Do Lübeca

Dopoldne sva se po avtocedti odpeljala do Lübeca. Parkirala sva na postajališču velikega nakupovalnega centra v predmestju mesta. 

Citti park ponuja celovit servis in parkirišča za avtodome in to kar 30 parkirišč. Imela sva srečo, da sva dobila prostor, ker sva bila zgodnja. 

Pripravila in pojedla sva kosilo, zelenjavno mineštro z brokolijem sem skuhala jaz, mesni dodatek  pa sva kupila v restavraciji v Citti parku ( se piše z i citti in ne z y).

Po kosilu sva sedla na mestni avtobus, ki ima tu postajo in se po dobrih 25 minut izkrcala v mestu. Jako prikladno!

Že prvi pogled na mesto od daleč je potrdil, da mesto Lübec res krasi sedem stolpov petih glavnih gotskih cerkva (sv. Marije, sv. Petra, sv. Egidijana, sv. Jakoba in katedrala). Prav ti elegantni koničastimi zvoniki dajejo mestu poseben značilen panoramski izgled. 

Ohodila sva nekaj teh res ogromnih in visokih cerkva. Nemogoče je, da jih je toliko v enem (216.000 prebivalcev) mestu. Cerkve imajo mogočne, visoke stebre in obokane strope, niso pa okrašene.

Mesto se ponaša s Holstenskimi mestnimi vrati iz rdeče opeke, izvrstnem marcipanu in starem mestnem jedru, ki je v celoti pod zaščito Unesca.

Prav vrata so naju najprej prevzeka, da sva ji z občudovanjem obšla in prešla. So res poseben impozanten vstop v mesto, prava mogočna utrdba s stolpom na vsaki strani

pogled z mestne strani na vrata. 

Pišejo, da ta znamenita srednjeveška mestna vrata s poševnimi stolpi niso le ovekovečena na neštetih razglednicah, temveč krasijo tudi hrbtno stran spominskega kovanca za 2 evra iz leta 2006.

Vsak naslednji korak je odkrival nove koničaste stolpe in stolpiče, slikovita pročelja mestnih stavb, ki krasijo ulice in trge in mostovi, ki vodijo v staro mestno jedro.

Pokukala sva tudi na dvorišča za visokimi meščanskimi hišami in tam odkrila drugačen svet mirnih miniaturnih uličic, skritih očem mestnega vrveža. 

Tu hišice prehajajo druga v drugo, stopničasto in podstrešja nudijo življenski prostor prebivalcem. 

Mesto je vrvelo v živahni dnevni rutini. Veliko se nas je zbralo v znameniti trgovini, ki ponuja tisoč in en izdelek iz marcipana. Je samopostrežna in sam si lahko sestaviš svoj asortiman okusov in oblik.

Lübeck proizvaja najboljši marcipan že od 15. stoletja. Njegova kakovost je strogo zaščitena.  Pristen "lübeck marcipan" mora izpolnjevati posebna merila glede vsebnosti mandljev.

Preverila sem kaj je pravzaprav marcipan in izvedela, da je Marcipan gosta, mehka slaščičarska masa, ki se tradicionalno pripravlja iz dveh delov - fino mletih olupljenih mandljev in enega dela sladkorja. Zaradi svoje prožne teksture, ki spominja na plastelin, se pogosto uporablja za oblikovanje okrasnih figuric, pripravo čokoladnih bonbonov ali kot obloga za torte.

Čeprav se danes povezuje predvsem z Evropo, zametki marcipana segajo v 6. stoletje v Perzijo (današnji Iran). Predhodnika te mase so pripravljali iz mandljev, olj in medu ter jo odišavili z vrtničnimi cvetovi. V Evropo so ga v srednjem veku prinesli Arabci prek Španije in turški trgovci prek Balkana. V srednjem veku je bil cenjena poslastica, rezervirana le za plemstvo in samostanske kroge.

Posebnost mesta je tudi staro mestno jedro, pravzaprav stoji na otočku, ki ga je ustvarila reka Trave (zveni po naše, kajne?). Tu naj omenim, da je veliko imen krajev slovanskega porekla, ker so tu včasih živeli slovani. 

Bolnišnica Svetega Duha je ena najstarejših ohranjenih socialnih ustanov te vrste na svetu (ustanovljena okoli leta 1227). 

