Mani

Prespala sva na parkirišču v kraju Derolimena. Zjutraj se z motorjem odpraviva proti 17 km oddaljenem rtu polotoka. Lep sončen dan nama je poklonil prekrasno izkušnjo.

Voziva po razgibanem goratem območju. Gore niso poraščene z gozdovi, pač pa le z grmičevjem in nizko rastjo zelenja. Sivo oker obarvano kamenje daje svoj pečat.

Kmalu opaziva, da se po pobočju pojavljajo zanimive stare in nove zgradbe z značilnimi stolpi. Preprosto obliko kocke (to ni black.cube, je pa stone cube) olepšajo vrhovi stolpov. 

Vasi so raztresene visoko po pobočjih in se zlivajo z okolico, saj so zgrajene iz mareriala, ki ga nudi tukajšnja narava, kamni. Mnogo je starih, delno porušenih hiš, veliko pa tudi novogradenj v istem slogu.

To so pravzaprav lične dvonadstropne stavbe v obliki kock z nazobčanim stolpom ob strani. Okna so pravzaprav le line, zgleda da z razlogom. Pišejo namreč, da so te utrjene stavbe varovale prebivalce pred sosedsko krvno osveto. 

Stolpne vasi zatorej krasijo ta polotok na svojstven način. Navdušila me je ta arhitekturna rešitev, preprost jasen stil, urejenost okolja in čistost. Prijene kamnite vasi se ti priljubijo.

Na poti se ustaviva v najbolj znani vasici Vathia na jugu polotoka. Stoji na griču in njeni stolpi so vidni daleč naokoli.  Navidez zapuščena vasica živi in ima lepo cerkev in restavracijo. 

Sprehidiva se po vseh uličicah in pokukava v zapuščene hiše. Pravljično okolje, ki je okamenelo v času. Ne moreva se nagledati slikovitosti te vasi. 

Ko nadaljujeva pot, opaziva na visokih pobočjih še druge kamnite vasice. S čim se le preživljajo ljudje v tem okolju. 

Pomislim, da preprosto živijo, kar je pravzaprav naše edino poslanstvo. Živeti in preživeti; in nič več!!!

Vožnjo sva zaključila na parkirišču ob restavraciji, vzela pot pod noge in se po 2 km dolgi kamniti stezi podala proti svetilniku na koncu rta. 

Nisva bila sama. Družbo so nama delale družine iz Francije, Nemčije in Grčije. Tu se ta vikend praznujejo Velika noč. 

Hoja je prijetna, saj sije sonce in vleče hladen vetrič. Občudujeva slikovite zalive z zelenomodro kristalno čisto vodo, mnoge poleg že videnih. 

Ob svetilniku narediva selfi, saj zbirava naj točke severa, juga in zahoda. 

Sva njabrž eden redkih parov, ki skuša osvojiti čim ceč teh točk v EU.

Ko sva se vrnila do avtodoma, je bil že skrajni čas za kosilo, ki sva si ga privoščila v restavraciji ob obali. Pošča za dva se je kmalu spraznila.

Po kosilu si je Bojan zaželel osvežitve in je zaplaval. Preživela sva res krasen dan, še posebej, ker nisva spremljala nemogočih političnih dogdkov v domovini. 

Proti polotoku Mani

Zapuščava Šparto s prekrasno kuliso zasneženega gorstva v polkrogu nad mestom in se odpravljava na polotok Mani.

Na jugu Grčije pa tak alpski vtis. Gorstvo je dolgo skoraj 190 km. Najvišji vrh je piramidasta gora v višini 2405 mnm.

.Ko sem brala o zgodovinski Šparti in o strogi špartanski vzgoji elitnih vojakov, sem pomislila, da so skozi pdobno šolo najbž šli SDS volilci, ki nikoli ne razočarajo.

Na poti na Mani se spustiva do Dirosa, zanimivega zaliva pod visokimi gorami, ki se strmo dvigajp nad morjem. 

Zanimiva je stožčasta oblika hribov nad zalivom. Cesta se strmo spusti do obale, kjer se je nabrala že množica vozil. Parkirava ob vijugasti cesti, pojeva kosilo in se peš odpraviva do obale. 

