora biti šele vroče v poletnem času!.

Vrnila sva se v bližnje mesto Neapoli in tu bova prenočila ob obali. Za nagrado sva imela še krasen sončni zahod. 

Mani

Prespala sva na parkirišču v kraju Derolimena. Zjutraj se z motorjem odpraviva proti 17 km oddaljenem rtu polotoka. Lep sončen dan nama je poklonil prekrasno izkušnjo.

Voziva po razgibanem goratem območju. Gore niso poraščene z gozdovi, pač pa le z grmičevjem in nizko rastjo zelenja. Sivo oker obarvano kamenje daje svoj pečat.

Kmalu opaziva, da se po pobočju pojavljajo zanimive stare in nove zgradbe z značilnimi stolpi. Preprosto obliko kocke (to ni black.cube, je pa stone cube) olepšajo vrhovi stolpov. 

Vasi so raztresene visoko po pobočjih in se zlivajo z okolico, saj so zgrajene iz mareriala, ki ga nudi tukajšnja narava, kamni. Mnogo je starih, delno porušenih hiš, veliko pa tudi novogradenj v istem slogu.

To so pravzaprav lične dvonadstropne stavbe v obliki kock z nazobčanim stolpom ob strani. Okna so pravzaprav le line, zgleda da z razlogom. Pišejo namreč, da so te utrjene stavbe varovale prebivalce pred sosedsko krvno osveto. 

Stolpne vasi zatorej krasijo ta polotok na svojstven način. Navdušila me je ta arhitekturna rešitev, preprost jasen stil, urejenost okolja in čistost. Prijene kamnite vasi se ti priljubijo.

Na poti se ustaviva v najbolj znani vasici Vathia na jugu polotoka. Stoji na griču in njeni stolpi so vidni daleč naokoli.  Navidez zapuščena vasica živi in ima lepo cerkev in restavracijo. 

Sprehidiva se po vseh uličicah in pokukava v zapuščene hiše. Pravljično okolje, ki je okamenelo v času. Ne moreva se nagledati slikovitosti te vasi. 

Ko nadaljujeva pot, opaziva na visokih pobočjih še druge kamnite vasice. S čim se le preživljajo ljudje v tem okolju. 

Pomislim, da preprosto živijo, kar je pravzaprav naše edino poslanstvo. Živeti in preživeti; in nič več!!!

Vožnjo sva zaključila na parkirišču ob restavraciji, vzela pot pod noge in se po 2 km dolgi kamniti stezi podala proti svetilniku na koncu rta. 

Nisva bila sama. Družbo so nama delale družine iz Francije, Nemčije in Grčije. Tu se ta vikend praznujejo Velika noč. 

Hoja je prijetna, saj sije sonce in vleče hladen vetrič. Občudujeva slikovite zalive z zelenomodro kristalno čisto vodo, mnoge poleg že videnih. 

Ob svetilniku narediva selfi, saj zbirava naj točke severa, juga in zahoda. 

Sva njabrž eden redkih parov, ki skuša osvojiti čim ceč teh točk v EU.

Ko sva se vrnila do avtodoma, je bil že skrajni čas za kosilo, ki sva si ga privoščila v restavraciji ob obali. Pošča za dva se je kmalu spraznila.

Po kosilu si je Bojan zaželel osvežitve in je zaplaval. Preživela sva res krasen dan, še posebej, ker nisva spremljala nemogočih političnih dogdkov v domovini. 

Ob 22:00 je po vasi krenila do cerkve procesija ob prazniku Velike noči. Po grebenu nad mesto svetijo luci, v zraku je praznik. 

Proti polotoku Mani

Zapuščava Šparto s prekrasno kuliso zasneženega gorstva v polkrogu nad mestom in se odpravljava na polotok Mani.

Na jugu Grčije pa tak alpski vtis. Gorstvo je dolgo skoraj 190 km. Najvišji vrh je piramidasta gora v višini 2405 mnm.

.Ko sem brala o zgodovinski Šparti in o strogi špartanski vzgoji elitnih vojakov, sem pomislila, da so skozi pdobno šolo najbž šli SDS volilci, ki nikoli ne razočarajo.

Na poti na Mani se spustiva do Dirosa, zanimivega zaliva pod visokimi gorami, ki se strmo dvigajp nad morjem. 

Zanimiva je stožčasta oblika hribov nad zalivom. Cesta se strmo spusti do obale, kjer se je nabrala že množica vozil. Parkirava ob vijugasti cesti, pojeva kosilo in se peš odpraviva do obale. 

Polotok Mani je geografska in kulturna regija Peloponeza v južni Grčiji Prebivalci Manija so znani kot Manioti, ki so igrali ključno vlogo v grški vojni za neodvisnost, ki se je začela leta 1821.

Mani (iz grščine »Μανή«, kar pomeni: suh, suh, brez vegetacije), je skalnato, razgibano območje brez pravega zelenja, gozdov. Zanj so značilne  »stolpne vasi«, saj povsod naokoli, stojijo stari (in prenovljeni, sodobni) stolpi.

Danes je Mani kot odprt muzej bizantinske cerkvene gradnje.

Na poti se ustaviva pri Diros jami ob obali. 

Trenutno je možen le krajši ogled s čolnom in delno peš.

Vstopimo v jamo, kjer nas v podvodnem mèsanem morsko sladkem jezeru čakajo čolni. Vkrcamo se in se peljemo po ozkih tunelih, osvetljenih z nezno svetlobo.  

Stene so bogate s stalaktiti in stalagniti različnih oblik in velikosti. V poltemi je svet prav pravljičen. 

Očarljivi rečni sistem in neverjetna ustvarjalnost narave v predorih in kupolastih dvoranah obdanimi s temo ustvarjata mogočno lepoto.

Kratek a očarljiv ogled naju je navdušil. 

Nadaljujeva pot po polotoku. Druga  značilnost pokrajine Mani so utrjene hiše s stolpi.

Zgradbe v tehvaseh so tipske, zgrajene iz kamnov in oblikovane kot  majhne utrdbe. Pravijo, da Turki niso skušali vdreti v te vasi.

Lepota teh stavb je v enostavni a lepi obliki. Uličice so ozke in tkakovane.

Na polotoku je kar nekaj lepih naseljij. 

Ustaviva se v vasi Kitta bogati s stolpi in cerkvicami bi zantinskega izvora.  

Vas leži na pobočju in ponuja slikovite posnetke. Tako jama kot tudi vasi spominjajo na kraški svet. 

Nadaljujeva pot in se parkirava v vasi Gerolimenas, ki leži ob zalivu v bližini konca polotoka. Zaliv mejujeta visok hrib in pečina. 

Morje je kristalno zelenomodro. Prava morska idila. 

Na rivi restavracije na lepi poziciji ponujajo pestro hrano, midva pa se za trenutek predava sončnim žarkom. 

Tu bova prespala.