Ponedeljek je postregel z lepim sončnim jutrom in odpravila sva se na nadaljevanje odkrivanja lepot Barcelone. Presenečena sva bila nad množico ljudi, pretežno turistov na vseh kloncih mesta. Barcelona je nedvomno popularna destinacija za potovanja. Med vožnjo sva občudovala urejena pročelja stavb, urejene ulice z drevoredi, visoke palme in bogato kulturno dediščino mesta, v katerem so ustvarjali mnogi znani španski umetniki.
Presenetila naju je urejenost promenad in sprehajalnih poti v sredini avenij, v večini ulic so ob pločnikih drevesa, tako da je mesto precej zeleno. Uredili so tudi kolesarske steze in na mnogh mestih si lahko sposodiš kolo in z njim varno raziskuješ mesto. Kljub gostemu prometu pa za razliko od Madrida v Barceloni nimaš vtisa, da se tako močno duši v pločevini in izpušnih plinih. Najprej sva se odpravila do Parc d'Espanya Industrijal, ki ga opisujejo kot čudaškega, saj izstopa po vseh svojih elementih, od skulpture ogromne pošasti, stopnišč, pa do niza velikih svetilnikov vzdolž njega. Je pa priljubljeno mesto za obiskovalce, saj lahko uživaš ob vodnjakih, na klopicah ali zeleni travnati podlagi, otroci pa imajo veliko opremljeno igrišče. Bil nama je všeč. Od tu sva se podala peš do Parka Miro, kjer stoji visoka abstraktna Mirojeva skulptura Ženska in ptica. Nadaljevala sva proti Placa d'Espanya, ki se začne z ogromim krožiščem okrog velikega vodnjaka, ob njej je opečanata bikoborska arena, na drugi strani dva visoka opečnata stolpa, ki označujeta vhod v veliko in skoraj več sto metrov dolgo avenijo, ki je bila v času olimpijade opremljena z vodnjaki na obeh straneh, ki se zaključijo z središčnim vodnjakom pod impozantno zgradbo Muzeja katalosnke narodne umetnosti.
Določene dneve v tednu tu lahko zvečer uživaš ob enkratni predstavi, ki jo harmonično prirejata glasba, mavrična svetloba in vodni curki iz neštetih vodnih šob vodnjakov. Jaz sem to lepo predstavo doživela pred leti, midva pa sva jo tokrat na žalost zamudila. Na ploščadi muzeja sva občudovala prekrasen pogled na mesto. Najin naslednji cilj je bilo centralno prizoriče Olimpiade leta 1992. Sprehodila sva se mimo centralnega stadiona, obsežnih ploščadi, lepo urejenih in opremljenih s skulpturami španskih avtorjev, slikala sva se ob futurističben stolpu, oblikovanem delno v stilu Gaudijevega in Mirojevega ustvarjanja, ki je bil namenjen oimpijskemu ognju. Od tu je tudi lep razgled na veliko obzidje trdnjave Montjuic in južni del mesta. Celotno območje leži v ogromnem parku.
Po dobrem kosilu na Paca Reial sva se sprehodila do pristanišča in se od tam podala do bivše Olimpijske vasi, ki je danes preurejena v sodobno stanovanjsko naselje s hoteli in poslovnimi stavbami in lepo peščeno plažo. Barcelona je mesto, kjer iz ulice stopiš lahko na plažo, saj ima par kilometrov urejenih peščenih plaž, kjer so se že sončili prvi kopalci. Bojan je preizkusil toploto morja, seveda le do kolen, a ga ni pav prepričala. Potepanje sva zaključila s sprehodom po gotski četrti, pred katedralo sva si privoščila zadnjo sangrijo, opazovala množico mimoidočih turistov in se mimo uličnih zabavljačev odpravila v kamp, kjer recepctorka za razliko od drugih kampov, ni razumela niti besedice v tujem jeziku.
Jutro je bilo hladno in oblačno, ko sva se ponovno odpravila v Barcelono, a se je čez dan razvedrilo in nama zopet poklonilo lep pomladni dan. Tokrat sva se odločila za dvodnevni ogled mesta s turističnim avtobusom, saj sva želela pokukati v vse turistično zanimive kotičke mesta, pa tudi cena je bila za dvodnevno karto ugodnejša. Že prejšnji večer sva naredila načrt ogledov, tako sva prihranila čas in dobro izkoristila postanke.
