V soboto 21.11.2009 smo se letniki 1949 iz Tolmina in okolice srečali v gostišču Rutar. Čeprav se nas je zbralo le 22, smo preživeli prijeten in nepozaben večer. Leta tečejo, zato je prav, da se vsaj na deset let za trenutek ustavimo, pozabimo na vskdanje hitenje in težave in ujamemo nekaj prijetnih ur v skupnem druženju. Tokrat smo v igrivem vzdušju obujali spomine na tista lepa otroška leta, ki smo jih brezkrbno preživeli v šoli in izven nje. Povedali smo si, kako smo se do sedaj znašli v življenju, se spomnili tudi tistih, ki jih ni več z nami in si obljubili, da se čez deset let spet dobimo.
S temi mislimi pa nas je letnica pospremila v prijeten večer.
V Tolminu, pri Rutarju, 21. 11. 2009
( sestavila in brala Senka )
S temi mislimi pa nas je letnica pospremila v prijeten večer.
Pozdravljeni!
Čudovito je biti ČLOVEK in preprosto ŽIVETI.
Zazreti se v nebo in videti sonce...
opazovati cvetje...
in zvezde ponoči...
gledati otroke in se igrati z njimi...
delati, kar te veseli...
sanjati...
in biti zadovoljen.
Tako življenje je PRAZNIK.
In za nas, dragi letniki, je danes praznik.
Čas se ne ustavi.
Vztrajno in vsem enako hitro nam šteje leta.
Odkar smo se zadnjič srečali, jih imamo že pet več.
Šestdeset!
Kar hitro prestopamo stopnice navzgor.
Šestdeset!
Ah, bodimo optimisti, saj optimist vidi sonce, četudi so na nebu črni oblaki...
Nocoj smo se zbrali zato, da se poveselimo, da poklepetamo, si morda celo kaj prijateljsko zaupamo.
Saj prijatelji so kot baloni. Ko jim enkrat pustiš oditi, tvegaš, da se nikoli več ne vrnejo...
Na trenutke smo tako zaposleni z delom, da ne opazimo, kako jim pustimo odleteti.
Zato smo prišli, ker ne želimo, da bi se to zgodilo.
Želim, da bi se imeli lepo.
Zaključila bom z besedami, ki si jih je vredno vtisniti globoko v srce:
Ko sem študiral, sem umiral od želje, da se čimprej zaposlim.
Ko sem se zaposlil, sem umiral od želje, da si čimprej ustvarim družino.
Ko sem si ustvaril družino, sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha.
Ko sem spravil otroke do kruha, sem umiral od želje, da se čimprej upokojim.
In sedaj, ko sem tu, sem ugotovil, da sem pozabil živeti...
Zato -
- ustavi se pri delu,
- poglej skozi okno in poduhaj cvetlico,
- privošči si potovanje,
- pokliči prijatelje na klepet,
vse drugo bo počakalo!!!!
NE POZABI ŽIVETI !!!!
Čudovito je biti ČLOVEK in preprosto ŽIVETI.
Zazreti se v nebo in videti sonce...
opazovati cvetje...
in zvezde ponoči...
gledati otroke in se igrati z njimi...
delati, kar te veseli...
sanjati...
in biti zadovoljen.
Tako življenje je PRAZNIK.
In za nas, dragi letniki, je danes praznik.
Čas se ne ustavi.
Vztrajno in vsem enako hitro nam šteje leta.
Odkar smo se zadnjič srečali, jih imamo že pet več.
Šestdeset!
Kar hitro prestopamo stopnice navzgor.
Šestdeset!
Ah, bodimo optimisti, saj optimist vidi sonce, četudi so na nebu črni oblaki...
Nocoj smo se zbrali zato, da se poveselimo, da poklepetamo, si morda celo kaj prijateljsko zaupamo.
Saj prijatelji so kot baloni. Ko jim enkrat pustiš oditi, tvegaš, da se nikoli več ne vrnejo...
Na trenutke smo tako zaposleni z delom, da ne opazimo, kako jim pustimo odleteti.
Zato smo prišli, ker ne želimo, da bi se to zgodilo.
Želim, da bi se imeli lepo.
Zaključila bom z besedami, ki si jih je vredno vtisniti globoko v srce:
Ko sem študiral, sem umiral od želje, da se čimprej zaposlim.
Ko sem se zaposlil, sem umiral od želje, da si čimprej ustvarim družino.
Ko sem si ustvaril družino, sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha.
Ko sem spravil otroke do kruha, sem umiral od želje, da se čimprej upokojim.
In sedaj, ko sem tu, sem ugotovil, da sem pozabil živeti...
Zato -
- ustavi se pri delu,
- poglej skozi okno in poduhaj cvetlico,
- privošči si potovanje,
- pokliči prijatelje na klepet,
vse drugo bo počakalo!!!!
NE POZABI ŽIVETI !!!!
V Tolminu, pri Rutarju, 21. 11. 2009
( sestavila in brala Senka )
