Zaključek potepanja do Meteore in nazaj

Včeraj se je iztekel zadnji dan najinega potepanja, ki je trajalo dlje, kot sva načrtovala. Toliko lepega in zanimivega je na tem delu Evrope, da resnično potrebuješ čas in midva sva ga imela in izkoristila. Presenetljivo, koliko zanimivih, lepih, in nepozabnih krajev in atrakcij sva odkrila na poti. Ostaja pa še veliko stvari, ki jih, upam, bova obiskala kdaj drugič. 

Če na kratko povzamem, so ti deli Balkana, Grčije in Albanije, ki sva jih obiskala zelo zanimivi in lepi. Ljudje so prijazni in odprti. Hrana je okusna in možnosti za kampiranje za avtodome dobre. Tudi izbrani čas v letu je bil kar posrečen glede vremena in števila turistov.

Na poti sva srečala nekaj prijaznih popotnikov z zanimivimi izkušnjami. Sicer pa se glede na Covid situacijo nisva preveč izpostavljala stikom in množici. . 

Zadnji dan naju je čakala le pot iz Makarske domov, večina po Jadranski magistrali. 

Bil je lep sončen in topel dan 28°C. Na cesti so bili le še redki avtodomi, ki so se odpravljali na jug, a vendar so še bili.

Vedno znova me preseneti, kako lep je Omiš, saj leži pod skalnatimi grebeni in v zalivu, kjer se izliva reka Cetinja. Res izjemno slikovito mesto.

 Magistrala je en sam ovinek, tako da imaš občutek, da se ti bo zvrtelo.od neprestanega obračanja. A je vsak ovinek drugačen, obala lepa, polno krasnih zalivčkov, nalih mestec na pobočju obale in mirno morje. Ni ti dolgčas.

Ko bi lahko odnesla s seboj domov nekaj tega. No, fotografije mi bodo priklicale te vtise. 

Ustavila sva se v najinem Primoštenu, kjer sva počitnikovala, ko so bili otroci majhni. 

Mestece je slikovito, povečali in polepšali so mestne plaže, zraslo je veliko novih hiš ba bregu. Tu sva se ustavila na plaži, se sprehodila po ozkih ulicah in uživala v okusni morski hrani. 

Kavo pa sva popila nekaj pozneje v bližini Paklenice. Ujela sva še zadnji sončni zahod, kar med vožnjo sem ga morala fotografirati. Veličastne tople barve v polmraku.

Preostali del poti je minil mirno. Domov sva prispela pozno zvečer.

Slapovi Kravice pri Medžugorju

Danes sva zapustila Sarajevo, ja, vsega lepega je enkrat tudi konec ;). Res sva preživela prijetne in z lepimi vtisi obogatene dni v tej zanimivi prestolnici. 

Še tadnji pogled na Sarajevo iz kampa.

Počasi zaključujeva najino potepanje in se počasi vračava domov. Na poti proti Makarski sva naredila še postanek v bližini Medžugorja. Ogledati sva si hotela slapove Kravice. 

Slapovi Kravice so zelo priljubljeno hercegovska izletniška točka in tudi poletno kopališče. Ta naravna atrakcija leži na reka Trebižat, ki na več mestih zaradi zemeljskih podorov uprizarja večje ali manjše slapove in 9 krat ponikne v kraškem kamenju. Izliva se v Neretvo.

Najbolj znani in obiskani skapovi so med vasema Studenaca in Zvirić, kjer voda pada iz višine do 28 metrov. 

Tu je reka ustvarila čudovit amfiteater dolg več kot 100 metrov sredi gostega drevja, mahu in trave, s številnimi večjimi in manjšimi slapovi, ki padajo proti spodnjemu delu in ustvarjajo manjše jezerce. 

Nad slapovi je večje parkirišče, ki lahko gosti veliko število vozil obiskovalcev. Pri vhodu v slapove je tudi turistični vlakec, ki omogoča tudi ljudem s težavami pri hoji, obisk atrakcije. Sicer pa se dostopa do slapov po urejeni poti dolgi le par sto metrov.

Resnično sva bila zelo presenečena nad videnim. O Kravici do sedaj še nisva slišala. Čeprav je letos zelo malo padavin, so bili slapovi kar vodnati. Veliko ljudi se je sončilo ob jezercu, nekaj pa jih je tudi zaplavalo. 

