Zbudila sva se v oblačno jutro. Pred odhodom je že začelo pršiti. Vremenska napoved predvideva kar nekaj deževnih dni v teh krajih. No, midva greva zopet na pot, tokrat čez Pirineje v Španijo in upava na boljše vreme.
Peljeva se po lepi a precej ozki cesti v notranjost Pirinejev. Lahko bi jo primerjali s kakšno večjo kolesarsko potjo. Na srečo ni veliko prometa.
Prav kmalu se začne pot strmo dvigati v hrib. Po strmih klancih in ovinkih se znajdeva na planoti, kjer so planšarske staje. Tu v sezoni pasejo živino. Pot nadaljujeva mimo v strmino postavljenih vasic, pod katerimi so stopničaste manjše travnate površine s kamnitimi ogradami.
Povsod na travnatih pobočjih se pasejo črede ovac, nekaj krav in konjev.
Ko zapustiva zadnjo višinsko vas, se znajdeva na slikoviti poti, ki teče skozi gozd.
Na poti ne srečava nobenega vozila. Končno se cesta obrne navzdol in spuščava se po strmi cesti proti dolini.
V dolini sva končno spet v bližini manjše vasi, kjer je že napis Espagna.
Po celotni poti so opozorila, da so to planšasrske poti, kjer se živina prosto giblje.
Končno se priključiva hitri cesti, ki pelje proti Zaragozi. Nad cesto teče zapuščena železnica, ki je včasih povezovala Francijo in Španijo preko Pirinejev.
Bližamo se skalnatim goram, pod katerimi teče 8603 km dolg lepo osvetljen predor. Za predorom vstopava v Španijo na 1200 mnv in se ustaviva v mestu Canfranc, znano je po eno najdaljših želežniških postajnih stavb z bogato zgodovino.
Železnica ni bila kaj dosti v uporabi, po nesreći na enem izmed mostov, pa ne obratuje več na francoski strani, medtem ko jo španci še vzdržujejo. Še več, prenovili so staro več kot 200 m dolgo železniško stavbo.
Postaja Canfranc ima burno zgodovino in je bila odprta kot razkošno železniško vozlišče leta 1928. Med drugo svetovno vojno pa je bil Canfranc žal priča aretacijam, vohunjenju in trgovini z zlatom. 1970 je postaja zaprla svoja vrata.
Postaja Canfranc je zdaj razkošen hotel. Zunanjost je veličastna, še bolj pa notranjost in zagotovo privlači mnoge petične obiskovalce.
Sprehodila sva se po tej zanimivi impozantni železniški postaji, ki je sredi skoraj ničesar.
Nadaljevala sva pot, tokrat po španski strani Pirinejev. Tu je svet drugačen, hitra cesta teče po dolini, v okolici so pšenična polja, mesta na gričih. Tudi nekaj vinogradov vidiva, na obronkih hribov pa številne veterne elektrarne.
Današnji dan sva se predvsem vozila in to po res različnih vrstah cest, od ozkih do hitrih cest.
Pozno popoldne sva se ustavila na postajališču v kraju Tafalla v bližini Bardenas Reales.
Ni komentarjev:
Objavite komentar