Iz kampa greva po bližnjici in po nekaj metrih sva na ulici, ki pelje do cerkve Kraljice miru.
Pred nama je bila lepa visoka Cerkev svetega Jakoba Velikega.
Ob njej je vrt, kjer stoji kip Marije, pri kateri ljudje klečijo in molijo. V polni cerkvi je potekala maša v različnih jezikih.
Tudi zunaj cerkve je bilo veliko skupin, nekaterim so pojasnjevali zgodbo, drugi so peli nabožne pesmi.
Za cerkvijo je ogromen prostor s sedeži, namenjen zbiranju velikega števila vernikov. Od tam vodi drevored s slikovnimi postajami.
Na koncu drevoreda je okrogel prostor s kipom »Vstalega Kristusa« s katerega naj bi kapljala tekočina.
Povsod so v krogu klopi, namenjene postanku in molitvi. V ozadju je videti na vrhu gire Križevac velik betonski križ.
Medjugorje je neuradno katoliško romarsko mesto, odkar se je leta 1981 na Hribu prikazovanj domnevno prikazala Devica Marija z dojenčkom dvema deklicama. Od takrat se baje redno prikazuje.
Neštete zgodbe, ki pripovedujejo o spreobrnjenju in čudežih, so Medžugorsko zgodbo naredili izjemno v sodobni cerkveni zgodovini. Rimskokatoliška cerkev do sedaj prikazovanj ni uradno potrdila.
Od cerkve se odpraviva proti hribu Crnica, kjer se je domnevno prikazala Marija Devica. Pridružila sva se velikemu številu ljudi, ki so se odpravili navzgor.
Mnogi so se poti lotili bosi. V tišini smo se vzpenjali po ostrih a tudi že zglajenih galvanah, ki spominjajo na hudourniško strugo. Nešteto je izhojenih potk med kamni in ostrim grmovjem. Pot pa je strma in za bose noge prav gotovo pokora.
Na levi strani so kamni z zgodbo križevega pota. Ob njih se skupine ustavljajo in molijo. Pot sicer ni pretirano dolga, morda 1 km, a zaradi strmine in kamenja zahtevna. Križev pot se konča na mestu, kjer se je Marija prikazala otrokom. Tam stoji njen bel kip, v ozadju pa je Jezus na križu.
Množica sedi okoli in moli. Sliši se tudi jok. Veliko je Italijanov in Poljakov. Mnogi v mislih prosijo za pomoč in usmiljenje.
Sestop je bil na drugi strani malo krajši in lažji. Prvič sva doživela romanje v živo in občutila umirjenost, tišino in spokojnost.
Kako mogočno versko središče so ustvarili v tej multi kulturni, verski in jezikovni deželi.
Pot sva nadaljevala proti Mostarju. Parkirala sva nad mestom, na srečo je se bilo dovolj prostora tudi za najin avtodom.
V bližini so stopnice vodile naravnost do ulice, ki pelje do starega mostarskega mostu.
Ozke slikovite ulice polne trgovinic s kovanimi izdelki iz bakra, lepimi džezvami in kompleti za kavo, rut in šalov in vsega mogočega. Ulice so bile polne obiskovalcev, prav tako restavracije, ki ponujajo lokalno hrano.
Ustaviva se na vogalu od koder je krasen pogled na Stari most. Sprehodiva se po ulicah, greva do rečne struge od koder je prekrasen pogled na most.
Zgodovinsko mesto Mostar se razteza čez oba bregova reke Neretve in njeno dolino. Razvilo se je v 15. in 16. stoletju.
Mostar je znan po starih turških hišah in Starem mostu, po katerem je tudi dobil ime.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil uničen večji del zgodovinskega mesta in Stari most. Stari most in številne stavbe v starem mestnem jedru so bile obnovljene ali ponovno zgrajene s prispevkom UNESCa.
Sprehod po Mostarju je kljub množici obiskovalcev prijeten in poživljajoč.
Prijetno utrujena sva se odpeljala do bližnjega kampa Neretva, ki ne obratuje a je odprt. Tu sta tudi dva nemška kolesarja.
Jutri pa pride na vrsto Sarajevo. Se že veseliva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar