Kap Akirn, Vitt

Ponoči je bilo soparno toplo, zjutraj pa je zapihal veter. Odpeljala sva se dalje, le nekaj kilometrov severneje proti rtu Kap Akorn. Na poti naju je osvežila rahla ploha.

Parkirala sva na lepo urejenem postajališču, priipravila kisilo in se nato s kolesi odpravila proti najsevernejši točki otoka. Vozila sva po kolesarskih poteh. Otok je bogat z gozdovi, ki obkrožajo velika žitna polja. Tu gojijo tudi sojo.

Najprej sva se ustavila pri znamenitih treh svetilnikih.

Kap Arkona je 45 metrov visok rt iz krede in ledeniškega kamna. Ta ogromna dediščinska znamenitost na prostem, ki se nahaja na polotoku Wittow je znana po bogati zgodovini, edinstvenih svetilnikih in dramatičnih obalnih razgledih.

Je eno redkih mest na baltski obali, kjer skupaj stojijo trije svetilniki:

- zgodovinski trg Schinkelturm (zgrajen leta 1827), 

- -aktivni glavni svetilnik (zgrajen leta 1902

- in nekdanji navigacijski radijski svetilnik/Peilturm (zgrajen leta 1927). 

Sprehodila sva se najprej do prvega in nato po stezi ob polju badaljevala pot s kolesi ob klifu proti znameniti ribiški vasici.

Vmes je nekaj razglednih toćk in klopc za počitek. Zadnji del poti so stopnice, ki vodijo proti vasici na obali. Kolesa sva pustika nad stopnicami in se odpravila do obale.

Presenetil naju je prelep pogled na majhne, s slamo krite hiše in ozke ulice. Brez dvoma ji pritiče opis na internetu "Slikovita ribiška vasica Vitt".

 

 Ta zaščitena zgodovinska ribiška vasica leži na obali tik pred rtom Arkona.

Prvič je bila omenjena v dokumentu leta 1290, ko je Vitt dobil pravico do ribolova. Vitt sestavlja 13 slamnatih ribiških hiš, kapela in seveda restavracija z imenom »Zum Goldenen Anker«. 

Ima svojo kadilnico za ribe. Tukaj, pravijo, lahko dobiš sveže ulovljene ribe, neposredno na plaži, saj je tu še vedno en aktiven ribič.

Sprehodila sva se po tej čudoviti vasici in vaški plaži, ki sta ponudila nekaj lepih posnetkov.

Po ogledu sva odšla še do ostalih dveh svetilnikov in se po stezi, ki vidi po robu klifa vrnila do parkirišča. 

Na poti se ustaviva v bližnji vasi, kjer je center, ki ponuja lokalne izdelke. Pritegnila naju je umetnica, ki iz kosov debel izdeluje različne živali in figure. 

Za nama je še en zanimiv dan in lepi spomini. 

Do Königstuhel pečine

Premaknila sva se nekaj kilometrov proti severu in parkirala na postajališču blizu turisticne točke belega klifa Königstuhel. 

Danes imava najtoplejši dan, celih 28°C, po občutku pa bi rekla, da je 40°C ;). Je kar velika razlika od prejšnjih dnevov, saj danes skoraj ni bilo vetra. 

Hladila sva se v bližnjem gozdu in se pozno popoldne odpravila s kolesi do opevanih belih klifov.

Spletni viri postrežejo s to razlago. 

Königstuhl je najbolj znana kredna pečina na Stubbenkammerju v narodnem parku Jasmund na otoku Rügen. Leži na 118 m nadmorske višine. Je zanimiva kredno skalna formacija na območju Stubbenkammer v narodnem parku Jasmund. 

Voziva se po dobro označenih gozdnih poteh mimo jezera. Srečujeva obiskovalce, ki se že vračajo, pa tudi prehitiva tiste, ki so se tja odpravili peš.

Med drevesi se je raztezalo majhno mirno jeuero. 

Gozd je resnično čaroben z visokimi drevesi, ki se naravno obnavljjo..

Parkirala sva kolesi in peš nadaljevala obhod do pečin. 

Najprej naju je pričakal lep razgled na Victoriasicht. 

