Čez Avstrijo domov

Včeraj sva se odpravila proti domu in še zadnjič pozdravila z jutranjim soncem obsijane dolomitske skalnate gore, ki obdajajo Cortino. Imela sva lepih in pohodniško zanimivih sedem dni v tem dolomitskem okolju. Odločila sva se, da se vračava preko Avstrije.

Vožnja po urejeni lokalni cesti je prijetna. Peljeva se mimo jezera Landro in se za trenutek ustavila ob njem.

Na poti pa sva želela obiskati tudi znano jezero Lago di Braies, imenovano tudi »Pragser Wildsee«. Pišejo, da je zelo mistično jezero, ki se nahaja v Dolomitih na Južnem Tirolskem. Peljala sva se do parkirnih prostorov in na žalost ugotovila, da z ogledom jezera ne bo nič. 

        (Iz spleta)

Pri jezeru je strog in drag režim parkiranja, vsaj za avtodome. Večina parkirišč je namenjenih osebnim avtomobilom, le dvoje je namenjenih avtodomom. Ob dejstvu, da so v sredo v polovici oktobra dopoldne zasedena že skoral vsa mesta, in ker to ni bil najin cilj potovanja, sva to odložila za naslednjič. Samo informativno, cena parkiranja za kamperje je možna le dnevna cena parkiranja 30€. 

Nikakor pa ni mogoče dobiti kakšen prostor kje na divjem. Preostala nama je le možnost, da se odpeljeva dalje. Morda pa kdaj drugič, parkirava kje v dolini in se s kolesom ali skuterjem odpraviva do tega bisera.

Naslednji postanek je bila najina priljubljena destinacija, jezero Weissensee. Želiva ga doživeti v nezimskem času, saj se sem pogosto vračava drsat na zamrznjeno lepotico.

             (ta je iz leta 2019)

Weissensee je najvišje ležeče kopalno jezero na avstrijskem Koroškem v gorovju Ziljskih Alp. Leži na 930 metrih nadmorske višine, v sončni visokogorski dolini Weissensee.

Ta naravni park zaznamujejo neokrnjena narava, bogati gozdovi in vrhovi gora, ki objemajo dolino. Tu lahko obiskovalci uživajo v celoletnih športih, od drsanja, smučanja, teka na smučeh, pohodništva in v poletnih vodnih športih. Trenutno je imelo jezero 19°C.

          (Letosnji obisk in drsanje)

Pozimi se jezero Weissensee spremeni v največje neprekinjeno zamrznjeno naravno ledeno območje v Evropi. Kar 6,5 kvadratnih kilometrov ledena površina ponuja užitke za vsakodnevne drsalce in za pomembna tekmovanja. 

Na urejenem ledu zahodnega dela jezera poteka Dutch 11-City Tour – največji svetovni ledeni športni spektakel, s 3000 aktivnimi udeleženci drsalnih maratonov na 50, 100 in 200 kilometrov.  Januarja pa je organiziran tudi največji tradicionalni curling turnir v Evropi.

Ustavila sva se na parkirišču ob športnem parku in se odpravila peš do mesteca ob jezeru. Želela sva se sprehoditi ob vodi, a žal so obale jezer v Avstriji privatizirane, zato je dostop do vode le na par mestih. Sedla sva na pomol, od koder štarta turistična ladjica in občudovala razgled proti vzhodu jezera.

Prešinila me je misel, da bi lahko bilo tudi pri nas tako, če ne bi civilna iniciativa dosegla spremembo zakona o vodah. Tako se lahko prijetno sprehajamo ob blejskem jezeru in vseh ostalih brežinah voda. Posedamo na klopcah ob urejenih poteh in parkih. Ljudje cenimo to in uživajmo to pravico. Nekaj podobnega sva doživela na Norveškem, kjer sva na mnogih mestih neskončne obale prebrala, da je narava od ljudi in za ljudi. Bravo Norvežani!

Želela sva se  s kamperjem peljati okoli jezera, a na žalost cesta ne obstaja ob zgornjem delu jezera. Se pa lahko do tam pelješ s turistično ladjico, ki vozi večkrat na dan.

Prespala sva v trenutno zaprtem, a dostopnem kampu ob zahodnem delu jezera

Tre cime di Lavaredo

Prespala sva na parkirišču na 2 300 mnm. Ponoči je vlekel veter in bilo je tudi goram primerna temperatura, zato sva malo ogrevala avtodom.

Po zajtrku sva se pripravila za pohod okrog skalnatih stolpov Tre cime. Obula sva pohodniške čevlje, vzela palice in se z nahrbtnikom s hrano in pijačo pridružila številnim pohodnikom. 

