Portofino, šesti dan

Sobota, 26.10.19

Tudi iz S. Margherita Ligure so dobre avtobusne povezave do najine zadnje destinacije, Portofino. Cena vozovnice 3.00€.  v eno smer.

Cesta do Portofina, ki leži na koncu polotoka in je del narodnega parka, je ozka in polna ovinkov, večina teče ob obali in ponuja lep razgled na morje in okolico. Po dobrih 15. minutah vožnje se odpre pogled na manjše urejeno mestece v zalivu.

Portofino je majhno mestece, ki se razteza od zalivčka po pobočju. Slikovite stavbe pastelnih barv, zelena narava, ljubki zalivčki, drage trgovinice in restavracije so značilnosti tega kraja. Baje je priljubljena točka zvezdnikov in znanih osebnostih, posledično so tu zato zelo zelo visoke cene za hrano in pijačo, da o prestižnih butikih sploh ne govorim, cene med 500 in 1500 € za kos oblačila niso nobena posebnost. Nekako mini primerek San Tropeza.

Kot povsod po krajih na tem območju, tudi tu ne gre brez strmih stopnic, ki se jih sedaj že veseliva. Odpraviva se do svetilnika, ki leži na koncu polotoka in ponuja krasen razgled na celotno obalo 5Terre in na morje, kjer skupine potapljačev raziskuje morsko dno.

Pokrajina je gričevnata, hribovita, Apenini pridejo tu do morja. Tu je veliko sence, sprehajalnih poti med drevjam, ki nudijo prijeten oddih.

Nad mestom stoji velika cerkev in grad.
Mestece je tudi navdihnilo popevko I found my love in Portofino, ki jo pojeta Dalida in Bocelli.

Najino popotovanje zaključiva z vožnjo skozi mesto Rapallo, kjer he bil 1920 podpisan mirovni sporazum in razmejitev po 1. Sv. Vojni. Naslednje  leto bo 100. obletnica sporazuma, ki je vplival tudi na naše kraje.

Portovenere, 5 dan

Petek, 25.10.19 - peti dan

Zjutraj se z mestnim avtobusom odpraviva do postajališča v centru mesta La Spezzia za Portovenere. Cena vozovnice 2.50 € v eno smer. Povezave so pogoste, zato je ta opcija potovanja dobra. Vožnja traja okrog 20 minut, je pa cesta polna ovinkov in ozka. Vožnja z lastnim avtom ni smiselna in racionalna zaradi cen parkirnin in ozke ceste. Med vožnjo lahko uživaš ob glasnih debatah domačinov. :). Prav vsi so prijazni, od šoferjev avtobusov, policiatov do trgovcev. Presenetila naju je čistoča ulic in nikjer nisva bidela brezdomcev. Vreme je lepo, sicer nekoliko bolj hladno po četrtkovem dežju.Vožnja z avtobusom ponuja lepe razglede.

Hiše v Portovenere so slikovite, držijo se druga druge, pastelne barve fasad. Polotok se konča s skalnatim grebenom na jaterem stoji sivo bela črtasta cerkev, so katere vodijo stonice.

Ob njih so ostanki obzidja. Romantično okolje, ki je inspiriralo slavne pesnike od Bayrona, Shelly, Virginia Wolf... Zaliv zato imenujejo Golfo dei poeti. Po skalnatih stopnicah se spustiš do morja, ki buta ob stene klifov in jame.

Lepa okolica, v bližini otok, kamnite pečine, klifi, plezalne stene in nad mestom dobro ohranjen grad. Na drugi strani polotoka je divja neokrnjena narava.
 V centru so ozke ulice in pročelja značilna za to področje. Povsod diši po limoni in pestu Genovese, saj trgovinice ponujajo izdelke narejene doma. Tudi tu je še vedno veliko turistov tudi ob tem času.

Popoldne se s avtodomom odpraviva do S. Margheritela Ligure, kjer sva dobila najblizje parkirišče za avtodome. Je parkirišče športnega parka, namenjeno tudi avtodomom in avtobusom. Cena za 24 ur je 10€ nima camper servisnih storitev. Za najine potrebe cisto OK. 

