Kanjon Tare, Žabljak

Kmalu po osmi uri sva se odpravila na pot do naslednje destinacije. Iz kampa je dostop do nove avtoceste, ki pelje do Kolašina, enostaven in hiter. To je prva avtocesta v državi, ki so jo odprli julija letos.

Avtocesta se vse čas počasi dviga in večji del leži na policah in mostovih ter teče skozi veliko število kar dolgih predorov. Udobna vožnja.

Ko sva prispela v Kolašin, sva iskala pot proti Mojkovcu od tam pa proti Žabljaku. 

Zanimiva je bila pot ob reki Tari, ki je posebej znana po izjemnih kanjonih. 

Kanjon reke Tare je največji in najgloblji kanjon v Evropi, ki se večinoma nahaja v Črni gori, del pa še v Bosni in Hercegovini. Najlepši del kanjona so visoke skale pogorja Ljubišnje, ki so del Unescove svetovne dediščine pod imenom Nacionalni park Durmitor.

Ta izjemno lepa planinska reka je dolga 150 km. Teče skozi edinstvno visok kanjon z do 1300 m n/m. Je najgloblji v Evropi in za Koloradom je najgloblji kanjon na svetu in je ena najatraktivnejše rafting rek sveta.

Pravijo ji tudi » SOLZE EVROPE «. Ko se voziš ob njej, slišiš živahno bučanje njenih brzic. Kar na nekaj mestih sva se ustavila in občudovala prekrasno barvo reke, zelene bregove in brzice. 

Večji postanek sva naredila pri mostu Đurđevića Tara, ki preko 170-metrskega brezna poveže obe strani kanjona Tare, oddaljena skoraj 400 metrov. Dolončan je bil že leta 1940.

Dolg je 365 m, ima pet lokov in stolpe 172 m nad reko Taro. Sprehodila sva se po njemu na drugo stran in priznam, vso pot sem imela cmok v grlu, saj si nisem.upala pogledati v globino. Le tu pa tam sem se opogumila in fotografirala reko, ki se vije spodaj. 

Ob mostu ponujajo zipline čez kanjon, ki ga je danes preizkusilo veliko število kurajžnejžev. Midva pa sva si v bližnji restavraciji privoščila obilno kosilo.

Nato sva pot nadaljevala proti Žabljeku, ki leži na 1456 m/nm v središču regije Durmitor in je najvišje ležeče balkansko mesto. Narava je že obarvala listje z bogatimi jesenskimi barvami. 

Po serpentinah, ki se počasi vzpenjajo proti vrhovom, se nenadoma odpre planota, ki z majhnimi hiškami raztresenimi po planoti spominja na alpske planine. 

Ko sva se bližala Žabljeku, sva opazila veliko enakih manjših tipskih gorskih hiš, ki so namenjene turistom v vseh letnih časih. 

Tu naj bi bilo 48 vršacev, ki so višji od 2 tisoč metrov, ter 18 jezer, ki jih imenujejo Gorske oči. Žabljak je ime dobil po žabah, ki s svojim glasnim regljanjem napovedujejo prihod pomladi.

Najprej sva poiskala kamp, ki je v bližini Črnega jezera. Pot do kampa je ozka in strma, na poti pa sva naletela še na volovsko vprego, ki je vlekla hlod. Treba se je bilo vzvratno umakniti. Uspelo je in srečno sva prišla na plato, kjer je bilo že veliko avtodomov od vsepovsod. 

Imava lep razgled na vršace, ki obkrožajo to območje. Ker je bilo že pozno popoldne, sva se odpravila proti jezeru po gozdni poti iglavcev.

Tri km od Žabljaka sta Malo in Veliko Črno jezero. To jezero je temno modre barve, ki se pogosto zdi črna, učinek pa je posebej posledica globine jezera in gostega durmitorskega gozda na obali.

Črno jezero (Crno jezero) je največje med ledeniškimi jezeri v nacionalnem parku Durmitor, pravijo mu "gorske oči".  

Črno jezero je pravzaprav sestavljeno iz dveh manjših jezer, Velikega jezera (Veliko jezero) in Malega jezera (Malo jezero), ko pa se gladina jezera jeseni dvigne, postane eno jezero.  

Zaradi poletne suše je gladina vode nižja, zato sva se lahko sprehodila po poti okrog obeh jezer in ju občudovala. 

Na tem mestu je obeležje, ki pravi, da je Tito tu z vojaškim štabom leta 1943 sprejel odločitev za bitjo na Sutjeski. To je Titova pečina.

 Po več kot enourni hoji sva se vračala v kamp po glavni cesti, kjer ob poti stoji veliko hišk, ki ponujajo lokalne dobrote in izdelke. Premamili so naju sušeni jurčki, ki sva jih tudi kupila. 

Utrujena sva prispela v kamp, kar nekako čutiva, da sva na 1500 m/nm, po veliko dnevih preživetih ob morju. Tu naju je lastnica kampa častila z rakijo in toplim čajem, saj je postalo tudi bolj sveže. Prisedla sva k mlademu zakonskemu paru iz Nizozemske in celo uro preživela v prijetnem klepetu. Povedala sta, da sta že pol leta na poti, saj sta pustila službo in se odločila nabirati izkušnje po svetu. Pravita, da so generacija "quiters", tisti, ki pustijo službo in raje uživajo nekaj časa. Zanimivo razmišljanje. 

Za nama je še en zelo zanimiv in lep dan v naravi.