Otoka Vir in Nin

Vir

Danes sva se po zgodnjem kosilu odpravila s skuterjem po bližnjem polotoku https://mlearningvili.blogspot.com/2026/09/otoka-vir-in-nin.html, dobrih 35 koilometrov proti severozahodu. Lepa ravna cesta naju je pripeljala do  Virskega mostu, ki povezuje celino z otokom Vir.

 Odločila sva se da se majprej peljeva do zgornjega rta otoka. Tam sva se ustavila na "točki rdeče skale", kot jo imenujejo domačini.

In res je rdeča. Na obali se je v soncu kopala erodirana rdeča gmota, slikovite rdeče pečine, ki so pravzaprav v skalo strjena rdeča zemlja in pesek. 

Posebnost pa so njihive oblike, saj jih morje liže in razjeda ter tako ustvarja podobe in previse nad kristalno lepim smaragdnim morjem. 

Celoten jezik rta je obarvan rdeče. Pogled nanj z impresivnim ozadjem gorovja Velebit in nasproti ležečim mestom Plovljana, je neverjetno slikovit. 

Med potjo se ustaviva še pri zahodnem svetilniku (Villa Lanterna): Značilna zgradba ob obali, preurejena v

počitniško hišo z manjšo plažo.

Od tu se odpraviva še na "rivo" mesta Vir, ki je lep ovalen zaliv z urejeno  priljubljeno plažo, znano po peloidnem blatu, ki ga mnogi uporabljajo za lajšanje revmatskih težav.

Sledila je pot do naslednje točke, do otoka Nin, ki je stisnjen v objem celine in se ponaša s posebno slikovito obliko in bogato zgodovinsko dediščino.

Nin je nekakšen mini otoček, poseben zaradi svoje neverjetne lege in oblike, na katerem leži majhno, a zato mič manj pomembno in slikovito zgidovinsko mestece Nin.

Nekdo je v svojem blogu zapisal: "...znašel sem se v mestu, kjer se na vsakem koraku srečujejo hrvaški kralji, Rimljani, glagoljaši, solinarji, ribiči in vinogradniki...."

Najprej naju pozdravi kamniti most, ki vodi do vhodnih vrat v zgodovinsko središče. Že sam vstopnakazuje, da Nin, čeprav majhen kraj, skriva mnogo stare zgodovine. 

Čeprav je tu le nekaj ulic, pa le-te skrivajo veliko pričevanj o pomembni preteklosti. 

Tu so različni kamni, najdišča, cerkvice, ki so botrovale nazivu evropske destinacije odličnosti.

Pred mostom stoji spomenik knezu Branimirju, enem najpomembnejših hrvaških vladarjev., kar Nin označuje kot kot politično in versko središče zgodnjesrednjeveške Hrvaške. 

Med sprehodom po ozkih kamnitih ulicah opaziva, kako pomembna je glagolica za identiteto mesta. Simboli, okraski in napisi so vidni na številnih mestih.

Nin je bil skozi stoletja eno najpomembnejših središč glagoljaške tradicije.

Cerkev svetega Križa je znana kot »najmanjša katedrala na svetu«. Ta majhna kamnita cerkev je eden najbolj prepoznavnih simbolov Nina,. 

Nedaleč stran stoji Meštrovićev kip Gregorja Ninskega, simbol hrvaškega jezika in glagoljaške dediščine. 

Grgur je legendarna zgodovinska osebnost – škof iz 10. stoletja, ki se je zavzemal za uporabo ljudskega jezika in glagolice pri bogoslužju.

Sprehod po ulicah nama je razkril ostanke templja iz 1. stoletja, številne sledi foruma, mozaikov ter številne predmete, ki potrjujejo, da je bil Nin pomembno trgovsko in kulturno središče že v rimskem času. 

Na zgornhem delu stoji visok steber in ob njem steviln obdelanii kamni iz tega časa.

Podrobnejši vpogled ponuja muzejska zbirka Nina, ki pa danes ni bila dostopna. V bližini so tudi soline z muzejem, ki pa jih nisva obiskala. Okoli otoka je sprehajalna pot z urenim parkom, ki je opremljen s tablami, ki pričajo o pomembnosti otoka.

Polna vtisov sva še enkrat ugotovila, da otoki skrivajo veliko zanimivosti in zgodovine

Zadar

Dopoldne sva zapustila kamp Ugljan in se odpeljala proti otoku Pašman. Želela sva se ustaviti v enem izmed kampov, a zaradi ozkega mostu nisva migla do njega. 

Otok je del zadrskega otočja, od celine pa ga ločuje 2 km širok Pašmanski kanal, v katerem morski tokovi vsakih šest ur spremenijo smer. 

S sosednjim otokom Ugljan je povezan z mostom Ždrelac in pod njim sva opazovala močne tokove v času bibavice.

S celino je povezan s pogostimi trajektnimi linijami na relaciji Biograd na Moru–Tkon.

Tako sva si ogledala otok le po dolžini. Morda kdaj drugič kaj več. Ni naju prepričal, zato sva se z omenjenim trajektom podala na celino.

Zapustila sva tirej pregovorno romantičnost otokov in vstopila v realnost celine. 

Zadar je veliko mesto, pa še večje bo, saj so povsod novogradnje. Tudi danes v izbranem kampu v Zadru niso imeli prostih mest za uporabnike kartice kampiranja.. 

Odpravila sva se zato v bližnji Kožino v kamp Plat. Sprehodila sem se do obale, kjer kraljujejejo lepe vile z eksotičnimi vrtovi. 

Obala pa je pusta s pustimi manjšimi betonskimi pomoli. Le pred vilami so zalivčki z nanošenim peskom.

Danes je bilo zelo toplo in 100% jasno, brez vetra, pravo poletje konec septembra. Jutri nadaljujeva raziskovanje. 

V objektiv sem ujela zgodnji sončni zahod, moj najljubbši trenutek dneva.

Vrh sv. Mihovila, Ugljan

Lep svež dopoldne naju je zvabil na potepanje. Tokrat je bil najin cilj vrh sv. Mihovila, ki se dviga nad mestom Preko. 

Na poti sva se malo lovila, ko sva iskala pot do vrha te vzpetine. Zakaj je zanimiva? Na vrhu stojo ostanki trdnjave sv. Mihovila. Do njih vodi tri kilometre dolga asfaltirana cesta, ki vodi prav do utrdbe, primerna za avtomobile, kolesarje in pešce.

Nekje na sredini otoka v notranjosti izstopajo tri vrhovi. Najvišji je piramidi podoben vrh po imenu Ščah, drugi v bližini je vrh sv. Mihovila (263 mnm) in tja sva bila namenjena. V bližini je še hrib Željina, ki ponuja več kot 30 plezalnih smeri na pecinah na zahodni strani.

Na pol poti so naju pritegnile zanimive skalne formacije v okolici ceste. Večje gkadke skale so razzreseme po travniku.

Infirmacijska tabla pojasnjuje, da so bile tu dtare kamnite hiške, grajene s suho zidavo. Tu je bil tudi vodnjak za napajanje živine.

Do vrha hriba je bilo le še dober kilometer in v daljavi sva že opazila rusevine utrdbe. Parkirala sva pod vrhim in se po strmi s kamni obloženi poti povzpela do utrdbe.

Šele od blizu se prepričaš o obsežnost te srednjeveške utrdbe. Ohranjeni so zunanji zidivi in en stolp. 

Ko sva se po razmajanih kamnitih stopnicah povzpela vanj, sva bila poplačana s širokim panoramskim razgledom na celoten zadrski arhipelag z več kot 200 otoki ter otoke Iž, Sestrunj, Pašman in Dugi otok. 

Pišejo, da so utrdbo leta 1203 zgradili Benečani potem, ko so križarji in Benečani leta 1202 opustošili Zadar, 

Očarala naju je lepota otokov, pogled na Zadar z Velebitom v ozadju in na drugi strani Kornati.

Na vsakem koraku so se ponujali krasni posnetki, ki bodo šli z nama domov.. Spustila sva se v dolino in se odpeljala še do dobrih 10 kilometrov oddaljenega mostu, ki povezuje Ugljan d Pašmanom.

Ekeganten most se penje nad ožino med otokoma, ki ob plimi in oseki zaradi močnega toka morje zgleda kot reka.

Lačna sva v mestu Preko (baje je dobilo ime, ker so zadrčani vedno rekli temu kraju "tam preko" ;)) poiskala gostilno in uživala v ribji specialiteti. 

Pozno popoldne sva šla na plažo najinega kampa, jaz predvsem sončit, Bojan pa plavat. Še en lep dan na otoku.