Polotok Mani je geografska in kulturna regija Peloponeza v južni Grčiji Prebivalci Manija so znani kot Manioti, ki so igrali ključno vlogo v grški vojni za neodvisnost, ki se je začela leta 1821.

Mani (iz grščine »Μανή«, kar pomeni: suh, suh, brez vegetacije), je skalnato, razgibano območje brez pravega zelenja, gozdov. Zanj so značilne  »stolpne vasi«, saj povsod naokoli, stojijo stari (in prenovljeni, sodobni) stolpi.

Danes je Mani kot odprt muzej bizantinske cerkvene gradnje.

Na poti se ustaviva pri Diros jami ob obali. 

Trenutno je možen le krajši ogled s čolnom in delno peš.

Vstopimo v jamo, kjer nas v podvodnem mèsanem morsko sladkem jezeru čakajo čolni. Vkrcamo se in se peljemo po ozkih tunelih, osvetljenih z nezno svetlobo.  

Stene so bogate s stalaktiti in stalagniti različnih oblik in velikosti. V poltemi je svet prav pravljičen. 

Očarljivi rečni sistem in neverjetna ustvarjalnost narave v predorih in kupolastih dvoranah obdanimi s temo ustvarjata mogočno lepoto.

Kratek a očarljiv ogled naju je navdušil. 

Nadaljujeva pot po polotoku. Druga  značilnost pokrajine Mani so utrjene hiše s stolpi.

Zgradbe v tehvaseh so tipske, zgrajene iz kamnov in oblikovane kot  majhne utrdbe. Pravijo, da Turki niso skušali vdreti v te vasi.

Lepota teh stavb je v enostavni a lepi obliki. Uličice so ozke in tkakovane.

Na polotoku je kar nekaj lepih naseljij. 

Ustaviva se v vasi Kitta bogati s stolpi in cerkvicami bi zantinskega izvora.  

Vas leži na pobočju in ponuja slikovite posnetke. Tako jama kot tudi vasi spominjajo na kraški svet. 

Nadaljujeva pot in se parkirava v vasi Gerolimenas, ki leži ob zalivu v bližini konca polotoka. Zaliv mejujeta visok hrib in pečina. 

Morje je kristalno zelenomodro. Prava morska idila. 

Na rivi restavracije na lepi poziciji ponujajo pestro hrano, midva pa se za trenutek predava sončnim žarkom. 

Tu bova prespala. 

Iz Methoni proti Šparti

V mestu Methoni sva se ustavila v kampu, ki je na srečo odprt. 

Leži ob obali zaliva, je poln nizkih dreves, a po dežju ves premočen in lužast. Urejene so sanitarije in lastnica je zelo prijazna. 

Včeraj sva se popoldne odpravila proti bližnjemu kraju Menthoni. Obalna cesta in urejen pločnik ob njej sta v razsulu.

 Povsod leži kamenje, pločnik je na enem delu popolnoma zdrobljen in asfalt odlomljen, na nekaterih mestih ga manjka polovica.

Lastnica kampa nama je povedala, da je to posledica zadnjega hudega dežja (ko sva sl8šala rdec alarm). Morje je prinašalo skale, ki so skupaj z valovi povzročile pravo uničenje obalne ceste in pločnika. 

Cesto na enem delu še vedno poplavlja hudournik, zato sva morala narediti ovinek do bližnjega mostu.

Naselje Methoni ima dolgo peščeno plažo, ki jo krasi pogled na Jonsko morje in na mogočen znameniti kamniti grad. Sicer je mestece precej skromno. Baje so ga zgradili Francozi leta 1928. 

Strehe, običajno dvonadstropnih stavb s preprostimi fasadami in terasami, so  iz glinenih ploščic. V glavni ulici so trgovine, manjši hoteli in restavracije. 

Zaradi strateške lege je bilo mesto pomembni trgovsko in pomorsko središče. Zato so jih skozi stoletja osvajale različne vladajoče sile.

Grad Methoni, so zgradili Benečani v začetku 13. stoletja. Stoji na skalnatem rtu in je med največjimi v Sredozemlju.