Najprej sva se odpravila proti Sagradi Familii, simbolu, ki si ga mora ogledati vsakdo, ki obišče Barcelono. To je le ena izmed čudovitih stvaritev, ki jo je načrtoval a ne uspel dokončati za časa življenja veliki arhitekt Gaudi. Cerkev Svet Družina tudi danes še ni končana in buri različna mnenja o njenem dokončanju. Zanimivo je obiskati muzej, ki prikazujejo tehnike, ki jih je razvil Gaudi za gradnjo stebrov in visokega stropa in kaže primere iz narave, ki so navdihovali umetnika, ko je vsak del zgradbe stiliziral s simboli iz narave (veje dreves, palmovi listi, sončnice, razni cvetovi, živali ...). Notranjost je še nedokončana, vendar pa del, ki je dokončan, obiskovalcu jemlje dih. Sagrada Familia je neverjetno elegantna, pravljična, nikakor ne spominja na cerkev in je vidna daleč naokoli. Ne moreš se načuditi domišljiji, ki je kreirala to mojstrovino.
Od tu sva se odpravila v Park Guell, ki leži na grebenu nad Barcelono in je v bistvu Gaudijev neuspeli projekt, saj so uspeli zgraditi le dve hiši od načrtovanih 60. To je čudovito pravljično mesto za obiskovalce, kjer se lahko naužijejo lepote oblikovanja parka in hiš, se spočijejo na valoviti keramični klopi, ki obdaja ploščad, se slikajo ob zmaju na stopnišču ob vhodu v park s stavbama s čebulastima strehama ob strani in se sprehodijo po zanimivih, nenavadnih delih parka, podhodih in stezah.
Na vhodu v park sva srečala dva znana Slovenca, Zmaga Jelinčiča Plemenitega in njegovo ženo. Izmenjali smo nekaj besed, se poslikali in zaželeli lep dan.
Pogled na Barcelono je iz parka enkraten. Po tako bogatih vtisih ob Gaudijevih stvaritvah sva se odpravila s starim električnim tramvajem tramvia Blau do vmesne postaje, pod hribom Tibidabo, kjer je velik zabaviščni park od leta 1902. Nedeljo sva zaključila s sprehodom po ulicah okoli La Ramble, uživala ob gledanju uličnih zabavljačev, poslušala izvajanje dveh jamajških pevcev in kitaristov, ki sta s svojim ubranim petjem pritegnila veliko občinstva. Pred odhodom v kamp sva se celo pridružila nekaj plesalcem na ulici.
Iz kampa v El Masnou sva se dopoldne z vlakom odravila v center Barcelone. Barcelona leži ob morju in je prestolnica kataloncev in po popularnosti že prekaša glavno mesto Španije. Izstopila sva v Plaza Catalunia, kjer se je že zjutraj trlo ljudi, pretežno turistov. Od tu se lahko sprehodiš v različne smeri, saj je kar nekaj ulic namenjenih sprehajanju, ogledovanju uličnih predstav in stojnic z raznovrtnim blagom in majhnih in večjih trgovinic in trgovin.
Najprej sva se pridružila ogromni množici, ki se je valila proti La Rambli, najbolj priljubljenem skoraj dva kilometrskem sprehajališču v mestu, ki sega od Placa de Catalunia do Kolumbovega spomenika v pristanišču. Polna je kavarn, bifejev, restavracij, uličnih stojnic in uličnih umetnikov in zabavljačev. Tu prodajajo tudi male hišne ljubljenčke, od raznovrstnih ptic do želv in drugih malih živalic. Na obeh straneh so zanimive stavbe in ulice, ki vodijo do palač, cerkava, stolnice in drugih turistično zanimivih kotičkov. V sredini La Rambla je na sredi sprehajališča lep talni Mirojev mozaik. Pazila sva na nahrbtnike, saj je ta kraj znan, da ti lahko kaj izmaknejo v množici.
Ogledala sva si in poslikala Kolumbov spomenik, visok steber obdan z levi, na njem pa kip Kolumba, ki z roko kaže proti Ameriki. Sprehodila sva se po aveniniji ob pristanišču in se odpravila proti znameniti gotski katedrali, ki stoji v Gotski četrti. Ta del Barcelone je poln ozkih, tlakovanih ulic, po katerih se sprehajajo turisti. Odločila sva se, da najino pohajkobvanje nadaljujeva po tej četrti, ki je srednjeveško srce mesta. Ogledala sva si notranjost cerkve santa Maria del Mar, eden najlepših prmerov katalonske gotike, z izjemno visokimi in špičastimi stropovi, kjer sva lahko opoazovala poročni obred. Potrem sva nadaljevala pohajanje po zanimivih ozkih ulicah tega predela in se v večernih urah vrnila v kamp.
