Korintski prekop do Marathona

Danes sva se pretežno vozila po avtocesti,, ki vodi mimo večjih mest. Ustavila sva se na obrobju Korinta.

Antični Korint je bil mestna državica (polis) ob Korintski ožini, ozkem pasu zemljišča, ki povezuje Peloponez s celinsko Grčijo.

Sodobno mesto Korint so zgradili le 5 km od starodavnih ruševin, ki jih  od leta 1896 sistematično arheološko raziskujejo. "Corinth Excavations",.

Antični Korint je bilo eno največjih in najpomembnejših mest v Grčiji, leta 400 pred našim štetjem je imel 90.000 prebivalcev. Po popolnem uničenju leta 146 pred našim štetjem so Rimljani leta 44 pred našim štetjem zgradili novo mesto na istem kraju.

Mesta si nisva ogledala, sva se pa ustavila ob Korintskem prekopu, ki je polotok Peleponez spremenil v otok. 

Parkirala sva v bližini enega od mostov, ki prečkajo prekop. Mostovi so priljubljena turistična točka, saj je pogled na ozek in globok prekop odlicen in primeren za slikanje. 

Trenutno v prekopu potekajo dela, zato je zaprt za plovbo. Sprehodila sva se po mostu in naredila nekaj posnetkov te zanimive točke. 

Ogledala sva si tudi bližnjo info točko, kjer so razstavljene slike vseh biserov Peleponeza. V večini le teh sva dejansko bila. Je lep občutek, res.

Potovanje po Grciji ni prav enostavno, saj ceste vijugajo po vseh kotičkih, poleg tega pa se neprestano vzpenjajo in spuščajo zaradi hribovitega terena.

Za kosilo sva izbrala bližnjo restavracijo, kjer sva uživala ob piščančjem souflaki in grški solati.

Po kosilu sva odpeljala do znamenitega mesta Marathon, kjer bova prespala na obali blizu bara. 

Sprehodiva se po delu dolge ovalne obale in se odpraviva do olimpijskega centra, kjer so potekale OI 2004 za veslanje na mirnih vodah. 

Tu je bilo živahno, saj so se zgleda mladi ogrevali za tekmivanja v naslednjih dneh. 

Zanimiv je majeta, ki prikazuje dolg kanal, ki leži ob dveh jezerih in stavbi za gledalce. 

, 

Do Epidaurusa in Korintskega prekopa

Prespala sva v prijetno urejenem kampu, kjer imajo vse, kar potrebujeva. Ima celo dobro opremljeno prijetno uto z žarom na plin, saj ne dovolijo uporabo mizic in stolov zunaj. Zasluužijo oceno 10. 

Nisva daleč od naslednje točke ogleda.

Bojan doliva vodo in čisti WC, jaz pa prebiram lepozveneče verze Lainščkove zbirke Sanje so večne.

Ustavim se ob kitici, ki nekako osmisli najin naćin življenja.

Ker najin dan ni počesan,

najin smeh ni zaigran,

ker najin vrt ni ograjen,

najin svet ni omejen.

            (Iz pemi Najin dan ni počesan)

Odpraviva se proti bližnjemu Epidavrosu. Ob cesti kupiva na stojnici odlične pomaranče. Je ravno čas trgatve, zato domačini ponujajo svoj pridelek ob cesti.  Na parkirišču je že veliko vozil, torej bo tudi veliko obiskovalcev. 

To je kraj, kjer se srečata medicina in popolna akustika, kar je botrovalo razvoju pravega kompleksa stavb, templev, kopališč, stadiona in ogromnega gledališča. Združevali so zdravljenje, zabavo in šport. 

V Antiki je bilo najbolj znano zdravilišče (Asklepijevo svetišče), kamor so prihajali na zdravljenje s spanjem od vsepovsod.  

Dandanašnji najbolj privablja in očara obiskovalce njegovo veliko gledališče, ki velja za najbolje ohranjeno v celotni Grčiji.zakaj je tako posebno?

Gledališče iz 4. stoletja pr. n. št. je svetovno znano po akustiki. Če nekdo na sredini odra odvrže kovanec ali prižge vžigalico, se to jasno sliši v zadnji, 55. vrsti.

To je bilo hkrati tudi Asklepijevo svetišče, del ogromnega centra za zdravljenje, posvečenega bogu medicine, Asklepiju.  

