Do Osla

Dan se je začel s soncem, je pa noč bila kar hladna. Po zajtrku sem se najprej sprehodila ob malem jezeru pri parkirišču.

Zgleda, da je kraj kar obiskan, saj so tu tri velika parkirišča. Obala je urejena in voda je namenjena kopanju. Seveda je za naju veliko prehladno, da bi naju zvabila vanjo. 

Po sprehodu nadaljujeva pot proti Oslu. Med potjo se ustaviva v Vikersundu pri skakalnici velikanki.

Vikersundbakken je največja skakalnica na svetu, ki se nahaja v občini Modum na Norveškem. Je edina skakalnica v nordijski regiji s K-točko 200 metrov in površino 240 metrov.

Tu je Peter Prevc skočil svetovni rekord 250 m nekje 2015 leta. Celoten center je v poletnem času kar nekam otožen. Ta skakalnica se ne more kosati s planiško po lepoti in urejenosti prostora. Je pa vseeno zanimiva in polna izzivov. 

Eden med njimi je povzpeti se 1078 strmih železnih stopnic do vrha. Bojan je to opravil, sama pa sem šla le do 500te in se vrnila, ker se mi zaradi nizkega pritiska vrti.

Je pa od tam zgoraj krasen pogled na mesto in peto največje jezero na Norveškem. Fotografija je Bojanova. 

Jezero Tyrifjorden, ki sva ga pozneje skoraj obkrožila na svoji poti, je dolgo približno 26 km in globoko do 295 m.

Pišejo, da je Tyrifjorden zelo priljubljen za kopanje, čolnarjenje, ribolov in jadranje.

Pot naju v nadaljevanju vodi ob velikem jezeru, in ob še nekaj manjših, skozi mesta in ustaviva se pri spomeniku posvečenem terorističnemu napadu. 

Spomenik stoji na obali nasproti otoka Utøyi , kjer je napadalec ubil 69 ljudi. Na spominski tabli opiše strašne dogodke pred 15 leti: 

V petek, 22. julija 2011, ob 15:25 je v kompleksu vladnih stavb v Oslu eksplodirala bomba. Bomba je bila narejena iz gnojila in je težka 950 kg. Detonirana je bila pred nebotičnikom (14 blokov), v katerem sta bila urad predsednika vlade ter ministrstvo za pravosodje in policijo. V kompleksu vladnih stavb je delalo 3100 ljudi. Popoldne 22. julija je bilo v stavbah in na okoliških ulicah 300 ljudi. Po eksploziji so mrtvi ležali v kaosu razbitega stekla, papirjev in delov stavb. Prispele so reševalne službe in prostovoljci ter storili vse, kar so lahko, da bi pomagali. Ubitih je bilo veliko ljudi. Uničenje je bilo ogromno. 

Kasneje istega dne se je začel drugi del napada: množični umor udeležencev poletnega tabora AUF (mladinske organizacije Norveške laburistične stranke) na Utøyi. Na otoku je bilo 564 ljudi, večina članov AUF. Terorist je bil oborožen in v policijski uniformi, ko je ob 17:15 z ladjo M/S Thorbjørn prečkal Utøyo. Malo preden je terorist na Utøyi ubil svoje prve žrtve, so udeleženci tabora izvedeli za eksplozijo v Oslu. Streljanje na otoku je sprožilo paniko. Skrivali so se v notranjosti in zunaj. Tekli ali plavali so, da bi si rešili življenje, medtem ko so si poskušali pomagati in se tolažiti. Deževalo je, v gozdu so se spotikali in zdrsnili ter padali po strmih pobočjih v vodo. Telefonirali so in si izmenjevali besede z družino in prijatelji – nekateri so prosili za pomoč, nekateri so jih pomirili, nekateri pa so se poslovili. Prebivalci občine Hole in dopustniki, tako na kopnem kot v čolnih, so se hitro in junaško odzvali. Rešili so življenja in pomagali omejiti tragedijo. 

Policija je terorista na Utøyi aretirala ob 18:34. Ubil je 69 ljudi. Mnogi so utrpeli dosmrtne telesne in psihične poškodbe. Teroristične napade je izvedel skrajno desničarski norveški ekstremist. Okrožno sodišče v Oslu je avgusta 2012 ugotovilo, da so bili napadi na kompleks vladnih stavb in AUF na Utøyi politično motivirani in usmerjeni proti norveški demokraciji. Danes se je AUF vrnil na Uteyo, ladja Thorbjørn pa še naprej prevaža mlade na otok.

Tiho se sprehodiva mimo spominskih kolon z imeni žrtev in se pokloniva želji, da se kaj takega ne zgodi več.

Pozno popoldne sva se ustavila na parkirišču na Holmenkollenu v bližini skakalnice, kjer sva prespala tudi na začetku potovanja.

Po dolinah pod planotami proti Oslu

Za povratek sva izbrala cesto, ki teče čez dva visoka prelaza in po dolinah pod planotami. Teče po notranjosti, lahko pa bi šla po obalni cesti, a danes je siv skoraj jesenski dan z dežjem, zato taka odločitev.

Vozila sva mimo neštetih jezer, med pobočji, ki se dvigajo nad njimi.

Se dvakrat počasi vzpenjala po serpentinah na prelaza in nato pazljivo strmo navzdol.

Nekaj časa je bilo kar zmerno vreme, ko pa sva se dvignila na drugi prelaz, se je oblak usedel na zemljo in vidljivost je bila precej skromna.

Cesta je bila lepa, a ozka. Na srečo so vsake toliko žepi za srečevanje. Je treba prilagoditi vožnjo vremenskim razmeram in stanju v prometu. 

Ob cesti na pobočjih se pasejo ovce, ki pogosto zaidejo tudi na cesto in ustavljajo promet. 