Na bregu je restavracija za okrepčilo, lepo pa so urejeni tudi dostopi do nekaterih slapov. Narava okoli slapov je prava džungla dreves, grmovja in trav. 

Zelo pomembno je, kdaj prideš, saj je svetloba, oziroma sonce tisto, ki daje čar kapljicam vode in barvo jezerca.

 Dopoldansko sonce je najbrž najprimernejše. Še sreča, da sva orišla zgodaj popoldne, ko še ni bilo toliko obiskovalcev in sonce je še božalo vodene zavese slapov. 

Kako čarobna je narava, koliko neverjetnih lepot ima Balkan, kako naravna je še narava tod okoli. Pogosto slišimo (in tudi preberemo), kako so tujci iz oddaljenih dežel presenečeni in zadovoljni. 

Vedno bolj se zavedam, da me veliko bolj prepriča in navdušuje vse, kar doživim v naravi, kot pa vse sodobne pogruntavščine velikih mest. 

Pot sva nadaljevala proti Makarski, kjer bova danes prenočila.

Tunel upanja

Jesen je tu, zjutraj je bila temperatura v Sarajevu 5°C, tu v kampu pa gotovo še manj, saj smo več kot 800 m/nm visoko.

Počakala sva, da je sonce malo otoplilo zrak in se pozno dopoldne odpravila na ogled še nekaterih posebnosti Sarajeva. 

Danes sva imela v načrtu ogled znamenitega sarajevskega Tunela upanja, Tunela rešitve, ki je oddaljen nekaj več kot 10 km.

Viri pravijo, da je bilo bleganje Sarajeva najdaljše obleganje mesta v zgodovini modernega vojskovanja. Sarajevo je bilo 1425 dni obkoljeno in pod stalno blokado in topniškim ognjem, odtezano od ostale domovine. Edino okolica letališča je bila pod nadzorom ZN, ki pa tudi niso dovolili meščanom prehoda do svobodnega ozemlja BIH. 

Mesto je trpelo pomanjkanje vsega, od vode, hrane do zdravil in municije. Toda tudi neokupiran del ob letališču zanje ni bil prehoden. 

Zato so 1993 v vasi, ki leži ob letališču, pod letališko stezo izkopali tunel do svobodnega mesta in tako zagotovili oskrbo in humanitarno pomoč mestu.

Kopali so noč in dan in ga končali v 4 mesecih in 4 dneh. Tunel je bil 800 m dolg, 1 m širok in 1,60 m visok. Zanimivo, da so okupatorji, vedeli, da obstaja, a ga niso našli.

Tunel imenujejo Tunel upanja ali Vrata Sarajeva. 

Vhod v tunel je zdaj muzej. Ogledala sva si del rova, ki je na ogled, predmete na razstavi, video iz tistih časov in slikovno tazstavo. Kot opomnik pa je tam tudi zelo dolg seznam umrlih v tej vojni.

Vsi pedmeti, orodja, pripomočki, orožje in video predstavitev obiskovalcu slikovito prikliče grozote tistega časa in hrabrost skromnih ljudi, ki so se borili za ohranitev mesta in ljudi v njem. Uspelo jim je. 

Ko sva si vse to ogledala, sva razmišljala, kako krhka je naša svoboda, saj se nekaj podobnega dogaja v naši bližini tudi sedaj. 

Sarajevo na mnogih mestih še vedno kaže ostanke te vojne, mnoge fasade so še vedno poškodovane s strelnim orožjem, nekatere stavbe so le še ogrodja, brez strehe. A mesto je živahno in raste v upanju na mir in sožitje. 

Človeku po takem ogledu ostane grenak priokus, a je to edini način, da bolje dojameš resničnost tistega časa. 

Vrnila sva se v srce Sarajeva, Baščaršijo in še pod današnjimi vtisi opazovala mesto in ljudi v njem. 

Ogledala sva si tudi novejši del mesta. Najprej sva šla do obnovljene dvorane ZOI in se fotografirala pri maskoti Vučko v avli. Dvorane si nisva mogla ogledati, ker je bila takrat neka prireditev. 