Viktoriasicht bela cer nad morjem je dostopna le peš. Nahaja ob poti Jasmund High-Bank Trail, dvanajstkilometrski pohodniški poti, ki povezuje Sassnitz in Lohme. 

Ker steza pelje po robu klifa, je primerno zavarovana z ograjo in ppremljena ž razglednimi točkami. Prvi del je brezplačen, skywalk pa je plačljiv.

Razgled naravnost navzdol z ozke, ograjene razgledne ploščadi zahteva previdnost zaradi strme pečine in višine.

Na informacijski tabli so pojasnila, kako so nastale te čeri. 

Začelo se je pred 70 milijoni let. Nešteto enoceličnih alg je plavalo v plitvem morju. Ko so umrle, so se njihovi apnenčasti ostanki odložili na oceanskem dnu. Usedline so rasle plast za plastjo in oblikovale kredno obalo, ki jo vidimo danes.

Sprehidila sva se še do razglednih točk na Könisgstuhel. 

Po ogledu sva se vračala po drugi strani do parkirišča. Tu nudijo tudi tuširanje, ki bo nadomestilo najino mini kopalnico in naju osvežilo po celodnevnem potenju. 

Kolesarjenje do Binza in pristanišča

Po kosilu sva se s kolesi odpravila do Binza, obmorskega letovišča.

Mesto je živahno, polno turistov na kolesih, peš ali v avtomobilih. V centru je široka peš cona, ki pelje do glavnega pomola na peščeni obali. 

Binz je znan po dobro ohranjeni zgodovinski letoviški arhitekturi iz 19. stoletja in naravni pokrajini. Leži v bližini narodnega parka Jasmund in njegovih krednih klifov. Celoten otpk je poln zelenja, gozdov in drevoredov.

To nemško letoviško mesto na otoku Rügen v Baltskem morju slovi po peščenih plažah in elegantni obmorski promenadi. 

Desno od mesta se razprostira velika ovalna peščena plaža, ki je bila danes dobro obiskana.

Kolesarska steza teče ob zalivu vse do ProRe. Severno od mesta ležijo.zanimive letoviške stavbe, ki so  jih nacisti prvotno zgradili kot ogromno letovišče namenjeno prebivalstvu.

Nekdanji turistični kompleks ProRa, je bila po nacističnih načrtih zgrajena približno za 20.000 turistov. Kompleks je bil zasnovan kot ogromno letovišče organizacije »Kraft durch Freude« (KdF), vendar nikoli ni bil dokončan in pred drugo svetovno vojno ni sprejel niti enega dopustnika.

Stare razpadle stavbe so po letu 2004 obnovili in danes je ProRa razdeljena na hotele, počitniška stanovanja, mladinski hostel, muzeje in druge objekte.

Njena današnja nastanitvena zmogljivost je precej manjša od načrtovanih 20.000 mest ( okrog 3000)

Celoten kompleks je večinoma že renoviran in leži na razdalji 4,5 km ob obali in je lepo urejen. Le delček je še vedno tak kot v preteklosti. 

Slikala sva ga po dolgem in počez, kot še mnogo drugih. Nato sva pot nadaljevala do nekaj km oddaljenega pristanišča.

Tu namreč ob cesti leži ogromen balvan, ki so ga kedeniki prinesli iz severa, saj tu okoli ni skal ali hribov.. Težak je slabih 100 ton. Lep opomnik o razvoju in premih zemlje v tem območju.

Pritegnili pa so naju tudi visoki stolpi v pristanišču. Ko sva šla bližje, prav zraven ni dovoljeno, sva zvedela, da tu sestavljajo vetrne elektrarne za na morju. Neverjetno ogromni nosilci in zgornji deli. Slikati pa ni bilo dovoljeno.

Pot proti najinemu domeku na štirih kolesih je bila prijetna, saj je bilo sonce velilo nižje in pihal je svež severni vezer. 

Otok je zanimiv za raziskivanje s kolesi in tudi ni pretežak, ker je predvsem ravninski in  nima vzponov.

Z lahkoto sva prevozila slabih 60 km. Postajava prava kolesarja z namenom. :)