Meteora

Sva v manjšem kraju Kalabaka, Grčija, ki leži pod pravljičnimi velikani, skupinami peščenih stebrov sredi lepe grške pokrajine.

Meteora je na Unescovem seznamu svetovne dediščine in je eden največjih in najpomembnejših kompleksov grških pravoslavnih samostanov v Grčiji, takoj za goro Atos.

 Meteora« ni nastala zaradi padlega meteorita na tem območju v daljni preteklosti, čeprav ime namiguje na to misel. Meteora dobesedno pomeni »sredi neba«, »visi v zraku« ali »v nebesih zgoraj«.

Kamnite gmote so nastale pred približno 60 milijoni leti. Na tem področju je nekoč bilo veliko jezero, ki je kasneje odteklo v Egejsko morje in za seboj pustilo ogromno rečne usedline. Ta pa se je skozi stoletja in ob potresih, dežju in močnem vetru oblikovala v neverjetne stebre mistične oblike. 

Megaliti iz peščenjaka so tako mistični, da so na vrhove le-teh menihi postavoli svoja svetišča miru in molitve. Samostani, se dvigajo visoko nad Tesalsko nižino in so v povprečju 300, nekateri pa celo 550 metrov visoki.

Od začetnih 24 samostanov, jih je ostalo le še 6: Veliki Metéoron, Varlaám, Roussanou, Sv. Nikolaj, Sveta Trojica in Sv. Štefan.

Ne morem si kaj, da ne bi povzela te razlage. Je tako nazorna in pove, kako narava s svojimi čudesi vpliva na človekovo psiho in verovanja.

(samo kot ilustracija, vzeto z interneta)

Edinstveno Izkušnjo so menihi doživeli, ko so pozimii megla in oblaki popolnoma prekrili mesto pod njimi. V teh mističnih trenutkih so menihi na Meteori opazovali vrhove pečin, ki so kukali iznad oblakov. Zdelo se jim je, kot da velikanske pečine lebdijo nad oblaki. Zagotovo jim je bila ta nadrealistična slika lebdečih pečin najboljši vpogled v nebesa!

Pod vtisi vsega zapisanega sva se odpravila s skuterjem do zanimivih razglednih točk teh stvaritev. Cesta je lepo urejena in obisk turistov je tudi v tem času številen.

Na vsakem koraku slišiš vzdihe, kako enkratno, kako lepo. Povzpela sva se na zaobljene vrhove in kot mali pikici zrla proti dolini in mestecu. Zdi se mi, da sva kot začarana v tišini le gledala in želela čimveč vtisov ujeti v posnetke, ki pa so lahko le približek resničnosti. 

Uspela sva obiskati vse razgledne točke, nisva pa ška v noben samistan, ker je bila vsepovsod prevelika vrsta. To sva pustila za jutri.

Danes je vroč poletni dan s 30 °C. Po ogledu in grškem kosilu sva se v kampu šla osvežit v bazen, ki ima enkratno sceno v ozadju. Se strinjate?

. 

Pred sončnim zahodom pa sva se odpravila na posebno  razgledno točko, kjer se zbirajo vsi, ki želijo uživati ob tej čarobnosti menjave svetlobe, barv in senc. 

Vsi smo v tišini zrli v skalnate stebre, ki so spreminjali barve v zahajajočem soncu.

 Sence so pomagale domišljiji videti različne obrise, kot je profil lepe deklice, sfinga in podobne.

 Odvisno, kako bogato domišljijo imaš, narava ti pri tem le malo pomaga z namigi sence in svetlobe 

Današnji dan je bil kot pravljica, umirjen, prijazen in v neposrednem stiku z naravo. Za dušo. :)

Sveti Naum, Meteora

Včeraj sva se ustavila v kampu Ljubaništa v bližini samostana Sv. Naum. Zvečer, ko sva v recepciji gledala film na iPadu, le tam je delal wifi, sva se srečala z enim od lastnikov kampa. Poročen je s Slovenko in ima sorodnike, ki delajo v Kopru. Svet je majhen. 

Včasih smo bili v isti državi, sedaj pa smo drug drugemu tujci. Veseli me, da sva uspela spoznati že veliko naših bivših bratskih republik in spoznala njihova naravna bogastva. 

Zjutraj sva zapustila kamp in se odpeljala do zelo obiskanega in znanega samostana Sv. Naum.

Sveti Naum leži na pečini nad jezerom 29 km južno od Ohrida in v bližini albanske meje. Poimenovan je po srednjeveškem bolgarskem piscu Sveti Naum. Zgrajen je v bizantinskem slogu. Je turistično priljubljena lokacija v lepem naravnem okolju. 

Prvotna cerkev je bila uničena med vdori Turkov in po arheoloških najdbah so ji dali današnjo podobo. 

V samostanu ni redovnikov, je preurejen v muzej in turistični objekt.

Pred in za obzidjem samostana je urejen park s klopmi, sprehajalnimi stezami, vodnjaki, cvetjem in obalo jezera. Tu so tudi pavi, ki pa imajo svoje bogato pisano perje le spomladi, ko se parijo, tako jih nisva imela prilike občudovati. 

V bližini samostana so izviri reke Crni Drim, ki jezeru prinaša bistven dotok vode. Tu je veliko izvirov, večjih in manjših. 

Najameva čoln za ogled izvirov Crne Drime. Pelje naju receptor kampa, ki pomaga sinu pri tem poslu. 