Monterosso, Vernazza in Corniglia

Sreda 23.10.19 - 3. dan

Danes sva se na vlak odpravila eno uro prej, saj so naju čakale zadnji trije kraji, od najbolj odaljenega Monterosso pa do srednje vasice Corniglia. Vlak je zelo priročna rešitev za obisk 5Terre, saj vožnja od La Spezia pa do Monterossa traja manj kot pol ure. Povezave so pogoste, enostavne, razumljive, dobre informacije, pa tudi poceni. Imava topel sončen dan.

Monterosso je največji kraj 5terre zato daje videz majhnega mesta, a je zanimiv. Ima dve veliki plaži. Kljub temu pa ponuja veliko lepih razglednih točk in pogledov na neokrnjeno naravo. Prehodiva dobršen del pohodne poti ob obali, dokler naju ne ustavijo table z opozorili, da je za to potrebna posebna vstopnica za vse poti izven kraja. Ker je hoje že itak dovolj, četudi ne greš po teh poteh, prepuščava te "sentieri" ali po naše pešpoti za drugič. :)
Opoldne se na plaži nabere precej kopalcev.

Skočiva na vlak do naslednjega kraja Vernaza. Tudi pešpot do Vernaze je bila zaprta zaradi zemeljskih podorov.

Vernaza je manjši kraj zbit v soteski, kjer je 25.10.11 bila velika hudournišla polplava, ki je povzročila veliko škode in ves glavni zaliv napolnilaz zemljo. Naredila je ogromno škode. Kraj je bil nabit s turisti od vsepovsod. Z vrha vasi so lepi razgledi na obe strani obale in na skalnate pečine. Zanimivo je videti skalnate plasti, ki potekajo navpično ali so nagubane.
Po ogledu vasice ( seveda stopnice gor, stopnice dol) in po odličnem kosilu z lokalno pašto trofie s pestom se odpraviva z vlakom še v srednjo vasico Corniglia.

Takoj naju spet "razveseli" pogled na najmanj 250 stopnic, ki vodijo do vasice, ki leži na vrhu vzpetine strmo nad morjem.
Skupaj z veliko množico turistov iz različnih koncev sveta sva se povzpela do vasice. Po prijetnem sprehodu po hladnih ozkih uličicah se odpraviva navzdol do želežniške postaje. Z roba vasice so lepi razgledi na obe strani.

V Vernazzi sva ugotovila, zakaj so 5Terre tako zanimive, teško dostopne in svetovno znane :). Na steni hiše je bila predstavljena zgodovina 5terre z razlago:

 "Ko je bog ustvaril zemljo, mu je v dlani ostalo 5 semen. Z višin jih je spustil na zemljo in jom dal ime 5 terre."

Riomaggiore in Manarola

Torek 22.10.19 - dlrugi dan

 Na centralni želežniški postaji v La Spezia na avtomatu kupiva vozovnice za vlak. Dobro je, da že prej načrtuješ svoj dan, saj te avtomat sprašuje po destinaciji, času odhoda in povratka... vrsta je povsod dolga, še posebej na pultu za 5terre. Sicer pa je vožnja enostavna. Km ali dva tunela in si že v prvi vasi 5Terre. Cena 16 evrov za dve osebi povratna do Manarole.

Najprej se ustaviva v kraju Riomaggiore. Peš se povzpneva nad mestece, lepi razgledi na vse strani (nekaj kondicije koristi ;)).
Ti kraji so s kopnega bli včasih težko dostopni, saj je obala strma in pečinasta. Hiše so pisanih barv, grajene na strmih pobočjih, ena nad drugo in poleg druge, saj jih prostor omejuje.
Spustila sva se po strmih stopnicah tudi do obale, si ogledala ozko majhno pristanišče in celo plažo pod strmo pečino. Morje je še vedno dovolj toplo za kopanje,saj je bil dan sončen  in zelo topel.
Po zasluženi pici se z vlakom odpraviva do naslednjega kraja Manarola, ker je slikovita peš pot ob morju na žalost zaprta zaradi podorov.

Kraj je manjši, vendar še bolj slikovit in stisnjen v ozko grapo. Večina večnadstropnih hiš stoji na živi skali nad morjem. Tu je še več turistov. Ne predstavljava si, kako je v vrhuncu sezone.
Po obeh krajih se je lepo sprehajati, čeprav to pomni stopnice gor, stopnice dol ali pa hoja vavkreber.
Ponudba je bogata a ne vsiljiva. Ljudje so prijazni.
Pobočja so strma, obkoljena s hribi.

