K nama je pristopil lastnik kampa in naju povabil na jutranjo kavico. Vesel naju je bil, ker sva iz Slovenije. Skupaj smo obujali spomine na skupno domovino in na čase naše mladosti.
Veliko nama je pojasnil o razmerah v Črni Gori danes, o politiki, jeziku in veri v teh krajih. Pojasnil je ime svojega kampa Titograd in imen sedanje prestolnice države. Prav prijetno je bilo kramljati v njegovi družbi. Svetoval nama je, kako optimalno nadaljevati pot, če želiva obiskati načrtovano.
Pripravila sva kosilo in se s skuterjem odpravila v Podgorico ( ime je dobila, ker leži pod goro Gorica), glavno mesto države.
Mesto ni prav veliko (nekaj več kot 200 000 prebivalcev), niti nima velikega centra. V nekem potopisu sem prebrala oceno, da je to mesto nezanimivo in pusto. Morda je na prvi pogled res tako, še posebej, če ne veš, kaj bi si tu lahko ogledal, skriva pa kar nekaj zanimivih in lepih točk.
Mesto leži ob treh rekah in vsako mesto ob rekah ima posebno dušo. Podgorica se je usidrala med večji reki Zeto in Moračo in manjšo Ribnico.
Krasijo jo mostovi iz različnih obdobij in stilov, ki govorijo o povezovanju in premagovanju. V bližini je tudi veliko Skadarsko jezero in narodni park. Pravijo, da je po temperaturi ena najbolj vročih prestolnic v Evropi.
Podgorica je večnacionalna, večverska in večkulturna družba. Plačilno sredstvo so evri že od 2002. Pred tem so imeli nemške marke. Podgorica je obkrožena z veliko vinogradi.
Peljala sva se po sodobnem mostu Millenium, ki je simbol mesta in povezuje dve strani mesta ob reki Morači. V njegovi bližini je nov Moskovski most namenjen pešcem.
Na drugi strani reke je Stara varoš, kamor sva najprej odšla. Tu se stare, na pol podrte stavbe družijo z novejšimi v ozkih ulicah v družbi manjše mošeje.
V bližini se začenja manjši park s kipom Nikolo I. Petrovića Njegoša, zadnjega kralja Črne gore.
Po kamnitih stopnicah prideš ob ruševinah starega obzidja do slikovitega starega kamnitega mostu čez reko Ribnico, blizu sotočja z reko Moračo.
Ob Morači navzgor do Millenijskega mostu teče lepa sprehajalna pot, le z napisi popackani zidovi očasno kvarijo vtis.
Vmes sva se na pijači in palačinkah ustavila na Trgu Republike.
Sprehod sva zaključila in se s skuterjem odpravila do Katedrala Kristusovega vstajenja, pravoslavna cerkev, ki je ena najimpresivnejših znamenitosti Podgorice.
Že njena zunanjost, zgrajena je iz belega kamna, razgibana, je impozantna. Ko pa vstopiš vanjo, vidiš, da je res pravi biser.
Notranjost je bogata s poslikavo, lestenci in marmornatimi tlemi. Pisalo je, da se med poslikavo skrivajo tudi podobe Tita, Karla Marxa in Friedricha Engelsa, ki gori v peklu.
Nazadnje sva se odpravila v 15 km oddaljen kraj, kjer je reka Cijevna ustvarila kanjon in naravno posebnost.
Slap, splošno znan kot "črnogorska Niagara", je izjemno atraktivna in krasna točka za obisk. Midva sva pravo Niagaro pred leti obiskala in lahko rečeva, da je podobnost velika in osupljiva.
Res je precej manjši od kanadskega soimenjaka, vendar zasluži, da nosi to ime.
Impresivne so skalnate formacije, ki jih je hudournik oblikoval skozi stoletja. Voda je kristalno čista, ima krasno modro barvo in teče po veliko tolmunih.
Nabrala se nas je veliko obiskovalcev, ki so se fotografirali ob tej lepotici. Midva se kar nisva mogla ločiti od nje.
V bližini slapa je velika in dobro obiskana istoimenska restavracija, ki v notranjosti skriva mlinsko kolo in majhen slap.
Bližajoča noč naju je spodbudila, da sva zapustila to res lepo naravno posebnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar