Do Lindesnes Fry

Dopoldne sva se odpeljala do parkirišča v Lindesnes Fry. Po poti sva sečevala veliko avtodomov, ki so se že vračali. 

(Zelena točka, kjer sva se ustavila)

Lepa, a ožja cesta se je vila okrog vsakega zalivčka. 

Zanimive vasice so se svetile v jutranjem soncu. Lesene hiše bele, rdeče, rjave, rumene in zemf barve so krasile pobočja ob obali. 

Na obali pa so se vrstile ribiške stavbe v temnordeči barvi. Slikala sem kar med vožnjo, saj na cest ni bilo mogoče ustaviti.

Ko sva prispela do parkirišča, sva imela srečo, da se je en ravno odpravljal in sva dobila parkirno mesto.

To je namreč točka, ki jo trumoma oblegamo ruristi. Lahko bi ji rekli tudi "Sudkapp" Norveške. Torej poleg Nordkappa pomembna točka, le da gre za najjužnejšo točko v državi. Midva sva do sedaj obiskala tri, naj sever, naj vzhod in sedaj naj jug te dežele.

Zame se je šele tu začela tisza prava norveška scena. Zalivčki, lesene hiške kot iz pravljoce Janko in Metka, veliki skalnati balvani, kamniti otočki v morju in svetilniki. 

Res scena poboža oči in dušo. Ne vem od kdaj ta moja navdušenost nad Skandinavijo. Res je tu zelo drugače in lepo. 

Ko sva parkirala, sva se odpravila po skalah do slavnega svetilnika na najvišji točki. 

Svetilnik Lindesnes (Lindesnes fyr) je najstarejši in najjužnejši kopenski svetilnik na Norveškem, ki označuje točko, kjer se Severno morje sreča z ožino Skagerrak.

Nekaj podatkov o njem:

Ustanovljen: 27. februar 1656.

Trenutni stolp zgrajen: 1915.

Višina stolpa: 16,1 metra (53 čevljev).

Nadmorska višina svetilnika: 50,1 metra (164 čevljev) nad morsko gladino.

Lokacija: Južna konica polotoka Lindesnes, okrožje Agder

Pišejo, da je kralj Friderik III. leta 1655 podelil prvo dovoljenje za gradnjo svetilnika. Prvi signal leta 1656 je uporabljal 30 utripajočih lojnih sveč znotraj tristopenjskega lesenega stolpa.

Ker je bila svetloba sveč šibka in nezanesljiva, so se mornarji močno pritoževali. Kralj jo je po nekaj mesecih ugasnil in rt je ostal temen 69 let, dokler se delovanje ni uradno nadaljevalo leta 1725.

Med vojno so okupacijske nemške sile območje močno utrdile in tu namestile do 400 vojakov. Sprehodila sva se mimo ostankov bunlerjev in vojaskih jarkov,  predorov in opazovala položaje za topove, vklesane v skalo. Opomnik, da je bila točka szrateško pomembna.

Čeprav je bil svetilnik leta 1979 močno avtomatiziran, je Lindesnes edinstven, saj je edini svetilnik na Norveškem, v katerem še vedno delajo oskrbniki. Skrbijo za objekt in upravljajo vsakodnevno delovanje.

Obhodila sva svetinik, posnela nekaj lepih slik  okolja in se po dobro označeni potki ( živomodri krogi) odpravila do prav zadnje južne točke. 

Nabrala sva par tipicnih kamenckov za najino kolekcijo. Sprehod je bil res čudovit. 

Skuhala sem kosilo in nato sva sprostila prostor, saj se je parkirišče medtem natrpalo. Nadaljevala sva pot proti Stavangerju.

 V Vigelandu sva opravila nakup, malo prej pa uspela servisirati avtodom, odtočila sivo vodo, dolila svežo in spraznila WC.

Segrelo se je do 28°C, pozneje popoldan. 

Proti Stavangerju

Zadnja dva dni sva bila povsem v tranzitu. Po Oslu sva se ustavila v Bugårdsparknu, kjer sva prenočila na prostornem parkirišču ob dveh jezerih. 

To je lepo urejen park in športni park za mesto z različnimi športnimi igrišči in otroškimi igrali. Opremljen je s klopcami in sprehajalnimi potmi.

Domačini ga dobro izkoriščajo, saj je bilo tu veliko tekačev in družin z otroki.

Po podatkih Bugårdspark ponuja veliko lepih tekaških krogov. Krog "okoli ribnika" je dolg nekaj več kot kilometer.

Okoli parka so tudi skupni žari, ki jih lahko uporabljajo vsi. V okolici so mize in klopi, tako da je za ugodje poskrbljeno.

Imajo celo javno stranišče, kjer lahko uporabljate bančne kartice. Cena obiska stranišča je pet kron.

Vsepovsod je veliko račk, ki imaju tu prijetno domovanje. Sprehodila sem se okoli prvega ribnika in se hladila na klopci v senci. Nastalo je tudi nekaj posnetkov za blog.

Danes dopoldne sva v prijetni umirjeni vužnji nadaljevala po avtocesti proti Stavangerju. Cesta teče v bližini obale in  je podobna švicarskemu siru. ;)

Teče skozi nešteto tunelov, tako da praktično voziš voziš izmenično slab kilometer zunaj, nato sledi daljši ali krajši predor, vmes med predoroma pa je celo kakšen most.

Tako si polovico poti zunaj polovico pa pod zemljo. Na tem območju je poleg zalivov tudi nekaj jezer.

Scena je tipično skandinavska, zalivčki, otočki, na obali pa slikovite raznobarvne lesene hiše. 

Za prenočevanje sva se ustavila dobrih 200 km oddaljeno od Stavangefja.na urejenem parkirišču. 

Ura je 18:00, sonce pa še kar visoko, tempetatura 26°C, čez dan pa 28.

Oslo druhi dan

Danes se je obetal topel sončen dan. Midva sva morala v mesto, da nabaviva vse potrebno za dostop do interneta. Tako sva se poznp dopoldne vsedla na najino Hondo on se idpravila do cenzra mesta.

Kljub navodilom gps Google sva le s težavo prispela do izbranega cilja. Problem so bile zaprte ulice ali pa enosmeren promet. Okrog poldne sva našla prodajalno, kjer sva pred letom dni to urejala.

Nahaja se v cetrti, kjer so pretežno trgovinice in restavracije turškega, kitajskega ali podobnega izvora. 

Uspelo nama je nabaviti neomejene podatke za primerno ceno.

Nato sva šla na kosilo v bližnjo turško restavracijo.  Od tu sva s težavp premagala labirint ulic in železnice in končno prospela dp slavne Opera house. 

Lep poletni dan je zvabil ogromno obiskovalcev na mestno plažo ob zalivu in na streho opere. Ta je tako zanimiva kot prijazna za turiste od zunaj in gledalce id znotraj. 

Sonce je peklo in čeprav je na termometru kazalo le 26°C, sva se morala hladiti v semci.

Pri odločitvi, kaj si še ogledati, si nisva bila enotna, zato sva se na koncu odpravila kar do avtodoma. Oslo sva si v preteklosti že podrobno ogledala. Morda bi bilo lepo s kajaki raziskati fjord z otoki. Pa naslednjič ;).