Na potep do 5Terre z avtodomom

Ponedeljek 21.10.19 - 1. dan

Dopoldne sva se odpravila zavtodomom proti južnemu delu Ligurije, natančno do 5Terre. Nova Gorica - Bologna - Parma - La Spezia. Tu sva se ustavila v Area camper publica assistenca di Pitelli, miren, čist, raven, na razpolago voda, kamper servis in elektrika. Upravlja ga organizacija prve pomoči. Prijazni v recepciji, avtobusno postajališče blizu, pogoste povezave do centra mesta, ki je na drugi strani zaliva, 4 km stran.
Pozno popoldne se odpraviva do centra mesta. Center mesta La Spezia je lepo urejen, arhitekturno zanimiv, z moderno veliko katedralo okrogle valjaste oblike.
Mesto je živahno, polno turistov, trgovinic in peš con.

Tu je tudi veliko pristanišče, kjer je prav danes odplula ogromna potniška križarka AIDA nova (337m, 6.600 potnikov) nemške družbe, osvetljena kot ogromna novoletna jelka z raznobarvnimi lučmi. Z mesta se pristanišča niti ne čuti niti ne vidi.
Javni prevoz je dobro urejen, pogoste povezave.

Kljub deževni napovedi sva par kapljic dežja slisala le, ko sva se odpravila spat.

Korzika - prihod domov

25. september

Takoj po zajtrku sva se odpravila na pot domov. Peljeva se mimo Pise, Firenze, Bologna do Nove Gporice, kar znese 490 km. Cestnino plačaš na srečp le enkrat in znaša 38,00 evrov.

Korzika naju je navdušila s svojimi lepotami, posebnostmi. Ljudje so prijazni, sporazumevajo se v večini v korziskem jeziku, ki je podoben italijanščini, tako da sva se lahko sporazumela ali v francoščini ali italijanščini. Cene so občutno višje kot na celini.

Meniva, da je čas za razsikovanje otoka bolj primeren v pred ali po sezoni (v septembru je še vedno dovolj toplo za kopanje, vreme je stabilno), saj je najbrž poleti natrpan s turisti in težko najdeš prostor v kampih.

Midva sva se odločila potovati v nasprotni smeri urinega kazalca, saj je tako bilo veliko lažje premagovati ozke poti po zahodni obali.

Livorno - šestnajsti dan

Torek, september 24

Dan odhoda nazaj proti domu. Karte za trajekt sva kupila preko appa Corsica Ferries že par dni prej. V septembru je le enkrat na dan trajekt proti Livornu. Po zajtrku sva se odpravila proti trajektu, ki je imel odhod ob 13:30.

Zopet naju je pričakalo lepo snčno vreme, zelo toplo. Vožnja s trajektom je trajala 25 minut več kot po urniku. V Livorno prispemo ob 18:00 in se izkrcamo ob 18:20. Nato se peljeva do postajališča Area sosta camper parco na južni strani Livorna, 18 min po avticesti. Cena 15 €, elektrika in voda in WiFi.
Kamp urejajo ljudje s posebnimi potrebami.

Bastija drugič - petnajsti dan

Ponedeljek, 23 september

Pot do Bastije po vzhodni strani je široka in cesta skoraj povsod ravna. Peljeva se mimo Porto Vechia, a se ne ustaviva, ker je pršilo in je pihal veter. Ustaviva se v Solenzaru, kjer si pripraviva kosilo in kmalu nadaljujeva pot. Odločila sva se, da bova toa mesta raziskovala, ko se ponovno vrneva na Korziko ;).

Pozno popoldne prispeva v Bastijo. Parkirava v bližini kampa Les Sables Ruges ob obali, kjer so nama družbo delali tudi številni drugi kamperisti. Prespala sva. Dopoldne sva šla v mesto po nakupih. Prvič in edinkrat sva odprla dežnik za 5 min in bila edina, ker tu prši in ne dežuje po naše. Oblak sede na zemljo in droben dež prši na vse strani.
Ko se vrneva, naju opozorijo policaji, da tu ni dovoljeno parkirati, zato se odpraviva iskat drugo možnost v mestu. Zaman. Morala sva se vrniti in se ustaviti v kampu.

