Dalsnuten, razgledna točka ob Gandsfjordu v Sandnesu.

Včeraj dopoldne sva šla preverit, kdaj in kako se z ladjo odpraviti do slavnih lesenih stopnic v fjordu. Pri trajektu sva dobila vse informacije in tudi poiskala, kje bova prenočila v nedeljo.

Nato sva se po kosilu odpeljala do parkirišča, od koder vodi pot na Dalsnuten, priljubljen vrh ob Gandsfjordu v Sandnesu. Pravijo, da je popularen za družine in vse ostale pohodnike, ker je enostaven

Pot, bolje uhojena steza z občasnimi ploščatimi črnimi skrili ali pa lesenimi nastavki, da se izgogneš mlakam v dolini v primeru dežja, vodi najprej po ravnini mimo dbeh manjših jezer. Zatem se začne vzpenjati proti vrhu med kamni ali pa po kamnitih stopnicah. Malo je bilo potrebno paziti, da ti ne zdrsne na gladkih balvanih.

Ves trud je poplačan, ko te zaobjame z vrha Dalsnutena (323 metrov nadmorske višine) fantastičen razgled na zaliv ob dveh mestih Stavanger in Sandnes.

Za obisk vrha Dalsnuten je več možnosti. Najkrajša pot do Dalsnutena vodi po široki pohodniški poti, mimo Gramstadtjørna in skozi majhen gozd, kjer je občina Sandnes postavila zavetišča. Pohod se nadaljuje med dvema kamnitima ograjama, staro motiko, kjer so nekoč vodili ovce in krave na pašo. 

Mnogi se odločijo za drugo krožno pot, ki se začne pri Gramstadtjørni in gre proti zahodu proti Gandsfjordnu. 

Midva sva izbrala prvo, ki je lepo označena in po kateri so že stopali številni pohodniki.

Na vrhu je kamniti stolp z napisom. Tu se zbirajo tisti, ki želijo narediti posnetke na vse štiri strani neba. Vrh je prijetno ploščat, poln gladkih skal in visi 300 m v globino proti zalivu. 

Lepo se je tu sprostiti na skali in uživati v lepotah narave. 

Po povratku sva se odpeljala do parkirišča v bližini biatlonskega centra. Kmalu se nas je nabralo nekaj avtodomarjev na tej gozdni jasi. Noč je minila mirno in zbudilo naju je toplo sonce. :)

Včeraj sva napravila 10.000 korakov kot trening za jutrinšnji podvig po 4444 lesenih stopnicah. 

 

Po zahodni obali

Prespala sva na prostoru ob gozdni poti v bližini ceste. Po zajtrku sva nadaljevala vožnjo po zahodni obali, kjer sprva cesta spet izmenično potuje pol poti po predorih, pol pa zunaj. 

V drugem delu sva zavila na lokalno cesto, kjer so si v zadnjem delu sledila slikovita jezera na obeh straneh, eno za drugim, obdana s posebno slikovitimi skalnatimi grebeni balvanov. 

Vmes sva se ustavila v  Geoparku MAGMA, vdolini hudournika, ker sva si želela ogledati neko posebnost parka.

Poiskala sem zanimive podatke o tem.parku. 

Globalni geoparki UNESCO predstavljajo najpomembnejša geološka območja na svetu. Anortozit je prevladujoča vrsta kamnine v geoparku Magma in je redek na Zemeljskem površju. Vendar pa pogost na Luni, kjer predstavlja njena velika svetla območja.

Pred milijardo let se je območje, ki ga danes imenujemo geopark Magma, nahajalo približno 20 km pod Zemeljskim površjem, na dnu ogromnega gorovja, primerljivega z današnjo Himalajo.

 Ogromne sile, ki so povzročile nastanek gorovja, so povzročile, da so se nekatere kamnine stalile v magmo, ki se je zbrala v magmatski komori. Ko sta se tlak in temperatura znižala, se je magma strdila v nove vrste kamnin, vključno z anortozitom. 

Zemljina skorja se je erodirala in stara magmatska komora je zdaj vidna na površju. 

Edinstvena pokrajina Magma Geopark se ponaša z raznoliko in kontrastno pokrajino z razgibanimi klifnimi obalami, mogočnimi fjordi, golimi skalami in ​​globokimi dolinami. 

Geologija regije, katere zgodovina sega 930 milijonov let nazaj, je postavila temelje za pridobivanje železove rude iz ilmenita. Tu so še ostanki nekdanje železnice, ki je rudo tovorila do 9 km oddaljene obale.

A najzanimivejša je  skala, ki leži v bližini iLinepollena, na levi strani ceste. To je velik premični balvan, imenovan "Ruggesteinen".

Je največji premični kamniti blok v severni Evropi. Tehta 74 ton in ga je mogoče zibati z roko!  to sva preizkusila tudi sama in drži. Meni sicer ni uspelo, a Bojan ga je konkretno zazibal. 

