Canfranc, Španija

Dan 11 - Bardenas Reales, Španija

Zbudila sva se v oblačno jutro. Pred odhodom je že začelo pršiti. Vremenska napoved predvideva kar nekaj deževnih dni v teh krajih. No, midva greva zopet na pot, tokrat čez Pirineje v Španijo in upava na boljše vreme.

Peljeva se po lepi a precej ozki cesti v notranjost Pirinejev. Lahko bi jo primerjali s kakšno večjo kolesarsko potjo. Na srečo ni veliko prometa.

Prav kmalu se začne pot strmo dvigati v hrib. Po strmih klancih in ovinkih se znajdeva na planoti, kjer so planšarske staje. Tu v sezoni pasejo živino. Pot nadaljujeva mimo v strmino postavljenih vasic, pod katerimi so stopničaste manjše travnate površine s kamnitimi ogradami.

Povsod na travnatih pobočjih se pasejo črede ovac, nekaj krav in konjev.

Ko zapustiva zadnjo višinsko vas, se znajdeva na slikoviti poti, ki teče skozi gozd. 

Na poti ne srečava nobenega vozila. Končno se cesta obrne navzdol in spuščava se po strmi cesti proti dolini. 

V dolini sva končno spet v bližini manjše vasi, kjer je že napis Espagna.

Po celotni poti so opozorila, da so to planšasrske poti, kjer se živina prosto giblje. 

Končno se priključiva hitri cesti, ki pelje proti Zaragozi. Nad cesto teče zapuščena železnica, ki je včasih povezovala Francijo in Španijo preko Pirinejev.

Bližamo se skalnatim goram, pod katerimi teče 8603 km dolg lepo osvetljen predor. Za predorom vstopava v Španijo na 1200 mnv in se ustaviva v mestu Canfranc, znano je po eno najdaljših želežniških postajnih stavb z bogato zgodovino. 

Železnica ni bila kaj dosti v uporabi, po nesreći na enem izmed mostov, pa ne obratuje več na francoski strani, medtem ko jo španci še vzdržujejo. Še več, prenovili so staro več kot 200 m dolgo železniško stavbo.

Postaja Canfranc ima burno zgodovino in je bila odprta kot razkošno železniško vozlišče leta 1928. Med drugo svetovno vojno pa je bil Canfranc žal priča aretacijam, vohunjenju in trgovini z zlatom. 1970 je postaja zaprla svoja vrata.

Postaja Canfranc je zdaj razkošen hotel. Zunanjost je veličastna, še bolj pa notranjost in zagotovo privlači mnoge petične obiskovalce.

Sprehodila sva se po tej zanimivi impozantni železniški postaji, ki je sredi skoraj ničesar. 

Nadaljevala sva pot, tokrat po španski strani Pirinejev. Tu je svet drugačen, hitra cesta teče po dolini, v okolici so pšenična polja, mesta na gričih. Tudi nekaj vinogradov vidiva, na obronkih hribov pa številne veterne elektrarne. 

Današnji dan sva se predvsem vozila in to po res različnih vrstah cest, od ozkih do hitrih cest. 

Pozno popoldne sva se ustavila na postajališču v kraju Tafalla v bližini Bardenas Reales.

Slap Gavarnie

Dan 10 - slap Gavarnie

Takoj po zajtrku se z avtodomom odpraviva proti Pirinejem. Želiva vsaj malce začutiti in doživeti lepote tega zanimivega gorstva. 

Najina ciljna točka je slap Gavarnie, ki je večstopenjski slap v osrčju vršacev.  Visok je 422 metrov in je eden najvišjih slapov v celinski Franciji, je v bližini vasi Gavarnie.  Slap je začetek potoka Gave de Pau. 

Voziva se po ozkih dolinah, ki počasi preidejo v grape. Cesta ni prav široka, a se s primerno vožnjo da lepo srečevati. Bolj ko greva v notranjost, bolj so naselja in narava podobna alpski pokrajini. 

Za razliko so tu gore zelo visoke, veliko bolj koničaste in temno sive barve. Cesta se počasi vzpenja in je vklesana v skalnato pobočje. 

Najvišja točka globeli je pri Napoleonovem mostu, ki se penje 65 metrov nad rečico. Nad cestiščem visijo obrambne mreže, ki ščitijo vozila pred krušenjem kamnov. Nad cesto so strma skalnata pobočja. 

Voziva se mimo vasic s številnimi hoteli v gorskem stilu, saj je to področje znano po dobrih smučiščih. Po uri vožnje prispeva do vasice Gavarnie, ki je podobna ostalim, v tem času precej osamljena z večino zaprtih lokalov in trgovinic. 

Tu poizveva, kako priti do slapa. Povedo nama, da je na žalost v tem letnem času še vedno zamrznjen. Parkirava na za avtodome namenjenem parkirisču in se odpraviva peš proti slapu.

 Pot je krožna, opremljena s posebnimi oznakami. Dan je lep, sončen, malo pihlja, za hojo ravno pravšnji. 