Rondinara - štirinajsti dan

Nedelja, 22.september


Ponoči je malo deževalo in pihal je veter. Dopoldne se odpraviva po vzhodni obali proti plaži Rondinara, ki leži nedaleč proč. To področje je znano po veliko zelo lepih plažah. Za vsako je značilna kakšna naj zanimivost. Rondinara leži dobrih 8 km od glavne ceste, a pot proti plaži je v zelo, zelo slabem stanju. Cesta je ozka, strma, težko se srečuješ z vozili nasproti, še posebej, če imaš avtodom.

Ker je deževen dan je plaža samevala, le nekaj se nas je sprehodilo ob obali. Plaža je peščena, mivka, brez prave sence. Poleti mora biti kar strupeno vroče. Zaliv je lepe oblike. Danes je bilo morje zelo raznurkano. Zaliv je prav gotovo slikovit, lep, a ne odtehta težav s slabo cesto.

Bonifacio - trinajsti dan

Sobota, 21. september


Po zajtrku sva se s skuterjem odpeljala do starega dela mesta Bonifačo, ki je stisnjeno v varno obzidje visoko na skalnatem klifu. Ime je dobilo po markizu Bonifaciju iz Toskane, ki se je peljal mimo na ejspediciji iz Afrike 828 leta. Mesto so oblegali pirati.

To je srednjeveško mesto zgrajeno na presenetljivih belih apnenčastih klifih. Do njega lahko prideš peš po stopnicah, ki vodijo iz marine, ali pa z avtom po cesti. Zaradi vikenda je bilo vsepovsod veliko turistov. Dan je bil sprva oblačen in vetroven, prvič odkar sva na Korziki. Najprej sva šla do zahodnega dela mesta, kjer je pokopališče in lep razgled na Sardinijo in zahodno obalo Korzike.

Veter je pregnal oblake in postalo je kar vroče. Sprehodila sva se po slikovitih, ozkih ulicah iz 11 stoletja stare citadele, kjer je vsak meter spremenjen v bar ali restavracijo, ki vabijo turiste. V sezoni je tu najbrž živahno in nabito s turisti. Sedaj pa so le tu in tam zasedene mize, kljub temu, da je na ulicah kar precej ljudi.

Nato sva se odpravila proti Escalier du d'Aragon, 187 stopnicam, ki strmo vodijo po klifu do morja in so baje bile izklesane v eni noči leta 1420, čeprav nekateri menijo, da so bile sklesane veliko prej z namenom dostopa do vodnjaka s pitnovodo. Navadno je tu vstopnina (2,5€), danes in jutri pa je dostop prost zaradi praznika. Stopnice so vklesane v bele apnenčaste skale in so precej strme v spidnjem delu so bile visoke okoli 40 cm. Vsekakor impresivno. Stopnice se končajo v vklesani ograjeni potki, ki vodi ob morju okoli klifa. Zelo lepo in slikovito. Bele skale klifa, modro kristalno čisto morje in obzidje mesta na klifu.
Bilo je res krasno doživetje, vsekakor vredno ogleda. Pot nazaj je bila kar zalogaj zaradi strmih in visokih stopnic.

Nato sva se sprehodila do obzidja, trdnjave, kjer sva si ogledali prostore utrdbe, vklesane ingrajene v skalo.
Privoščila sva si pico in se po kosilu odpravila s skuterjem do Punte di St. Antonio, najjužnejše točke Korzike. Del poti je potrebno iti peš. Področje je poraščeno z tipično makijo, ponujajo se krasni razgledi na obalo, svetilnik, krasno plažo, sinje modro morje, otočke Od tu je Sardinija skoraj na dlani, neverjetno... Na nekaj mestih sva naredila posnetke starega obzidja in mesta, saj je od tu res lep razgled nanj, veter je pihal, zjasnilo se je in postalo je zelo vroče.

Preživela sva lep zanimiv dan, 6ur raziskovanja, uživanja v lepotah narave in stvaritvah človeka.
Okrog 17.00 sva prvič doživela prvih nekaj kapljic dežja...