Lep 14-ločni kamniti most povezuje grad z obalo. Na vratih gradu je vgraviran slavni simbol Benetk, lev svetega Marka. 

Nasproti južnega roba gradu leži utrjen otoček Bourtzi, ki je bil med turško okupacijo zapor in kraj za usmrtitve. Zgrajen je bil leta 1500 in je z grajskimi vrati povezan s tlakovano potjo.

Nažalost v tem času grad ni odprt, zato sva si ga ogledala le od zunaj. Ta mogočna kamnita zgradba kljubuje času in nas opominja, kako osvajalen zna biti človek neodvisno od časa in razvoja družbe in civilizacije.

Dopoldne se odpravljava proti Šparti. Voziva se nekaj časa ob obali ob nasadih oljk in agrumov.  Obideva velik zaliv z večjim mestom in se začneva vzpenjati. Na vzpetini se ustaviva in si pripraviva kosilo. 

Nadaljujeva proti prelazu, ki naju čaka pri prečkanju hribovja. Cesta teče nekaj časa navzgor, nato vijuga spet navzdol po hrbtih hribov s pogledom proti dnu globoke soteske.    

Nenadoma na cesti zagledava znak ""Prepoved vožnje" v eno smer. Povprašava lokalce, če se da nadaljevati z vožnjo. Potrdijo, zato se odpraviva dalje. Za ovinkom opaziva, da na srečo manjka le desna polovica cestišča, kar se ponovi še nekajkrat. 

Na vrhu hriba se ustaviva (1300 mnm), ker je zanimiv pogled proti dolini. :). Za ovinkom pa lahko občudujeva zasnežene vrhove gora. Cesta je še na par mestih udrta ali odnešena. Veliko škode je, še sreča, da je prevozno.

Na jugu Peleponeza se voziva pod zasneženimi gorami. Neeverjetno, koliko snega je tam zgoraj.

Najvišji vrh tega pogorja je visok 2400 m.

Glede na konfiguracijo terena ni čudno, da so v starih časih tu nastajale mestne državice, saj je bila komunikacija med njimi prostorsko onemogočena, ali vsaj zelo otežena.

Cesta je po zadnjem močnem deževja močno poškodovana. Lep primer je viden na spodnji sliki.

V nadaljevanju je bila cesta slikovita tako ob pogledu navzgor kot navzdol.

Ko sva prispela v dolino, sem se oddahnila, ker ni bilo večstrahu pred padajočim kamenjem.

Ustavila sva se v Uneskovem mestecu Mystra, ki je, baje, bilo v ketih 1955 izpraznjeno, sedaj pa je spet kar živahno. Znamenite so kamnite hiše, sicer pa ni kraj nič posebnega. 

Parkirava v bližnji Šparti, v mestu, ki leži v široki dolini in ima prekrasno sceno zasneženih vrhov.v ozadju. 

Starodavna Šparta je bila grška mestna država (ok. 10. stoletje pr. n. št.–146 pr. n. št.) znana po svoji intenzivni vojaški orientaciji. Zanjo je bilo značilno, da so enajstletne dečke vključevali v vojaško usposabljanje, ki je trajalo do njihovega 30.leta. 

imeli so sistem dvojnega kraljevanja in večje svoboščine za ženske v primerjavi z drugimi grškimi mesti.

Špartanske ženske so bile izobražene, imele so pravico do lastnine in so uživale več svobode kot druge grške ženske.

Velika suženjska populacija, heloti, je v tistem času zagotavljala kmetijsko delo. 

Šparta je danes moderno mesto, ki je ohranilo zgodobinska dejstva na posebnem kraju, kjer so ostanki acropolisa (zgornji del mesta) s pomembnimi stavbami Agora, raznih cerkva, svetišč, gledališča, stoe za razprave (od tu izvira ime stoiki). 

Sprehidila sva se po tem parku, si ogledala spomenik znanega špartanskega kralj Leonidasa. 

O njem so posneli znani film 300 (300 bojevnikov v bitki za Termopile) in glavno ulico s palmami in pomarančami