Je mogočna zgradba z impozantnim vhodom, in hodnikom s številnimi sobami. V predverju razstavljajo maketo celotnega sistema zgradb. 

Služila je kot pomembna bolnišnica in dom za ostarele. Enkraten spomenik in opomnik, kako pomembne so te ustanove za človeka.

Mesto, znano kot »kraljica Hanzeatske lige«, je bilo v 13. in 14. stoletju eno najmočnejših trgovskih središč severne Evrope in – po Kölnu – drugo največje mesto v srednjeveški Nemčiji, kar vsekakor potrjujejo mogočne cerkve, mestna vrata in meščanske stavbe.

In še podatek, mesto je tudi dom Nobovih nagrajencev: Lübeck pogosto imenujejo "mesto Nobelovih nagrajencev", saj so tukaj živeli ali delali znani pisatelji in znanstveniki, kot so Thomas Mann (književnost), Willy Brandt (mir) in Günter Grass (književnost).

Vse povedano o mestu samo potrjuje, da ga je treba nujno obiskati in spoznati :)

Do mesta Wismar

V tem času je tu velika ponudba jagod, kar posebej navdušuje Bojana, saj je jagodoljubec ;). Te jagode so res okusne, lepo dißijo in ko jih ugrizneš so tudi znotraj lepo rdeče. 

Danes sva odkrila, kje jih gojijo. Vozila sva se namreč mimo ogromnih nasadov jagod, ki so jih ravno obirale vecje skupine ljudi. Njive se raztezajo na dolgo in široko na obe strani ceste. V bližini njiv je velik Karl's center, trgovina izdelkov iz jagod. Pri podobnem cenzru sva pred dnevi parkirala. Podjetje letno pridela 7090 ton jagod.

Opoldne sva se pripeljala do parkirišča ob jezeru na obrobju mesta Wismar. Po kosilu sva se odpravila na ogled mesta.

Wismar je lepo ohranjeno hanzeatsko mesto na baltski obali  kjer živi približno 42.000 prebivalcev. 

Mesto, znano po monumentalnih cerkvah iz opečne gotike in prostranem tržnem trgu, je zaradi neokrnjene srednjeveške zasnove leta 2002 celotno staro mestno jedro dobilo status svetovne dediščine UNESCO. 

Ustanovljeno je bilo okoli leta 1226 in je kot član srednjeveške Hanzeatske lige postalo sila pomorske trgovine, kar se odraža v zgradbah in cerkvah.

Več kot 150 let (1648–1803) so bili pod švedsko oblastjo, kar je mestu dalo izrazito nordijsko estetsko in kulturno dediščino.

Najprej sva se ustavila na velikem trgu, ki je eden največjih tržnih trgov v severni Nemčiji. 

Posebej ga krasi Wasserkunst, veličastna črpalnica iz 16. stoletja v nizozemskem renesančnem slogu, ki je mesto oskrbovala s sladko vodo.

Trg obdajajo slikivite stavbe, mestna hiša, nekatere imajo pročelja, ki so značilna za Belgijo. Med njimi je slikovita Alter Schwede.

Zgrajena je bila leta 1380 in je najstarejša ohranjena stanovanjska stavba z dvokapnico v Wismarju. Danes je v njej priljubljena zgodovinska restavracija.

Za mesto so posebej znaćilne opečnate gotske cerkve: pogled na mesto zaznamujejo mogočni stolpi cerkva sv. Nikolaja, sv. Jurija in ohranjene ruševine cerkve sv. Marije.

Obhodila sva tri od njih, v St. Georgen cerkvi, visoki 60 m in dolgi 82m, sva se celo z dvigalom povzpela na streho in užolivala v pogledu na mesto. in pristanišče.

Na koncu sva se odpravila še do starega pristanišča, kjer ponujajo na barkah ribje specialitete. Imenujejo jih Fishbrötchen. 

Bojan si je privoščil okusen ribji sendvič.

Ogledala sva si še lepa mestna vrata in se odpravila k avtodomu. Medtem je pričelo rahlo deževati.

S kolesom do rta polotoka Darss

Po kosilu sva se s kolesi odpravila okrog polotoka Darss. Vožnja ni zahtevna, saj kolesarske steze tečejo po ravnini. Kakovost stez ni ves čas dobra, del, ki poteka med polji, je bolj grob in močno trese.

