Do Malmoja

Včeraj je bil bolj jesenski dan, 17°C čez dan z rahlim pršenjem in vetrom. Ni naju motilo, ker sva se v glavnem vozila. Ustavila sva se le nekaj km pred dansko mejo. Tudi tokrat na parlirišču Citti parka blizu Flensburga. 

To je dvojnik prejšnjega parka. Parkirišče je bilo nabitopolno avtov in avtodomov. Opravila sva najnujnejši nakup in postorila vse z najinim avtodomom.

Danes pa nadaljujeva pot preko Danske v  Malmo.

Kot ponavadi bom poskusila povzeti najpomembnejše o delu džave, ki sva jo prevozola užila in že zapustila.

Severna Nemčijla se razteza čez obalna lobmočja med Severnim in Baltskim morjem. 

Gre za geografsko ravno, kolesarjem prijazno regijo, znano po svoji pomorski dediščini, zgodovinski Hanzeatski ligi in edinstveni kulturni identiteti, ki je močno odvisna od velike povezanosti z naravo. 

Regija je del Severnonemške nižine in je skoraj v celoti ravna, zaradi česar je neverjetno dostopna za kolesarjenje in pohodništvo.

Približno 20 % kopnega je zaščitenih kot naravne krajine, vključno z narodnimi parki, biosfernimi rezervati in obalnimi lagunami. Veliko je žitnuh polj in nasadov odličnih jagod.

Ceste so ožje in obdane z drevesi, zato ob njih prometni znaki opozorila možnosti nizkih krošenj. 

Klifasta obala z dolgimi peščenimi zalivi vključuje priljubljene otoke, kot je Sylt v Severnem morju (obiskala sva ga pred leti), Usedom in Rügen in letoviška mesta, ki se razprostirajo ob baltski obali. 

Severni Nemci, pravijo, so običajno opisani kot zadržani, tihi in s "suhim" smislom za humor. Običajno si vzamejo čas, da se odprejo, a sklepajo močno zvesta prijateljstva. 

Regija je zgodovinsko protestantska in prevladuje luteranstvo. 

Hanzeatska liga je bila tu prisotna, to je srednjeveški trgovski ceh, ki so ga vodila mesta, kot je Lübeck. Prinesel je ogromno bogastvo in politični vpliv v severna pristaniška mesta. 

Severne države – vključno z mestno državo Hamburg in državami, kot je Mecklenburg-Predpomorjanska – so doživele močno gospodarsko rast, pri čemer so dale prednost obnovljivim virom energije, pomorski trgovini in tehnologiji.  

Severnonemška kuhinja pretežno vključuje morske sadeže, lokalne ribe in različne krompirjeve jedi. 

Pogosto ponujajo Fischbrötchen (ribje sendviče), Grünkohl (ohljev ohrovt) in Kieler Sprotte (prekajena papalina). Od tega sva poskusila le ribji sendvič. 

V Lübecu slavi marcipan, ki je tu pregovorno najboljši. 

Voziva se po avtocesti, prečkava dansko mejo, se vmes ustaviva za kosilo na postajališču in nadaljujeva pot proti prvemu mostu Storebelt.

Danska je dežela otokov in posledično mostov. Imajo dolge čudovite obale in dele države, ki jih ločuje voda. Zaradi tega so mostovi nepogrešljiv del te dežele. 

Povezava Storebælt je sestavljena iz dveh mostov in predora za blak, ki tvori 18 km dolgo, fiksno povezavo med vzhodno in zahodno Dansko. 

Povezava Storebælt je dragulj med danskimi mostovi. Kot ponosen spomenik povezuje Zealand in Funen ter tvori prometno žilo med vzhodom in zahodom. 

Cesta in železnica čez Storebælt morata biti odprti 24 ur na dan – vse leto.

Povezava Storebælt je edinstven inženirski dosežek in ena največjih mostnih in predorskih konstrukcij na svetu. Povezava je nadomestila 3 trajektne proge na Storebæltu, vendar še vedno obstajajo trajekti čez Kattegat in čez vode med Lollandom in Langelandom.

Naslednji pa je znamenit Øresundski most. Do sedaj sva ga prečkala dvakrat. Je pravi posebnež po obliki, gradnji in uporabnosti.

Øresundski most je 16 km dolga kombinirana cestna in železniška povezava, ki povezuje Malmö na Švedskem in København na Danskem. 

Na sredini poti se prek umetnega otoka preliva v podvodni predor. 

