Mesto je resnično ogromno, saj ga he 10 km po širini in več kot 29 km po dolžini. V njem in okolici prebiva od 3 do 3,5 miljona ljudi. Če dodamo še številčne turiste, je to eno veliko mravljišče.
Ulice, razen glavne avenije, so ozke, v njih pa so na obeh straneh parkirana vozila. Pravi ćudež, kako avtobusi lahko brez prask vozijo skoznje.
Atene so veliko bolj plastovite, kot nakazujejo njihove ruševine, ki privabljajo množice s celega sveta. Ponujajo enkratno arheološko tapiserijo, ki je nastajala skozi tisočletja. Vsako obdobje je na njej pustilo svoj vzorec, ki ga lahko sledimo še danes.
Kupila sva ustopnici in se povzpela na Akropolo.
Akropola ni le razvpiti hrib s templji. To je apnenčasta planota, ki je nastala s tektonskim dvigovanjem. Starodavni Atenci so jo izbrali zaradi njene naravne varovalne lege in razgleda na morje in bližnje gore.
Izraz »Akropola« izvira iz grških besed za »mesto« in »točka«. To pomeni, da je akropola dobesedno mesto na vrhu nečesa drugega – običajno skale, občasno pa tudi drugih stvari, kot so templji ali svetišča.
Sodobne Atene pod seboj skrivajo ruševine iz rimskega, bizantinskega in otomanskega obdobja. Marsikatere so ohranjene in vidne skozi steklena tlla.
Celo podzemna železnica je razstavni prostor argeoliških predmetov.
Pišejo, da ima mesto več gledališč kot katero koli drugo mesto na svetu. Od starodavnih amfiteatrov, kot je Odeon Heroda Atiškega, do sodobnih prizorišč za gledališča. Drama tukaj ni le zgodovina, ampak je še vedno zelo živa.
Zgodovinsko dejstvo je, da se je tu rodila demokracija, vendar pa je tudi res, da ni bila za vsakogar. Volilne pravice so bile omejene le na svobodne moške, ki so imeli v lasti zemljo.
Zgodba nas opominja, da tudi ideje, ki spreminjajo svet, se pogosto začnejo nepopolno in se šele sčasoma razvijajo. Brez sužnjev tudi demokracije ne bi bilo.
Prav slednji so najbrž doprinesli veliko k nastanku teh mogočnih zgradb, stebrov, templjev in gledališč.
Povzpela sva se proti vrhu planote imimo ostankov manjšega amfiatralnega gledališča.
Po vzponu sva se znašla v osrčju visokih stebrov, ki krasijo vhod. Na desni je visoko segal Atenin tempelj.
Od tod sva se zlila z množico in se odpravila do Partenona, ki je delno v rekonstrukciji, a cseeno mogočno ppozarja nase.
Zgoraj se nama je ponujal prekrasen razgled na neskončno mesto, ki se razteza od hribov vse do morja.
Po ogledu, posnetkih in počitku sva se peš odpravila do stadiona Panathinaiko.
Ta ogromen impozanten stadion je bil prizorišče prvih modernih olimpijskih iger leta 1896. Star je 2300 let in je eno najpomembnejših zgodovinskih znamenitosti v Grčiji.
Je pa tudi ena najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti mesta in kraj, od koder olimpijski ogenj začne svojo pot.
V svoji dolgi zgodovini je stadion doživel velike spremembe; konec 19. stoletja je bil deležen večjih rekonstrukcij in dobil svojo današnjo podobo.
Bila sva v Marathonu, kjer maraton štarta, sedaj pa sva obiskaka še stadion, kjer je njegov finiš.
Po stopnicah sva se povzpela do vrha in uživala pogled na celoten stadion z Olimpijskimi krogi v ozadju. Sprehodila sva se mimo vseh točk, ki jih je omenhal zvočni vodič. .
Zanimiva sta posebej oblikovana sedeža na sredini, namenjena kraljevemu paru. Tu sva se po jraljevamsko seveda slikala tudi midva.
Na desni so manjša vrata, ki vidijo v jami podoben rov, ki je bil namenjen tekmivalcem.
Sedaj pa vodi do zgornje dvorane v kateri so na stenah rastavljeni pkakati vseh OI po svetu in plamenice.
Spredaj stoji zrcalo za vžig OI ognja in steber z posodo za olimpiski ogenj. Od tu odnašajo ogenj do vseh prizorišč OI.
Pozno popoldne sva zaključila arheološko popotovanje po Atenah.
Najbolj arheoliško pa je bilo najino enourno čakanje na avtobus, ki naju je končno odpeljal proti avtodomu.
Primerno utrujena sem se lotila tega pisanja, da mi vtisi ne zbledijo :).