Ta je v roki držal s kačo ovito palico, kar je kasneje postal simbol farmacije.  Ljudje so sem prihajali od daleč, da bi ozdraveli v spanju.

Leži v prelepem naravnem okolju. Za razliko od golih mikenskih skal je Epidavros obdan z borovci in zelenjem, kar ustvarja umirjeno in skoraj magično energijo.

Najprej si igledava arheološki muzej, majhen,  a poln zanimivih ostalin in kipov ter kirurških instrumentov iz tistega časa, ki dokazujejo, kako napredna je bila njihova medicina.

Najprej obiščeva gledališče, ki se bohoti na desni strani vhoda. Tu se je že zbrala velika množica oboskovalcev, ki je vsak po svoje preikušal akustiko gledališča. Na sredini odra je krog, od k9der je slišnost najboljša cse do zadnje vrste klopi. 

Vzpneva se do vrha in občudujeva to mojstrovino. Nekako nas začara njen namen in izgled. Ponuja sedeže za 14.000 gledalcev. Celoten kompleks je dobro ohranjen in vzdrževan. Seveda preizkusiva tudii midva, kako deluje ta nenavadna akustika.

Nato obhodiva še preostale objekte, ki so povečini templji različnih bogov in nastanitve za obiskovalce. Veliko je kopališč in vodnih zbiralnikov, saj je voda predstavljala vir očiščenja. 

V sredini je bil ogromen hotel, sestavljen iz štirih kvadratov s 160 sobami na 5800 m2.

Najvišji steber, ikona tega kraja, označuje del templja. V bližini je tudi velik stadion, kjer so izvajali športna tekmovanja, ki so bila rzdi del procesa zdravljenja.

Na koncu si ogledava še dormitorij, kjer so se pacienti pripravljali na zdravljenje. 

V zgornjem nadstropju zahodnega dela stavbe, se se očistili z vodo iz svetega vodnjaka in brali pripovedi o čudovitem ozdravljenju, zapisane na stelah, postavljenih znotraj stoe. To jih je z avtosugestijo vodilo do čudeža ozdravitve. 

Nato so se odpravili v pritličje dvonadstropne stoe in se ulegli na tla ter čakali na čudežne sanje. Spanje je simboliziralo smrt njihovega bolnega jaza, Asklepij, ki jih je obiskal v sanjah, pa jim je podaril novo zdravo življenje.

Večina originalov kosov ostankov hranijo v muzeju v Atenah. 

Pravzaprav je sprehod med temi starodavnimi kamni resnično sproščujoč in odseva pozitivno energijo.

Nadaljujeva pot do uro oddaljenega  Korinta. Perkirava ob prekopu, kjer je potonski most, ki se potopi, ko želijo ladje na drugo stran.

Ob cesti je spomenik posvečen stari kamniti cesti, ki se je pogreznila ob gradnji prekopa. Rekonstruirali so jo z istimi kamni in jo opremili v prijeten park. 

Sprehodiva se po mostu, ki je namenjen le osebnim avtomobilom in od daleč vidiva prekop.

.Na Wikipediji sem prebrala, da je Korintski prekop osupljiv inženirski podvig, dokončan leta 1893. Povezuje Korintski zaliv (Jonsko morje) s Saronskim zalivom (Egejsko morje). Prekop prereže Korintsko ožino, s čimer je Peloponez spremenil dejansko v otok, ladjam pa prihranil več kot 300 km dolgo in nevarno plovbo okoli polotoka. 

Prekop je dolg 6,34 km, širok okoli 25 metrov in globok 8 metrov. Ideja zanj je stara tisočletja, začel jo je tiran Periander, nadaljeval Neron, a je bil dejansko zgrajen med leti 1881–1893.

Kanjoni se dvigajo do 90 metrov visoko. Zaradi ozkosti (21,3 m na dnu) je danes preozek za mnoge sodobne tovorne ladje, je pa danes turistična atrakcija.

Preko prekopa vodijo mostovi, ki so priljubljena točka za fotografiranje in ogledovanje ladij z višine.

Vse omenjeno naju čaka jutri. Prespala bova na zahodnem bregu, še na Peleponezu na postajališču za avtodome.

Proti arheološkim Mikene

Spet sva na poti. Peljeva se po gričevnati pokrajini pokriti z nizkim grmičevjem, ki je bujno vzcverelo po deževnem obdobju. Tako se izmenjujejo nežne roza, vijoličaste, rumene in bele barve drobnih cvetov na nizkih grmičih.

