Proti arheološkim Mikene

Spet sva na poti. Peljeva se po gričevnati pokrajini pokriti z nizkim grmičevjem, ki je bujno vzcverelo po deževnem obdobju. Tako se izmenjujejo nežne roza, vijoličaste, rumene in bele barve drobnih cvetov na nizkih grmičih.

Nekaj časa voziva po avtocesti, ki pa je za kamper draga (avto 2.8€, kamper 7.1), saj nas zaradi višine uvrščajo med avtobuse. 

Ugotavljam, da ob cesti pogosto opaziva "okostnjake" zgradb v začetni fazi gradnje, opuščeni stebti in plošče že dalj časa samevajo. Pogosto tudi vidim sicer naseljene hiše, ki imajo zgornje nadstropnje še nedokončano. Te hiše nimajo poševnih streh, pač pa le ravno ploščo in najbrž čakajo na potrebe  naslednje generacije, ali pa na boljše finančno stanje :).

Ustaviva se v mestu Mikene, v bližini znamenitega  arheološkega najdišča. Parkiranih je ogromno število osebnih vozil in nekaj avtobusov. Kupiva ustopnice ( po 10€ za seniorje) in se odpraviva na ogled. 

Agamemnonovo kraljestvo Mikene, ki ležijo na skalnatem hribu na Peloponezu, so eno najbolj atmosferičnih arheoloških najdišč v Grčiji. Kot središče mikenske civilizacije (1600–1100 pr. n. št.) je bilo to "zlato mesto" legendarni dom kralja Agamemnona, vodje Grkov v trojanski vojni.

Toliko junakov, bogov in mitoloških bitij je po pripovedih zgodovinarjev domovalo v tej deželi, da jih človek ne zmore vsrkati in jih postaviti v čas in kraj. 

Wikipedija piše: Grško trojstvo in razporeditev treh zemeljskih kraljestev: Zevsovega Boga (Nebesa), Pozejdona (Morja in oceani) in Hada (Podzemlje). Teos (manjši bogovi) so otroci te trojice.

Sama prebiram in se skušam uživeti v te zgodbe, a poenostavljam in si samo zamišljam, kako so živeli, se bojevali, verjeli in ljubili. 

Težko si je zamisliti, kako razvita so bila ljudsrva stare Grčije tu že pred več kot 3000 leti. Posebej, če pomisliš, da so Slovani prišli izza Karpatov šele v 6. st. našega štetja, uradno. Danes pa ni več opazna razlika, celo obratno. 

Pred nama je skalnat hrib, že na daleč poln ruševin, zidov in jamenja, ki nakazujejo starodavne zgradbe, utrdbe, celo gradove. V tej kamniti citadeli je živelo preko 1000 ljudi, skupaj z okolico jih je bilo 15.000. 

Najprej nas pozdravijo lepo ohranjena Levja vrata, ikoničen vhod v citadelo, kjer sta nad vhodom lepo vidna leva, ki sta najstarejša monumentalna skulptura v Evropi.

Sprehajalna pot teče vijugasto okrog citadele. Na vsakem koraku so vidni ogromni kamni v zidovih, zaradi česar jim pravijo Kiklopski zidovi. To so masivni apnenčasti balvani, tako veliki, da so stari Grki verjeli, da jih lahko premaknejo le Kiklopi (enooki velikani).

V grobnicah so odkril znamenito "Agamemnonovo masko" in zaklade zlata. Na vrhu griča so ostanki gradu in lep razgled na celotno najdišče. 

Ogled sva zaključili pri ogromni Atrejevi zakladnici (Agamemnonova grobnica). Ima impozanten vhid z visokimi vrati, ki vodijo v 14 m visoko obokano grobnico.

Na vhodu je znamenita prečna kamnita plošča, težka 120 ton. 

Z njo so omogočili gradnjo monumentalnega oboka grobnice in to okoli leta 1200 pr. n. št. Ta je največji kamen na portalu na svetu.

Pa še nekaj zanimivosti o Mikenah, da spoznamo, kako mogočne so bile v svojem času.

V drugem tisočletju pred našim štetjem so bile Mikene eno glavnih središč grške civilizacije – vojaška trdnjava, ki je prevladovala nad večjim delom južne Grčije, Kreto, Kikladi in deli jugozahodne Anatolije. Obdobje grške zgodovine od približno 1600 pr. n. št. do približno 1100 pr. n. št. se imenuje mikensko obdobje, saj se nanaša na Mikene. 

No, sedaj sva jih obiskala in osvojila nekaj novega. 

Monemvasia - vzhodnii Gibraltar

Po skoraj neprespani noči (beri glasno dirjanje motoristov po okoluci pozno v jutro) me čaka naporen dan. Odpeljala sva se proti zanimivi točki z bogato zgodovino.

To je Monemvasia, znana kot "Gibraltar vzhoda". Je osupljivo srednjeveško mesto-trdnjava, ki leži na skalnatem otoku, povezanem z nasipom s celino. 

Že od daleč opaziš ta zanimiv otok, ki v resnici spominja na Gibraltar. Parkirala sva v pristanišču in se peš odpravila do otoka in dalje do mesta Monemvista na jugovzhodu pečine. 

Mesto je spektakularno vklesano, del po vznožju ogromne morske skale in del na nhe vrh. Otok primerjajo s kamnito ladjo, z zraka pa ima obliko ribe. 

Namenjeno je le pešcem, saj so kamnito tlakovane uličice ozke in strme. 

Pišejo, da se v mestu zrcali obnovljena bizantinsko, beneška in osmanska arhitektura. Edini gradbeni material, kamen krasi hiše, zidove in lepe cerkve.

Danes je Velika noč v teh krajih, zato se vije množica obiskovalcev v to mesto. 