Prispela sva na ravnino pod tritisočaki, ki ponosno strčijo v nebo. Spominja me na hojo v Tamar, pod triglavsko steno, le da so vrhovi tu višji. Slap je zaledenel, a rečica se napaja iz mnogoterih virov, ki pritekajo iz vseh smeri sten, pa tudi kar iz travnate močvirne jase spodaj. Mir in spokojnost v gorah je tako zdravilna. 

Ko se naužijeva vsega lepega, nabereva par kamenčkov za spomin in se vrneva do avtodoma. Krožna pot je dolga dobrih 5 kilometrov.

Ker sva bila v bližini prelaza Tourmalet, kjer bo tudi letos potekal Tour de France, sva se ga odločila ogledati. Pripeljeva se do smučarskega centra, kjer se še vedno smuča in deska nekaj navdušencev in izveva, da je prelaz žal še zaprt. Škoda! Več sreče drugič ;) 

Na poti v dolino v Lurd sva videla nekaj lepih slapov, saj se topi sneg v gorah in polni struge reke.

Ko razmišljam o preživetem dnevu, lahko rečem, da me je presenetilo, koliko možnosti ponujajo Pirineji. Pohodništvo je eno glavnih, saj so primerne poti po celotni dolžini območja, še posebej v nacionalnem parku. Tu ne manjka obsežnih smučišč na obeh straneh Pirenejev.  

Najbolj pa naju je presenetila klima, saj je temperaturni razpon od jutra do noči precejšen. Pravijo, da kar zadeva podnebje, so francoski Pireneji podvrženi dvema glavnima vplivoma;  topli vetrovi z jugozahoda in atlantski vetrovi s severozahoda. 

Zaradi vetrov z jugozahoda je francoska stran Pirenejev pogosto najtoplejše območje v Franciji, zlasti spomladi in jeseni. To sva občutila, saj je bilo včeraj več kot 28°C v popoldnskem času.

Večji del poletja in dele zime pa je vreme v Pirenejih bolj ali manj sončno in suho, pravijo.

V naslednjih dneh si bova za primerjavo ogledala delček Pirinejev na španski strani.

Lourdes

Dan 9 - Lourdes 

Sva v kampu Camping de loup v bližini svetišč. Zjutraj je bilo precej sveže, napovedano pa je bilo do 28°C preko dneva. Temu primerno se oblečeva in odpraviva do bazilike.

Lourdes je glavno katoliško romarsko mesto v jugozahodni Franciji, ob vznožju Pirenejev in šteje 15.000 prebivalcev. Znano je po svetiščih Notre-Dame de Lourdes ali Domain.

Je pomembno svetišče in romarski cilj od leta 1858, ko se je Devica Marija prikazala 14-letni kmečki deklici Bernadette Soubirous.

Lurd je najbolj obiskano krščansko svetišče na svetu. Ocenjuje se, da je od leta 1860 Lurd obiskalo že več kot 200 milijonov romarjev.

Danes nas je le nekaj obiskovalcev od vsepovsod, ne predstavljam si, kako je v sezoni, ko se sem zgrinjajo množice vernikov. 

Odpraviva se po parku proti spodnji in zgornji baziliki. Celoten kompleks obeh bazilik in kripte je stilno impozanten in skromen v svoji lepoti. 

Najprej vstopiva v spodnjo veliko baziliko, kjer se številni predstavniki duhovščine, odeti v posebno vinsko rdečo opravo, pripravljajo na mašo ob 12:00. 

Zazvenele so orgle in prijeten glas duhovnika je zapel uvodno molitev. Cerkev je zelo akustična in omogoča mehko in prijetno zvočnost.

Ogled nadaljujejeva po strmem stopnišču do prvega platoja, kjer je res zanimiv razgled na mesto in bližnje cerkve.

Še malo višje je kripta posvečena deklici Bernardet.

Tu prižgeva svečki za dobro vseh nas, vernika ali ne, človek se v takem okolju zazre vase in izpraša svojo vest in smisel.

V tretji etaži pa je zgornja manjša bazilika. Spustiva se po lepo oblikovanem stopnišču in se pridruživa številnim obiskovalcem ob Grotta of Massabielle (Jami prikazovanj), kjer naj bi se leta 1858 Devica Marija prikazala domačinki. 

Tu se posebej verniki s težavami dotikajo skal jame in si z vodo mažejo boleče dele. Skale ob jami so popolnoma zglajene od miljonov rok.

Veliko je ljudi s težavami pri hoji ali otrok s hibami. Leta 1873 so se začela ozdravljenja pri izviru, zato je postal to nacionalni in mednarodni romarski cilj. Zdravljenje je eno najbolj znanih dejstev o Lurdu in njegovem svetišču.

Tudi sama sem pobožala skale ob jami in se z mislimi povezala z vsemi meni bližnjimi. 