V sredo sva se odpravila iz Granade proti 400 km oddaljenemu Madridu. Več kot 150 km sva se vozila po gričevnati pokrajini z neskončnimi nasadi oljk po vseh pobočjih vse do vrhov. Sledilo je obsežno ravninsko področje, kjer so se raztezala polja, vinogradi s pritlikavo trto in oljčni nasadi.
Madrid leži na planjavi, v ozadju se dviga pogorje, kjer je še videti sneg. Brez težav sva našla kamp, saj sva imela GPS koordinate zanj. Lociran je v območju Getafe, predmestju Madrida. Prispela sva pozno popoldne in zbrala vse potrebne informacije za odhod v center mesta naslednji dan.
Četrtkovo jutro naju je presenetilo z zelo nizko temperaturo, saj je termometer kazal komaj 1°C, pihal pa je tudi mrzel veter. Celotno centrano področje od puščave do Mmadrida leži na visoki planoti med 600 in 1000 m nad morjem. Pred odhodom na ogled mesta se je bilo potrebno toplo obleči, dolge hlače, dva rokava, pa še vetrovka in šal, seveda. Do mesta sva se najprej peljala z avtobusom, nato pa s podzemno do centra mesta. Tu sva se vkrcala na dvonadstropni odprt avtobus za turistični ogled mesta, z možnostjo vmesnih postankov, s katerim sva imela možnost spoznati utrip mesta, ob razlagi opazovati najpomembnejše znamenitosti in se ustaviti in si peš ogledati nekatere turistično zanimive točke.
Mesto je veliko in se še širi proti obrobju. V centru mesta sva občudovala lepa pročelja stavb z zanimivimi bakoni, kovanimi ograjami balkonov, umetelno okrašenimi vrati in okni, raznovrstne velikosti in oblike stavb in nekaj velikih vodnjakov, ki dajejo posebno oznako posameznemu predelu mesta. Ker sva načrtovala le en dan postanka v Madridu, sva si znamenitosti ogledala le od zunaj, saj za vstop in ogled galerij in muzejev preprosto nisva imela časa niti ni bilo veliko možnosti zaradi dolgih vrst čakajočih. Najprej sva se ustavila pri kraljevski palači, včasih veličastnemu domu burbonske dinastije, danes pa namenjene le državnim priložnostim. Vanjo nisva vstopila, ker je bila čakalna vrsta zelo dolga. Tudi sicer je bilo v mestu zelo veliko turistov. Na ulicah so nas ustavljali predstavniki društva za boj proti raku, sklepava, da je bil ta dan posvečen boju proti tej bolezni.
Občudovala sva pročelja stavb, zanimive palače, muzej Prado, Puerta del Sol, Plaza Mayor, priljubljen kraj za turiste s številnimi restavracijami in s tapas bari na trgu, bližnje ulice namenjene le pešcem z lepimi trgovinicami, ki pretežno ponujajo modna oblačila in obutev. Okusno tipično špansko kosilo, sva uživala v eni izmed restavracij v tem predelu. Po kosilu sva si ogledala novi del mesta, kjer v nasprotju staremu delu prevladujejo novodobne stolpnice iz stekla, betona in kovine. Že od daleč sva opazila stolpnico, ki spominja na porušena dvojčka v New Yorku, saj jo je konstruiral isti japonski arhrtekt. Od zunaj sva obhodila znani masivni stadion Santiago Bernabeu, kjer so vrste turistov čakale na voden ogled. Madrid ima veliko lepih parkov, a mesto se duši v izpušnih plinih zaradi pregostega prometa. Po kakšni uri ali dve sva se morala umakniti v predel mesta za pešce, kajti onesnažen zrak nama ni dobro del. Ogled sva zaklučila na Plaza Mayor, trg kvadratne oblike obdan s stavbami in obokanimi vhodi in lepo tlakovan. Uživala sva ob dobri kavici in ob poslušanju glazbe, ki so jo na ulici izvajale skupine. Zvečer sva se vrnila v kamp.
Petkovo jutro je bilo še vedno precej hladno, nebo se je pooblačilo, ko sva zjutraj nadaljevala pot, trokrat mimo Zaragoze v Barcelono. Pred nama je bilo več kot 600 km vožnje po ne preveč zanimivi pokrajini. Pretežno so bile to planote, nerodovitni predeli z griči iz peščenjaka, poraslimi le s šopi trave. Na poti sva šla le skozi dva ali tri manjša naselja. Malo pred vstopom v Katalonijo sva se peljala skozi področje, kjer se med številnimi griči vijejo polja podobna širokim ovinkastim cestam, posejana z žitaricami. Področje je redko poseljeno, hiše so povečini narejene iz opeke podobne barve kot zemlja in le tu pa tam je kaj zelenja. Ko sva prišla do Barcelone, je bila ravno prometna konica (ob 18.30). Za povrh sva še spregledala izvoz na obvoznico za El Masnou, 15 km oddaljen od Barcelone, kjer je bil najin izbrani kamp in se zato več kot pol ure po polžje pomikala skozi center do izbrane obvoznice. Končno sva prispela v kamp, ki leži v bližini kraja ob železnici.