Sprva ni veliko bivališč, kasneje pa se voziva skozi naselja, kjer so hiše  podobne razmršenim rdečelascem ;). Porasle so namreč z visoko, suho oranžno travo. Lepo se zlijejo z naravo.

Vmes sva opravila nujen nakup, ker je jutri nedelja. Trgovki sem potožila, da imajo zelo hladno, a se je začudila in povedala, da pri njih ni veliko sonca, je pa veliko dežja. 

Da jih to ne moti, sva kmalu ugotovila, ko sta dva malčka (med 3 in 6 let) v dežju uživala na vrtiljaku in gugalnicah. Dež ni bil ovira, niti nizka temperatura, saj sta bila oblečena v nepremočljive hlače in bundo z enakim klobučkom.

Spominjam se, da so mi na eni od norveških šol povedali, da imajo športne dneve tudi v dežju, saj je to le eno od oblik vremena, ki so nam dana. Zanje ne obstaja dobro ali slabo vreme, pač pa tako ali drugačno vreme. A ni to pozitiven odn9s do neizogibnega?

Temperatura je na prelazih padla na 9°C in mi je bilo kar hladno v noge in roke.

Šele v dolini 100 km pred Oslom se je dvignila na 14. 

Kljub vsemu sem uživala v opazovanju okolice, čeprav v sivini zbledijo vse barve te lepe narave. Tudi to je Norvešķa, najbrž bolj tipična, kot sva jo poznala do sedaj (po srečnem naključju).

Prenočevala bova na parkirišču nedaleč od ceste, kjer so že parkirani avtodomi. 

Po 20:00 je celo pokukalo sonce, potrdilo tezo o naglih spremembah vremena in za trenutek vrnilo barve okolici. 

Vračava se proti Oslu

Ponoci je malo dezevalo. Zjutraj pa je bola nizka oblačnost in sivina.

Danes zapuščava Stavanger z okolico. Na poti sva si ogledala tri točke. Dan je siv, pripravlja se na dež, zato vtisi niso tako sončni, a vseeno zanimivi.

Najprej obiščeva prvi svetilnik v Tungenesu, ki je bil prvič prižgan leta 1828. Po podatkih je bil.namen svetilnika označevati pristop k Byfjordenu. 

To plovno pot je bilo v temi težko najti. Preden so prižgali svetilnik, so imele ladje le nekaj oznak za navigacijo. Večina kapitanov se je zato poskušala izogniti plovbi po temi. 

Ker pa je ribolov sleda potekal pozimi, pogosto niso imele druge izbire, kot da plujejo ponoči. Zaradi tega je Komisija pristanišča Stavanger (Stavanger Havnekommisjon) sprejela ukrepe za osvetlitev svetilnika.

Prvi svetilnik v Tungenesu pravzaprav ni bil svetilnik v običajnem pomenu besede, temveč je bil sestavljen iz nekaj tankih lojnih sveč, ki so bile prižgane v oknu zasebne rezidence ob Tungevågenu.

Tu so na ograji razstavljene slike 24 svetilnikov na tem območju.

Naslednje si ogledava znamenito spominsko obeležje. To je stavangerjski spomenik nesreči Alexanderja Kiellanda, lokalno znan kot Brutt Lenke (Pretrgana veriga).

Naahaja se v Måkebergetu. Ustvaril ga je Johannes Bloch Hellum. Na skalnati steni pod spomenikpm so plošče z imeni 123 žrtev zaradi zrušitve platforme na morju leta 1980.

Nesreča se je zhodila 27. marca 1980 na naftnem polju. Pevrnila se je polpotopna vrtalna ploščad Alexander L. Kielland, ki se je uporabljala kot nastanitvena ploščad.

Med hudim neurjem se je odtrgala ena od njenih petih nog, zaradi česar se je prevrnila. To je najhujša industrijska nesreča na Norveškem po drugi svetovni vojni.

Od 212 članov posadke na krovu jih je življenje izgubilo 123, kar je eden najtemnejših dni v zgodovini norveškega naftnega in plinskega sektorja.

Bakreni spomenik, odkrit 20. marca 1986, tehta približno pet ton in meri šest metrov v dolžino. Pretrgan členek verige simbolizira tako strukturno okvaro, zaradi katere se je ploščad prevrnila, kot tudi strta življenja žrtev in njihovih družin

Spomenik je miren in temačen kraj za razmislek. 

V nadaljevanju sva obiskala prazgodovinsko jamo v Vistehole nekje na samem. To je najbolj znana naselbina iz kamene dobe na Norveškem. 

Krajani jo poznajo pod imenom Svarthålå (»črna luknja«).

Informativna tabla pojasnjuje podatke. V mezolitiku – pred približno 6.700 do 8.900 leti – je bila jama dom eni ali več razširjenim družinam. Točno število prebivalcev ni znano, vendar ocene kažejo, da je vsaka razširjena družina štela od 10 do 20 članov. 

Prav tako ni znano, od kod so ti ljudje prišli, vendar je območje Jæren verjetno naseljeno že vsaj 11.000 let. 

Na koncu sva si ogledala še bazen ob obali v Tanangerju, ki ga je uredil Lions klub. Stoji na obali in le dober meter od morja.

Namenjen je za kopanje na prostem ob obali in je edinstven javni bazen z morsko vodo in peščenim dnom.

Bazen omogoča naravni pretok in kroženje morske vode, odvisno od plimovanja in valov. Okoli njega je urejena plaža, klopce in skale za sončenje.

Na koncu sva želela napolniti plin, a avtomat ni sprejel naše plačilne kartice. Potrebno bo počakati do Osla.

Prespala bova ob športnem igrišču na poti proti Oslu.

.