Razložil nama je, da se po reki sme samo veslati, da ohranjajo reko in okolico čisto naravno, saj ne smejo odstraniti sami niti podrtega drevesa. 

Voda je čista kot studenčnica in je pitna. Na dnu raste posebna črna trava, ki je dala tudi reki ime. V sredini se izvir razširi v manjše jezerce, ki je globine 3 m. 

Na par mestih je na dnu videti bel pesek, kjer brbota izvir kot oblaček. V vodnih trsih živijo manjše ptice, pravijo jom kokoške.

Ustavimo se na koncu izvira, kjer stoji lepo urejena cerkvica svete porodnice, tu je izvir, ki naj bi zdravil neplodnost.  

Ogled z barčico traja dobre pol ure. Spokojnost, narava in brbotanje izvirov blagodejno vpliva na počutje.

Sprehodiva se še do majhnih hišk ob vhodu, kjer ponujajo različne domače izdelke in hrano. Tu kupiva dober domač gozdni med. 

Napolnila sva si baterije in nadaljevala potovanje proti Grčiji. Po par kilometrih vstopiva v Albanijo in se velik del poti voziva po precej slabih cestah. Ta del države je precej siromašen. Vsepovsod ob cesti so ostanki majhnih bunkerjev, ki stojijo ob hišah, dvoriščih, poti in na travnikih. Nekatere so hudomušno prebarvali v različne figure. Precej turoben opomnik bližnje zgodovine.

Po dobrih dveh urah prestopiva mejo in nadaljujeva pot po Grčiji. Ta del dežele je malo poseljen, ima pa plačljivo avtocesto (1,40 €), ki se spušča iz dobrih 1000 m proti dolini. 

Ker je bil čas za kosilo, sva želela narediti postanek, a celo uro vožnje ni bilo nobenega postajališča ali črpalke. Morala sva iztopiti iz avtoceste, da sva našla prostor za kratek postanek.

Vožnjo sva nadaljevala po cesti, ki se povzpne na vrh hriba in pelje po vrhu in nato se spusti v dolino. Medtem se je ura premaknila za eno uro naprej. 

Po petih urah vožnje sva pred seboj zagledala čudovite skale samostanov Meteore. Poiskala sva kamp, ki leži čisto v bližini teh pravljičnih velikanov. 

Danes ob sončnem zahodu sva uživala ob obsijanih velikanih in naredila nekaj posnetkov.

Jutri pa bova pobliže raziskala to neverjetno okolje.

Ohrid, trdnjava

Danes je sreda in pokazalo se je sonce. 

Včeraj je bil deževen dan s prebliski sonca, zato sva se zadrževala le v kampu ob jezeru. Popoldne sva se sprehodila vzdolž obale dobrih 3 km daleč. Ob obali so hoteli in letovišča, a vse zgleda bolj ali manj prazno. Očitno je kovid in težave z rusko agresijo ta turistični del Ohrida že nekaj časa osamljen in neurejen. 

Danes sva se odpravila na višje predele Ohrida, kjer so tri zanimive točke in sicer rimski teater, trdnjava kralja Samoila in cerkvi sv. Clementa in Johna.

Po strmi ulici se med hišami polnimi cvetja vzpenjava najprej do amfitetralnega gledališča, ki so ga odkrili šele pri gradnji hiš v osemdestih letih. 

Vzrok, V rimskih časih so gledališče uporabljali ne le za gladiatorske boje, pač pa je bilo gledališče tudi prizorišče usmrtitev kristjanov. 

Zato je bilo domačinom neljubo mesto in so ga po razpadu rimskega imperija zakopali. 

Dandanes v gledališču uprizarjajo predstave, koncerte, opere in baletne predstave.

Uživava v sprehodu po teatru. 

Po ozki ulici se odpraviva do mogočne srednjeveške trdnjave nad mestom. To je trdnjava carja Samoila, ki je bila obnovljena in se nahaja na vrhu hriba Ohrid nad Ohridskim jezerom. 

Od tod je čudovit razgled na jezero, mesto in pokrajino. Obzidje se razprostira po celotnem vrhu hriba. 

Po obzidju se sprehodiva do točk z lepimi razgledi in slikava jezero in mesto. Trdnjava je doživala bogato zgodovinsko pot, ki jo začutiš, ko se vzpenjaš po strmih stopnicah debelega obrambnega obzidja.

Zgrajena je bila na ruševinah utrdbe iz 4. stoletja pred našim štetjem po naročilu Filipa II., makedonskega kralja, oče Aleksandra Velikega. Kralj Samoil pa je zgradil svojo srednjeveško trdnjavo na ostankih Filipove v 10. stoletju našega štetja.

Všeč so mi stilne ulične svetilke, ki ponazarjajo posebnost gradnje hiš v mestu. 

Polna vtisov sva se spustila proti obema cerkvama, ki ležita malo nižje in sta ikoni Ohrida na vseh razglednicah.

Pogled na cerkev sv. Clementa.

Zanimiva je njuna arhitektura in lega. 

cerkvica sv. Johna na rtu.

Potep končava s sprehodom po leseni brvi nad jezerom pod pečinami.

 Uživava dobro kavo v bližnji restavraciji s pogledom na jezero in se vrneva v kamp.

Po kosilu se odpraviva do naslednjega kampa v bližini pravoslavnega samostana Sv. Nauma, ki si ga ogledava jutri.

Tudi danes sva uživala v lepem sončnem dnevu prežetem z bogatimi ohridskimi vtisi.