Je pa v celoti gledano to lep izlet, še posebej, ko teče ob obali in po gozdu narodnega parka. 

Gozd Darß (Darßer Wald): Obdaja vas in ponuja nedotaknjeno divjino, kolesarske poti in dostop do znamenite plaže Weststrand (Zahodna plaža), ki se pogosto navaja kot ena najlepših divjih plaž v Evropi.

Najprej sva se ustavila v bližnjem mestu Wustrow in šla na tamkajšnji pomol na obali. Scena je bila živahna, saj je v tem času tu veliko turistov, ki pa so pretežno Nemci. 

Nadaljevala sva pot proti rtu polotoka. Kot do sedaj, sva bila del mnogih kolesarjev v obe smeri. 

En del lepe steze teče po nasipu. 

Posebej me je navdušil naraven gozd, ki se sam ureja in je v njem več kot meter visoka praprot. Prijetno tišino motijo le zvoki koles.

Del poti pelje mimo kraja, kjer prevladujejo s slamo krite lepo pravljično oblikovane hiše. Vas je znana po dobro ohranjenih tradicionalnih hišah s slamnatimi strehami, ki odražajo njeno pomorsko zgodovino.

Tu prevladuje zanimiva arhitekturna oblika streh, ki s svojo posebno oblikovanostjo daje stavbam prijazen pravljični izgled.

Peljala sva se mimo jezera, kjer se je par labodov sprehajal z mladički. Scena je bila tako popolna. 

Gozdne poti so dobro označene in razvejane. Midva sva izbrala najdaljšo, ki vodu do konca rta. 

Tam se razgled odpre na desno in levo in v morsko širino Baltika.

Kar nisem se mogla ustaviti klikati in slikati. A morala sva nadaljevati pot proti največjemu mestu na polotoku, Prerow.

Prerow je očarljiva obalna občina na polotoku Darß v zvezni deželi Mecklenburg-Predpomorjanska v Nemčiji. Je lepo urejeno mesto z veliko vrtnic in drugih cvetlic. 

Mestni pomol obiskovalcem omogoča neposreden dostop do Baltskega morja za sprehode in čolnarjenje ter služi kot odporna lokalna znamenitost, ki privlaći turiste.

Prerow je očarljiva obalna občina na polotoku Darß v zvezni deželi Mecklenburg-Predpomorjanska v Nemčiji. Je lepo urejeno mesto z veliko vrtnic in drugih cvetlic. 

Ime mesta izhaja iz slovanske besede prerova, ki pomeni "jarek" ali "preboj", prvotno pa se nanaša na zgodovinsko vodno pot.

Občudujeva lepo urejenost ulic in hiš in se odpraviva proti obali. Zakaj? Ker imajo v tem mestu najdaljši pomol. 

Lepo urejena ulica vodi do obale in tam se odpre trgu podoben prostor, ki odpira poged na dolg eleganten pomol in ob njem na vsaki strani urejen dostop do plaže.

Odložila sva kolesi in se peš odpravila po 720 metrov dolgem pomolu. Od tod se je odpiral lep razgled na obalo, kjer so postavljeni na eni strani beli, na drugi strani pa rdeči "rikšs" senčniki. 

Vsepovsod tu na severu opozarjajo na skrb za sipine, ki obdajajo peščene plaže. Veliko pove tabla, na kateri piše "Sipine so mnogo več kot le pesek"

Table opozarjajo, da je po njih prepovedana hoja. Na tej plaži pa sva celo opazila, da so posadili snope trave in tako pomagali zmanjšati sesedanje sipin.

Vračala sva se po drugi skoraj vseskozi ravni in precej grobi poti. Ustavila sva se v mestecu, kjer stoji ljubka cerkvica s slamnato streho in kovinskim zvonikom ob njej. Zgrajena je bila med letoma 1726 in 1728 in je najstarejša stavba na polotoku Darß.

V njej so razstavljeni zgodovinski modeli ladij, ki so jih darovali rešeni mornarji

Prisluhnila sva tudi pevki, ki je zabavala krajane s popevkami.

Zaključila sva dan s slabimi 50 kilometri poti po lepi okolici. Baltik naju je res prijetno presenetil.