Ta bizantinska grad-država na svojem otoku se lahko pohvali z bogato zgodovino in čudovito arhitekturo. Kamor koli se ozreš opaziš slikovite kamnite zgradbe.

 Ustanovili so ga Bizantinci  v šestem stoletju. Polno je osupljivih stolpov in cerkva in obiskovalcu ponuja avtentično srednjeveško vzdušje.

Tlakovane strme ulice so neverjetno vgnezene v pobočje mogočne skale. 

Deli se v spodnje in zgornje mesto, kot lepo prikazuje ta plakat. 

Medtem ko spodnje ponuja prijetno vzdušhe s trgovinicami in restavracijami v glavni ulici ter primere starih hiš za ogled, zgornje samo daje vtis razsežnosti z ruševinami po platoju.

To ne preveč veliko mesto se lahko pohvali s tremi večjimi cerkvami, Agia Sophia, Panagia Chrysafitissa in Elkomenos Christos, ki s svojo lepoto iztopajo iz množice stavb. Vendar so tu še številne manjše skrite med hišami.

Mesto je dobro utrjeno z obzidjem, ki ga v celoti obdaja, najbrž zato, ker je bilo v davnini pomembna pomorska in trgovska postaja na egejskih morskih poteh.

Odpraviva se tudi v zgornji del mesta, ki leži na vrhu skale. Tja vodi ozka kamnita in strma pot. Kamni zlizani od miljonov stopij obiskovalcev se bleščijo.In nevarno drsijo. 

Po vzponu na vrhu zagledava ostanke

 starih bizantinskih stavb. Skalnata vijugasta pot naju pripelje do trdnjave Youlás, ki ponuja izjemen razgled na mesto spodaj.

Oddahneva si, uživava v veličastnem razgledu in se polagoma spustiva proti spodnjemu mestu. Čas je za kosilo, tudi sicer nama brbončice dražijo vonjave na vrtečem ražnju pečene jagnjedi. 

Izbrala sva restavracijo z mizami na strehi s krasnim razgledom na mesto. Naročila sva grško solato in velik ligenj na žaru. Jaaammmy!

Sledila je le še pot nazaj do najine potujoče hiške in vožnja do postajališča v Šparti. Ob poti občudujeva kupe zabojčkov natrganih pomaranč ob nasadih. 

.

Proti parku Petrified forest

Nadaljujeva najino raziskovanje Peleponeza. Čaka naju še tretji zadnji med velikimi prsti, polotok na vzhodu Peleponeza. 

Voziva večina po obalni cesti med ogromnimi nasadi pomaranč. Sedaj je čas obiranja teh sončnih sadežev.

Pomarančevci so bujna, košata drevesa, bogata s sadeži, ki zaradi barve prav žarijo na zelenih krošnjah.

Voziva po cesti s 1001 ovinkom, saj ovija vsak zalivcek. Vožnja je počasna in umirjena. 

Prvi postanek imava pri nasedli ladji Dimitrios. Postala je prava ikona zaliva in obvezen postanek za vse, ki se peljejo mimo. 

Parkirava na obali in se sprehodiva do razbitine, ki je vidno prostor za grafite. Najboljši je napis na njej: Life is a beach, and then you die!"

Ladji je bilo ime Dimitrios. To je bila 67-metrska tovorna ladja, ki je v slabem vremenu nasedla na plaži Valtaki.

Podatki omenjajo, da je nezakonito tihotapila tobak. Pravijo ji tudi  "ladja duhov".

Obala je mestoma peščena in skalnata. Pot nadaljujeva po močno ovinkasti cesti. 

Prometa ni veliko, menjavajo se pogledi na manjše ozke zalive, nasade oljk in golih gora v ozadju. 

Kar nekaj jih je piramidaste oblike. Voziva se skozi par mest in visoko na pobočjih vidiva vasice.

Po dolgi vožnji se približava naslednji točki postanka, "Okameneli gozd" v Agia Marina Paralia. To je skriti biser Peloponeza. Podučila sem se o tej posebnosti. 

Okamenel gozd Agios Nikolaos je edinstven geopark v Evropi, star milijone let. Leži na obali 15 km južno od mesta Neapola. 

Parkirava v bližini majhne xerkvice in se peš odpraviva po urejeni stezi na obalo.

Obala je razvejana, morje kristalno čisto in zeleno.

Plaža je polna okamenelih debel palm in vsepovsod je obilica fosilov. Stara je milijone let. Ob poti so infirmacijske table s podatki o tem gozdu. 

Tu je bilo nekoč prizorišče naravne katastrofe, ki je spremenila okolico, zdaj pa je prizorišče skoraj nadrealistične naravne lepote, saj se zdi, kot da stopite v drug svet, ko se sprehajaš med temi "starci".

Geopark je naravni posnetek časa pred več kot dvema milijonoma let, ko je bila Grčija bujen tropski gozd, poln palm in velikanskih listavcev.

Pozneje je mešanica vulkanske in tektonske aktivnosti potopila celotno regijo.

Zgodba spominja na potopljeno Atlantido, saj je bil tu celoten gozd skoraj čez noč potopljen pod Egejsko morje. To je počasi okamenelo in kalcificiralo drevesa ter jih za vedno ohranilo za nas v sedanjem stanju.. 

Nekoč bujni palmov gozd se je skozi leta preoblikoval v okameneli primerek z mnogimi apnenčastimi formacijam, ki tiho ždijo ob morju. 

Še ena mistična realnost Grčije, ki sicer slovi po mističnih jumakih, bogovih in boginjah. 

Danes naju je sončna pripeka precej zdelala. Kako mora biti šele vroče v poletnem času!.

Vrnila sva se v bližnje mesto Neapoli in tu bova prenočila ob obali. Za nagrado sva imela še krasen sončni zahod.