Sestavljen je iz 8 km dolgega mostu, 4 km dolgega umetnega otoka (Peberholm) in 4 km dolgega predora (predor Drogden). 

Cestninske postaje se nahajajo na švedski strani mostu. Midva u.ava posebno naročnono za mostove, kar zmanjßa stroške.

Posebej impozanten je pogled nanj s Švedske strani. Sva ga že velikokrat slikala v dnevmi in večerni svetlobi. Upam, da ga uspeva še kdaj.

Ko sva sestopila z mostu, sva po nekaj kilometrih videla Malmo z njegovim posebnim belim zvitim stebrom. 

Parkirala sva na parkirišču blizu obale na obrobju mesta. Obala, ki se razteza id mesta pa skoraj do mostu je kit mravljišče. Tu so kolesatji, rolarji, sprehajalci po lepo urejenih poteh. Na zravnikih ob obali pa so pistavljena igrišča, kioski s pijačo, celo začasni oder za poketbe koncerte in vec ploščadi. Danes so na teh ploščafih plesali.

Najprej sva se pridružila latino skupini, ki je prisotne učila plesati merengue. Midva sva z veseljem sodelovala. Malo naprej pa sva zaplesala z veliko skupino plesalcev na temo lindsi hop in jive. 

Pa sva po dooolgem času spet osvežila najine malo zarjavele korake. Kljub vetru je bilo prav prijetno. 

V daljavi se je v sončnem zahodu bleščal stolp. 

Jutri pa morda odkolesariva v mesto, da obudiva spomine nanj.

Nadaljevanje proti Danski

Včeraj naju je ob povratku k avtodomu presenetil manjši naliv. Tu ti ne pomaga dežnik,kajti dež pada na vse strani, s pomočjo vetra seveda.

Tudi ohladilo se je precej, tako da sem tokrat prvič oblekla pižamo z dolgimi rokavi.

Zjutraj se je že zvedrilo, a močno je vlekel veter, zato so bili vsi zunaj oblečeni v dolge rokave in jakne. Sever rad postreže s spremembami.

Danes sva opravila vse potrebno z avtodomom, saj parkirišče pri Citti Parku res ponuja vse kar potrebuješ na poti z avtodomom. 

Pozneje popoldbne sva nadaljevala pot proti Danski. Najprej sva vpzila po lokalni cesti nato pa po avtocesti. Vmes sva zavila malo z najine poti, ker sva hotela videti še eno posebnost.

Tokrat je to trajekt posebne vrste. 

To je Schwebefähre (viseča ali lebdeča trajektna ladja) v mestu Rendsburg v severni Nemčiji. 

Vozilo, ki visi na jeklenicah pod znamenitim visokim železnim železniškim mostom (Rendsburger Hochbrücke).

Ta brezplačen trajekt po zraku prečka Kanal Severnega morja. Nahaja se v Redenburgu. Kanal je širok 125 metrov in ga prevozi v približno dveh minutah.

Vozel deluje vsak dan od 5:00 do 23:00 (poleti) oziroma do 22:00 (pozimi), običajno na vsakih 15 minut.

Prvotna naprava je bila zgrajena leta 1913, leta 2022 pa so po trčenju ladje začeli uporabljati novo, posodobljeno različico. 

Danes sva lahko videla, kako trajekt miruje, ko po kanalu peljejo dolge ladje.

Nadaljevala sva še nekaj kilometrov in se za prenočevanje ustavila na nekem manjšem oarkirišču v bližini kraja Rendsburg.

Do Lübeca

Dopoldne sva se po avtocedti odpeljala do Lübeca. Parkirala sva na postajališču velikega nakupovalnega centra v predmestju mesta. 

Citti park ponuja celovit servis in parkirišča za avtodome in to kar 30 parkirišč. Imela sva srečo, da sva dobila prostor, ker sva bila zgodnja. 

Pripravila in pojedla sva kosilo, zelenjavno mineštro z brokolijem sem skuhala jaz, mesni dodatek  pa sva kupila v restavraciji v Citti parku ( se piše z i citti in ne z y).

Po kosilu sva sedla na mestni avtobus, ki ima tu postajo in se po dobrih 25 minut izkrcala v mestu. Jako prikladno!

Že prvi pogled na mesto od daleč je potrdil, da mesto Lübec res krasi sedem stolpov petih glavnih gotskih cerkva (sv. Marije, sv. Petra, sv. Egidijana, sv. Jakoba in katedrala). Prav ti elegantni koničastimi zvoniki dajejo mestu poseben značilen panoramski izgled. 