Na poti do razgledne točke, sva se ustavila ob katedrali, ki stoji v novejšem delu mesta.

Povzpela sva se na griček, kjer je ploščad s klopmi in lep razgled. A tudi tu je žalosten pomnik, veliko pokopališče z številnimi belimi nagrobniki. 

Na poti domov sva se ustavila še v modrem 172 m visokem zvitem stolpu Avaz Twist Tower. 

Z dvigalom sva se povzpela 35 nadstropij visoko. V restavraciji sva ob pijači imela res lep razgled na mesto. Še boljši pa je bil na razgledni ploščadi dve nadstropji višje.

Sonce je že zahajalo in shladilo se je, ko sva se odpravila v kamp.

Sarajevo, bob steza ZOI

Zbudila sva se v kar sveže jutro. Morala sva vklopiti malo gretja, da je prijetneje. Vreme pa je kot po naročilu, sončno. 

V poznem dopoldnevu sva se toplo oblekla za vožnjo s skuterjem in se odpravila po cesti, ki pelje po pobočju hriba Trebević. Na cesti je bilo presenetljivo veliko prometa. Ko sva prispela do manjšega platoja pod vrhom, sva zagledala lep hotel Pino, nature hotel z urejeno okolico in teraso. 

Nedelja je in izgleda, da je to priljubljena destinacija Sarajevčanov. Številni avtomobili na velikem parkirišču in ogromno ljudi na terasi hotela je lep dokaz za to. 

Peš sva se odpravila po stezi, ki vodi do vrha vzpenjače. 

Najin cilj je v bistvu bila olimpijska bob in sankaška steza, ki je bila zgrajena za ZOI 1984. 

Po dobrem kilometru poti po gozdu sva zagledala spodnji del steze. 

Proga je bila poškodovana zaradi Obleganje Sarajeva in še vedno ostaja večinoma nedotaknjena, z vojnimi ranami bojnih lukenj, izvrtanih v enega zadnjih zavojev proge. 

Kasneje so jo prepustili ustvarjalcem grafitov, kar je še danes lepo vidno.

Koliko nadobudnih sportnikov se je spustilo po njej in upalo na dober rezultat! To je steza z bogato "avro". Škoda, da jo ne vzdržujejo več, saj je res slikovita, teče namreč med drevesi in grmovjem pobočja hriba. 

Skupaj z drugimi obiskovalci, sva se sprehodila skoraj po celotni progi. 

Malo višje je končna postaja žičnice, ki pelje iz doline na hrib. Vzpenjača, ki je bila zgrajena 1959, je pred dvemi leti ponovno začela obratovati (po 26 letih).

 Zaslovela je med olimpijskimi igrami, med vojno pa je bila popolnoma uničena. Sedaj pa ponovno ponuja res slikovito izkušnjo z lepim razgledom na Sarajevo iz kabin

Končna postaja žičnice ima tudi lepo razgledno restavracijo na vrhu stavbe, kjer sva uživala v soncu ob dobri kavi in lepim razgledom na mesto.

Na poti do skuterja sva se odločila, da si bova privoščila kosilo v hotelu Pino. Ogromna restavracija je bila polna gostov tako zunaj kot v notranjosti. 

Našla sva mizo in kljub velikemu številu ljudi bila kar hitro postrežena. Naročila sva dnevno ponudbo domačih specialitet, ki se je izkazala za dobro izbiro, saj je danes to bila teletina izpod sača (peke) s prilogo in zelenjavo na žaru. Zelooooo dobro.

Izpolnila sva potrebe po gibanju, svežem zraku, lepih razgledov in okusni hrani in se odpravila v dolino. Nabaviti sva morala nekaj hrane. 

Mimogrede sva si ogledala še Skenderijo, znan športno-kulturno-poslovni center v Sarajevu. Skenderijo sestavlja več prizorišč, med katerimi je dvorana košarkaša Mirze Delibašića, najboljšega športnika BIH 20. stoletja. V tej dvorani so na olimpijadi tekmovali v drsanju.

Njegov kip krasi predverje Skenderije. 

Zvečer pa sva uživala nočni pogled na Sarajeva iz avtodoma. Še nikoli nisva imela takega. Razgleda kz svoje premične dnevne sobe Tu je dokaz :).

.