Nekaj časa voziva po avtocesti, ki pa je za kamper draga (avto 2.8€, kamper 7.1), saj nas zaradi višine uvrščajo med avtobuse. 

Ugotavljam, da ob cesti pogosto opaziva "okostnjake" zgradb v začetni fazi gradnje, opuščeni stebri in plošče že dalj časa samevajo. Pogosto tudi vidim sicer naseljene hiše, ki imajo zgornje nadstropnje še nedokončano. Te hiše nimajo poševnih streh, pač pa le ravno ploščo in najbrž čakajo na potrebe  naslednje generacije, ali pa na boljše finančno stanje :).

Ustaviva se v mestu Mikene, v bližini znamenitega  arheološkega najdišča. Parkiranih je ogromno število osebnih vozil in nekaj avtobusov. Kupiva ustopnice ( po 10€ za seniorje) in se odpraviva na ogled. 

Agamemnonovo kraljestvo Mikene, ki ležijo na skalnatem hribu na Peloponezu, so eno najbolj atmosferičnih arheoloških najdišč v Grčiji. Kot središče mikenske civilizacije (1600–1100 pr. n. št.) je bilo to "zlato mesto" legendarni dom kralja Agamemnona, vodje Grkov v trojanski vojni.

Toliko junakov, bogov in mitoloških bitij je po pripovedih zgodovinarjev domovalo v tej deželi, da jih človek ne zmore vsrkati in jih postaviti v čas in kraj. 

Wikipedija piše: Grško trojstvo in razporeditev treh zemeljskih kraljestev: Zevsovega Boga (Nebesa), Pozejdona (Morja in oceani) in Hada (Podzemlje). Teos (manjši bogovi) so otroci te trojice.

Sama prebiram in se skušam uživeti v te zgodbe, a poenostavljam in si samo zamišljam, kako so živeli, se bojevali, verjeli in ljubili. 

Težko si je zamisliti, kako razvita so bila ljudsrva stare Grčije tu že pred več kot 3000 leti. Posebej, če pomisliš, da so Slovani prišli izza Karpatov šele v 6. st. našega štetja, uradno. Danes pa ni več opazna razlika, celo obratno. 

Pred nama je skalnat hrib, že na daleč poln ruševin, zidov in kamenja, ki nakazujejo starodavne zgradbe, utrdbe, celo gradove. V tej kamniti citadeli je živelo preko 1000 ljudi, skupaj z okolico jih je bilo 15.000. 

Najprej nas pozdravijo lepo ohranjena Levja vrata, ikoničen vhod v citadelo, kjer sta nad vhodom dobro vidna leva, ki sta najstarejša monumentalna skulptura v Evropi.

Sprehajalna pot teče vijugasto okrog citadele. Na vsakem koraku so vidni ogromni kamni v zidovih, zaradi česar jim pravijo Kiklopski zidovi. To so masivni apnenčasti balvani, tako veliki, da so stari Grki verjeli, da si jih lahko premaknili le Kiklopi (enooki velikani).

V grobnicah so odkril znamenito "Agamemnonovo masko" in zaklade zlata. Na vrhu griča so ostanki gradu in od tam je dober razgled na celotno najdišče. 

Ogled sva zaključili pri ogromni Atrejevi zakladnici (Agamemnonova grobnica). Ima impozanten vhod z visokimi vrati, ki vodijo v 14 m visoko obokano grobnico.

Na vhodu je znamenita prečna kamnita plošča, težka 120 ton. 

Z njo so omogočili gradnjo monumentalnega oboka grobnice in to okoli leta 1200 pr. n. št. Ta je največji kamen na portalu na svetu.

Pa še nekaj zanimivosti o Mikenah, da spoznamo, kako mogočne so bile v svojem času.

V drugem tisočletju pred našim štetjem so bile Mikene eno glavnih središč grške civilizacije – vojaška trdnjava, ki je prevladovala nad večjim delom južne Grčije, Kreto, Kikladi in deli jugozahodne Anatolije. Obdobje grške zgodovine od približno 1600 pr. n. št. do približno 1100 pr. n. št. se imenuje mikensko obdobje, saj se nanaša na Mikene. 

No, sedaj sva jih obiskala in osvojila nekaj novega.