Ohodila sva nekaj teh res ogromnih in visokih cerkva. Nemogoče je, da jih je toliko v enem (216.000 prebivalcev) mestu. Cerkve imajo mogočne, visoke stebre in obokane strope, niso pa okrašene.

Mesto se ponaša s Holstenskimi mestnimi vrati iz rdeče opeke, izvrstnem marcipanu in starem mestnem jedru, ki je v celoti pod zaščito Unesca.

Prav vrata so naju najprej prevzeka, da sva ji z občudovanjem obšla in prešla. So res poseben impozanten vstop v mesto, prava mogočna utrdba s stolpom na vsaki strani

pogled z mestne strani na vrata. 

Pišejo, da ta znamenita srednjeveška mestna vrata s poševnimi stolpi niso le ovekovečena na neštetih razglednicah, temveč krasijo tudi hrbtno stran spominskega kovanca za 2 evra iz leta 2006.

Vsak naslednji korak je odkrival nove koničaste stolpe in stolpiče, slikovita pročelja mestnih stavb, ki krasijo ulice in trge in mostovi, ki vodijo v staro mestno jedro.

Pokukala sva tudi na dvorišča za visokimi meščanskimi hišami in tam odkrila drugačen svet mirnih miniaturnih uličic, skritih očem mestnega vrveža. 

Tu hišice prehajajo druga v drugo, stopničasto in podstrešja nudijo življenski prostor prebivalcem. 

Mesto je vrvelo v živahni dnevni rutini. Veliko se nas je zbralo v znameniti trgovini, ki ponuja tisoč in en izdelek iz marcipana. Je samopostrežna in sam si lahko sestaviš svoj asortiman okusov in oblik.

Lübeck proizvaja najboljši marcipan že od 15. stoletja. Njegova kakovost je strogo zaščitena.  Pristen "lübeck marcipan" mora izpolnjevati posebna merila glede vsebnosti mandljev.

Preverila sem kaj je pravzaprav marcipan in izvedela, da je Marcipan gosta, mehka slaščičarska masa, ki se tradicionalno pripravlja iz dveh delov - fino mletih olupljenih mandljev in enega dela sladkorja. Zaradi svoje prožne teksture, ki spominja na plastelin, se pogosto uporablja za oblikovanje okrasnih figuric, pripravo čokoladnih bonbonov ali kot obloga za torte.

Čeprav se danes povezuje predvsem z Evropo, zametki marcipana segajo v 6. stoletje v Perzijo (današnji Iran). Predhodnika te mase so pripravljali iz mandljev, olj in medu ter jo odišavili z vrtničnimi cvetovi. V Evropo so ga v srednjem veku prinesli Arabci prek Španije in turški trgovci prek Balkana. V srednjem veku je bil cenjena poslastica, rezervirana le za plemstvo in samostanske kroge.

Posebnost mesta je tudi staro mestno jedro, pravzaprav stoji na otočku, ki ga je ustvarila reka Trave (zveni po naše, kajne?). Tu naj omenim, da je veliko imen krajev slovanskega porekla, ker so tu včasih živeli slovani. 

Bolnišnica Svetega Duha je ena najstarejših ohranjenih socialnih ustanov te vrste na svetu (ustanovljena okoli leta 1227). 

Je mogočna zgradba z impozantnim vhodom, in hodnikom s številnimi sobami. V predverju razstavljajo maketo celotnega sistema zgradb. 

Služila je kot pomembna bolnišnica in dom za ostarele. Enkraten spomenik in opomnik, kako pomembne so te ustanove za človeka.

Mesto, znano kot »kraljica Hanzeatske lige«, je bilo v 13. in 14. stoletju eno najmočnejših trgovskih središč severne Evrope in – po Kölnu – drugo največje mesto v srednjeveški Nemčiji, kar vsekakor potrjujejo mogočne cerkve, mestna vrata in meščanske stavbe.

In še podatek, mesto je tudi dom Nobovih nagrajencev: Lübeck pogosto imenujejo "mesto Nobelovih nagrajencev", saj so tukaj živeli ali delali znani pisatelji in znanstveniki, kot so Thomas Mann (književnost), Willy Brandt (mir) in Günter Grass (književnost).

Vse povedano o mestu samo potrjuje, da ga je treba nujno obiskati in spoznati :)