Ker je bil čas za kosilo, sva se odpravila proti mestu in na poti napolnila steklenico z zdravilno vodo, ki teče iz mnogih avtomatskih pip. Bila sva žejna od hoje, sonca in doživetij.

V mestu sva se sprehodila po dolgi ulici polni trgovinic z relikvijami in spominki in manjših restavracij. Le nekaj jih je bilo odprtih v tem času. Uradna sezona za Lurd je od maja do oktobra, najpomembnejse pa je romanje v času Marijinega nebovzetja. Vsak dan ob 21:00 se tu odvija procesija s svečami, zanimiv dogodek.

Privoščila sva si okusno kosilo in nadaljevala z ogledom. Tokrat sva vstopila v ogromno podzemno baziliko Sv. Pia, ki sprejme 25.000 vernikov, približno v velikosti nogometnega igrišča. 

Ta ogromen verski hram, ki je bil zgrajen ob stoletnici prikazovanj, vzbuja spoštovanje. Je zelo akustičen, zanimiva je dekoracija, saj v betonskih obokih visijo velike slike svetnikov in pomemnih osebnosti verskega sveta.

Za zaključek večurnega ogleda naju je čakalo še malo 'trpljenja'. V bližnjem griču je postavljen Križev pot Kristusa. Vsaka postaja prikazuje križanje z osebami v naravni velikosti in kratek opis. Resnično lep in poučen prikaz svetopisemskih dogodkov. 

Dan je bil res posvečen človeški duši. Veliko sem razmišljala o vsem, kar se nama je zgodilo in polagala upe na manj težavno prihodnjost. 

Altiport de Peyresourde Balestas

Dan 8 -Altiport de Peyresourde Balestas

Zbudila sva se v mrzlo jutro, 2°C. Takoj po zajtrku sva se odpravila na pot. Tokrat sva se odločila za vožnjo po avtocesti, saj na poti do najine naslednje točke obiska nisva načrtovala postankov.

Voziva se po neskončni in precej dolgočasni valovito ravninski pokrajini. Ta del je, za razliko od prejšnje vinorodne dežele, je bolj kmetijski, njive in pašniki na katerih se pase drobnica, krave in veliko nizkih čokatih konjev. 

Peljeva se mimo Toulousa, glavnega mesta južne regije Occitanie. Mesto deli reka Garonne. Pravijo mu tudi La Ville Rose ("Rožnato mesto") zaradi opeke iz terakote, ki se uporablja v številnih zgradbah. Canal du Midi iz 17. stoletja povezuje Garonno s Sredozemskim morjem. Mesto je znano po izdelavi vesoljskih raket. 

Kmalu v daljavi zagledava verigo zasneženih vrhov. Pirineji brez posebnega prehoda strčijo iz ravnine in se vlečejo kilometre in kilometre vzdolž ravnine. Lepo je po dolgem času gledati mogočno gorovje. 

Gorska veriga Pirenejev tvori naravno mejo med Iberskim polotokom in ostalo Evropo in se razteza več kot 430 km med Španijo in Francijo. Vrhovi gora se dvigajo do 3400 m nadmorske višine (Pico de Aneta).

Ko zapustiva avtocesto, naju pot pelje po ožji dolini proti hribom in goram. Za vsakim ovinkom se odpirajo pogledi na zasnežene strmine gora.

Za razliko bova tokrat raziskala visokogorsko smučarsko središče, ki ga krasi posebna pristajalna steza, ki teče po hrbtu hriba navzdol. Peljeva se torej v Peyresourde.

Altiport de Peyresourde Balestas je majhno letališče v Hautes-Pyrénées, Occitanie in leži na 1540 metrov nadmorske višine.  

Kot naročeno je na zanimivi gorski letalski stezi vzletelo letalo, ko sva se približala letališču. Tako sem lahko v živo videla, kako je mogoče tu vzletati. Še bolj pa me zanimajo pristanki, a tega v času najinega obiska ni bilo, žal.

Sprva letališče, zgrajeno leta 1971, ni bilo veliko v uporabi, a po snemanju James Bondovega filma Tomorrow Never Dies je postalo močno izpostavljeno in dobilo vzdevek "Altiport 007".

Pristajalna steza je dolga 470 metrov z naklonom 15%. je le za omejeno uporabo.

Letališče je bilo leta 2017 tudi cilj etape Tour de France.

Sprehodila sva se do ene izmed mnogih postaj sedežnic. Po parih terenih je še vedno možna smuka, a je sneg zelo mehak. 

Danes je bila temperatura 20°C. Iz doline še vedno vozijo gondole, pa tudi ena sedežnica je obratovala. 

Posnela sva nekaj fotografij na snegu. V dolino sva šla po drugi poti, kjer sva v serpentinah srečala kar nekaj kolesarjev, saj je to pot za kolesarske navdušence. Vmestu v dolini sva natočila gorivo in opravila najnujnejši nakup hrane. Nadaljevala sva pot do naslednjega kampa. 

Dan je bil bogat z raznolikimi vtisi. Lepo.