Balvan je ledeniški eratik, ki ga je za seboj pustil ledenik, in se je po naključju znašel na tem prostoru. Velja za enega največjih zibajočih se balvanov na svetu.

Ruggesteinen je bil leta 1923 zaščiten kot prvo geološko ohranitveno območje na Norveškem. 

Zadnji del poti sva vozila po ravninskem obmorskem pasu, kjer se razprostirajo široka polja žota ali krompirja in pašniki posuti s kamenji, kjer se pasejo drobnica ali črnobele krave.

Temperatura se je danes gibala med 22 do16°C. Prognoza pravi, da bo še en teden lepega vremena, a bo vetrovmo. Nič novega za ta del sveta.

Ustavila sva se na parkirošču blizu obale, 30 km pred Stavangerjem, kjer bova prespala. Potrudila sva se poiskati prostor, saj se je tu zbralo že kar velikp avtodomov.

To ibmočje je priljubljeno kajtarjem, saj neprestano vleče iz Atlantika.o

To sva tudi lepo začutila, ko sva se idpravila do peščenega zaliva. 

Razburkano morje, hladen veter v laseh in sipine, to je na kratko opisana scena. Temperatura pa 14°C.

Do Lindesnes Fry

Dopoldne sva se odpeljala do parkirišča v Lindesnes Fry. Po poti sva sečevala veliko avtodomov, ki so se že vračali. 

(Zelena točka, kjer sva se ustavila)

Lepa, a ožja cesta se je vila okrog vsakega zalivčka. 

Zanimive vasice so se svetile v jutranjem soncu. Lesene hiše bele, rdeče, rjave, rumene in zemf barve so krasile pobočja ob obali. 

Na obali pa so se vrstile ribiške stavbe v temnordeči barvi. Slikala sem kar med vožnjo, saj na cest ni bilo mogoče ustaviti.

Ko sva prispela do parkirišča, sva imela srečo, da se je en ravno odpravljal in sva dobila parkirno mesto.

To je namreč točka, ki jo trumoma oblegamo ruristi. Lahko bi ji rekli tudi "Sudkapp" Norveške. Torej poleg Nordkappa pomembna točka, le da gre za najjužnejšo točko v državi. Midva sva do sedaj obiskala tri, naj sever, naj vzhod in sedaj naj jug te dežele.

Zame se je šele tu začela tisza prava norveška scena. Zalivčki, lesene hiške kot iz pravljoce Janko in Metka, veliki skalnati balvani, kamniti otočki v morju in svetilniki. 

Res scena poboža oči in dušo. Ne vem od kdaj ta moja navdušenost nad Skandinavijo. Res je tu zelo drugače in lepo. 

Ko sva parkirala, sva se odpravila po skalah do slavnega svetilnika na najvišji točki. 

Svetilnik Lindesnes (Lindesnes fyr) je najstarejši in najjužnejši kopenski svetilnik na Norveškem, ki označuje točko, kjer se Severno morje sreča z ožino Skagerrak.

Nekaj podatkov o njem:

Ustanovljen: 27. februar 1656.

Trenutni stolp zgrajen: 1915.

Višina stolpa: 16,1 metra (53 čevljev).

Nadmorska višina svetilnika: 50,1 metra (164 čevljev) nad morsko gladino.

Lokacija: Južna konica polotoka Lindesnes, okrožje Agder

Pišejo, da je kralj Friderik III. leta 1655 podelil prvo dovoljenje za gradnjo svetilnika. Prvi signal leta 1656 je uporabljal 30 utripajočih lojnih sveč znotraj tristopenjskega lesenega stolpa.

Ker je bila svetloba sveč šibka in nezanesljiva, so se mornarji močno pritoževali. Kralj jo je po nekaj mesecih ugasnil in rt je ostal temen 69 let, dokler se delovanje ni uradno nadaljevalo leta 1725.

Med vojno so okupacijske nemške sile območje močno utrdile in tu namestile do 400 vojakov. Sprehodila sva se mimo ostankov bunlerjev in vojaskih jarkov,  predorov in opazovala položaje za topove, vklesane v skalo. Opomnik, da je bila točka szrateško pomembna.

Čeprav je bil svetilnik leta 1979 močno avtomatiziran, je Lindesnes edinstven, saj je edini svetilnik na Norveškem, v katerem še vedno delajo oskrbniki. Skrbijo za objekt in upravljajo vsakodnevno delovanje.

Obhodila sva svetinik, posnela nekaj lepih slik  okolja in se po dobro označeni potki ( živomodri krogi) odpravila do prav zadnje južne točke. 

Nabrala sva par tipicnih kamenckov za najino kolekcijo. Sprehod je bil res čudovit. 

Skuhala sem kosilo in nato sva sprostila prostor, saj se je parkirišče medtem natrpalo. Nadaljevala sva pot proti Stavangerju.

 V Vigelandu sva opravila nakup, malo prej pa uspela servisirati avtodom, odtočila sivo vodo, dolila svežo in spraznila WC.

Segrelo se je do 28°C, pozneje popoldan.