Tunel upanja

Jesen je tu, zjutraj je bila temperatura v Sarajevu 5°C, tu v kampu pa gotovo še manj, saj smo več kot 800 m/nm visoko.

Počakala sva, da je sonce malo otoplilo zrak in se pozno dopoldne odpravila na ogled še nekaterih posebnosti Sarajeva. 

Danes sva imela v načrtu ogled znamenitega sarajevskega Tunela upanja, Tunela rešitve, ki je oddaljen nekaj več kot 10 km.

Viri pravijo, da je bilo bleganje Sarajeva najdaljše obleganje mesta v zgodovini modernega vojskovanja. Sarajevo je bilo 1425 dni obkoljeno in pod stalno blokado in topniškim ognjem, odtezano od ostale domovine. Edino okolica letališča je bila pod nadzorom ZN, ki pa tudi niso dovolili meščanom prehoda do svobodnega ozemlja BIH. 

Mesto je trpelo pomanjkanje vsega, od vode, hrane do zdravil in municije. Toda tudi neokupiran del ob letališču zanje ni bil prehoden. 

Zato so 1993 v vasi, ki leži ob letališču, pod letališko stezo izkopali tunel do svobodnega mesta in tako zagotovili oskrbo in humanitarno pomoč mestu.

Kopali so noč in dan in ga končali v 4 mesecih in 4 dneh. Tunel je bil 800 m dolg, 1 m širok in 1,60 m visok. Zanimivo, da so okupatorji, vedeli, da obstaja, a ga niso našli.

Tunel imenujejo Tunel upanja ali Vrata Sarajeva. 

Vhod v tunel je zdaj muzej. Ogledala sva si del rova, ki je na ogled, predmete na razstavi, video iz tistih časov in slikovno tazstavo. Kot opomnik pa je tam tudi zelo dolg seznam umrlih v tej vojni.

Vsi pedmeti, orodja, pripomočki, orožje in video predstavitev obiskovalcu slikovito prikliče grozote tistega časa in hrabrost skromnih ljudi, ki so se borili za ohranitev mesta in ljudi v njem. Uspelo jim je. 

Ko sva si vse to ogledala, sva razmišljala, kako krhka je naša svoboda, saj se nekaj podobnega dogaja v naši bližini tudi sedaj. 

Sarajevo na mnogih mestih še vedno kaže ostanke te vojne, mnoge fasade so še vedno poškodovane s strelnim orožjem, nekatere stavbe so le še ogrodja, brez strehe. A mesto je živahno in raste v upanju na mir in sožitje. 

Človeku po takem ogledu ostane grenak priokus, a je to edini način, da bolje dojameš resničnost tistega časa. 

Vrnila sva se v srce Sarajeva, Baščaršijo in še pod današnjimi vtisi opazovala mesto in ljudi v njem. 

Ogledala sva si tudi novejši del mesta. Najprej sva šla do obnovljene dvorane ZOI in se fotografirala pri maskoti Vučko v avli. Dvorane si nisva mogla ogledati, ker je bila takrat neka prireditev. 

Na poti do razgledne točke, sva se ustavila ob katedrali, ki stoji v novejšem delu mesta.

Povzpela sva se na griček, kjer je ploščad s klopmi in lep razgled. A tudi tu je žalosten pomnik, veliko pokopališče z številnimi belimi nagrobniki. 

Na poti domov sva se ustavila še v modrem 172 m visokem zvitem stolpu Avaz Twist Tower. 

Z dvigalom sva se povzpela 35 nadstropij visoko. V restavraciji sva ob pijači imela res lep razgled na mesto. Še boljši pa je bil na razgledni ploščadi dve nadstropji višje.

Sonce je že zahajalo in shladilo se je, ko sva se odpravila v kamp.