Zbudila sva se v hladno, jasno in vetrovno jutro. Po zajtrku sva se z mestnim avtobusom odpravila do centra mesta in nato peš do trdnjave palače Alhambre, ki leži na grču nad Granado. Alhambra pomeni v arabščini "rdeča", ker so zgradbe narejene iz zemlje temno rdeče barve. Med 12 in 15 stoletjem je billa v lasti Sultanov Nasrid .
Na ogled Alhambre nisva mogla v dopoldanskem času, pač pa sva kupila za popoldanski ogled. Cena vstopnice je bila 12 evrov, za zvočni vodič pa je bilo potrebno doplačati 4 evre.
Vrnila sva se v cenetr Granade in si najprej ogledala predel, kjer stoji mogočna katedrala. Obhodiš jo lahko le po ozkih uličicah z veliko majhnih trgovinic s spominki in oblačili, saj se tik ob katedrali dvigajo visoke hiše. Uličice so tlakovane in mestoma prehajajo v manjše trge, kjer na stojnicah ponujajo cvetje in v restavracijah in bifejih hrano in pijačo. Za kosilo sva si privoščila okusno paellio, tipično tukajšno jed.
Nato sva se odpravila po strmem bregu na ogled Alhambre. Alhambra se deli v 4 področja in sicer na vojaški del Alcazaba, na Palače, na mesto Medina in na Generalife, kmetijsko področje. Stavbe so iz različnih obdobij. Palača Charles V je amfiteater, kjer sta dva muzeja. Najbolj zanimiva je Palača Nasrid, kjer se sprehodiš skozi umetelno obdelane stene, oboke, dvorišča z vodnjaki in vrtovi. Zanimiv je "broken tower" - počen stolp v vojaškem območju, s katerega je prekrasen pogled na mesto Granada. Pogrešala sva več informacij o zgodovinskih dejstvih na posameznem predelu Alhambre ali pa značilnih predmetov ali oblačil iz različnih obdobij, kljub temu, da sva na določenih točkah lahko prisluhnila opisom na zvočemi vodiču. Ogled je pospremil neprijetno hladen veter, ki je pihal iz zasnežene Sierra Nevade, kar je bil morda tudi vzrok, da naju je ogled te svetovne znamenitosti pustil precej hladne.
Ko sva zaključila ogled, sava si v mestu privočila topel čaj. Jutri naju čaka Madrid, upava, da se temperature dvignejo.
Kamp je bil sicer čist, vednar se v njem nisva najbolje počutila zaradi osebja in nekaterih nevsakdajih gostov. Odpravila sva se proti Almeriji, kjer sva na poti načrtovala še en postanek ob opevani "costa del sol". Vendar naju ta del Španije naju ni najbolj navdušil, saj se ob obali ves čas vlečejo veliki kompleksi hotelov in turističnih naselij, opazno masovna in za naju neprivlačna turistična industrija. Na tem področjo skoraj ni kampov. V predelu pred Almerijo pa je področje, kjer najbrž Španija pridela največ zelenjave, saj se iz zaliva v zaliv, od morja do vznožja hribov razstezajo kilometri in kilometri toplih gred, tako da se mesta izgubljajo v morju plastičnih streh okrog njih.
Odloćila sva se, da nadaljujeva potovanje po daljši poti mimo Almerije proti Granadi. Želela sva si ogledati edino pravo evropsko puščavo pri Tabernasu, začne pa se že pri morju pri Almeriji.
Ta puščava ni peščena kot Sahara, ampak so to krušljivi griči in hribi iz peščenjaka, prekriti s šopi trave in redkega grmovja. Tu je svoje špageti vestern filme snemal Sergio Leone. Scenska mesta in kulise so še vedno na ogled. Ta puščavska pokrajina se vleče še skoraj do Granade. Na visoki planoti (čez 1100 m) sva videlaštevilne vetrnice in dve ogromni solarni elektrarni, ena na sončne celice, druga pa na kolektorje (termo solarna, velika več kot kvadratni km). Zanimivost so bila tudi bivališča vgrajena v pobočja iz peščenjaka. Nad Granado so se v soncu bleščala pobočja prekrita s snegom na visokem pogorju Sierra Nevade.
Tudi kamp v Granadi ni bilo lahko najti. Jutri naju čaka zanimiv ogled tega mesta, predvsem palače Alhambra.