To je pravzaprav pravo romanje velikega števila pohodnikov od vsepovsod (veliko aziatov) do teh mogočnih skalnatih vrhov

Trije vrhovi Lavareda (Tre Cime di Lavaredo ) so trije zanimivi, mogočni skalnati alpski vrhovi in ena najbolj prepoznavnih in poznanih gorskih pokrajin v Italiji.

Stojijo na meji med Benečijo in Gornjim Poadižjem. So raj za plezalce in pohodnike, še posebej so popularni, ker so poti primerne tudi za tiste z malo pohodniškimi izkušnjami.

Hoja je prijetna, še posebej v sončnem vremenu, ki v teh koncih ni ravno pravilo. Celo poletje sva iskala napoved z vsaj par dnevi lepega vremena, a ga na žalost ni bilo. No, nama pa je uspelo sedaj. 

Kljub dejstvu, da ležijo Tre cime v divjemu in odročnemu okolju, so Trije vrhovi zlahka dosegljivi z avtomobilom, avtodomom, motorjem, kolesom ali avtobusom. 

Na vrhu je do 500 parkirnih mest, ki pa se kar hitro zapolnijo, še posebej v poletnem času. Tudi tokrat so bila skoraj vsa parkirna mesta zasedena z osebnimi avti, avtobusi in avtodomi.

Nad parkirišči je koča Auronco na 2333 mnm, kjer si lahko privoščite toplo hrano. 

Ob njej je prelep razgled na dolino z mestom Auronco z bližnjim jezerom.

Od koče Auronzo vodi lahka pot rahlo navzgor vse do dna treh vrhov. Na poti se ponujajo krasni razgledi na kočo in okoliške vrhove. 

Posebno lepi so pogledi na tri stolpe iz različnih zornih kotov. Vsi fotografiramo, delamo sebke, ali pa si drug drugemu pomagamo s posnetki.

Prvi postanek sva naredila na sedlu Lavaredo tik pod največjim stolpom. Tu je na skali obeležje, ki pripoveduje, da je ta kraj obiskal tudi papež Voitila. 

Na tem mestu lahko napraviš najlepši posnetek treh stolpov. 

Pot nadaljujeva proti zadnjemu delu stolpov, koder teče skalnata potka med kamni, mahovi in makijo. Veliko pohodnikov ima s seboj pse, ki se igrivo in energično sprehahajo po lepi naravi. 

Na pol poti okrog treh stolpov sva se ustavila in pomalicala. V bližini je bila večja živahna skupina srednješolcev in profesorjev, ki so imeli pohodniških športni dan.

Malo dalje sva se ustavila pri treh manjših jezercih, največje je bilo posebno lepe modrozelene barve.

Čakal naju je le še zadni del pohoda, ki poteka po melišču. Čeprav v tem delu ni sijalo sonce, so bili prekrasni razgledi na okoliške skalne gore, ki obkrožajo ta predel 

Ugotavljala sva, da so Dolomiti res nekaj posebnega, lepi, slikoviti s špičastimi vrhovi in posebno barvo. Rekla bi, da so pravljični in bi jih lahko postavila ob bok Lofotskim otokom, le da tu ni morja. Očarali so naju skoraj tako kot Lofoti.

Zadovoljna sva pohod zaključila na parkirišču. Trajal je 9,5 km za kar sva porabila štiri ure z vsemi pogostimi postanki. 

Letos se lahko z veseljem pohvaliva s kar nekaj podobnimi pohodi. 

Odpeljala sva se v Cortino na brezplačno parkirišče, kjer bova prespala.

Jezero Misurina

Včeraj sva se po kosilu odpeljala do dobrih 15 km oddaljenega gorskega jezera. Po nekaj ovinkih se pot zravna in teče po planoti. Na poti sva srečala veliko vozil v obe smeri. 

Jezero Misurina se nahaja na 1756 mnm na ozemlju Auronzo di Cadore in je največje alpsko jezero v Dolomitih in eno najlepših visokogorskih jezer v Italiji. 

Zrak je zaradi posebnih razmer tako čist, da se je tu nahajal eden od dveh centrov za zdravljenje in rehabilitacijo bolezni dihal na svetu,

 Zato ni čudno, da je ena izmed najbolj cenjenih turističnih lokacij v okolici. Ko sva prispela do jezera, sva presenečena ugotovila, da so vsa parkirišča skoraj zasedena tudi v tem času. Veliko je bilo sprehajalcev ob lepo urejeni poti ob jezeru. 

Veliko obiskovakcev se je sem pripeljalo tudi s kolesi. 

Dobila sva parkirno mesto, kjer je bil parkirni avtomat pokvarjen, najbrž sva ga dobila prav zato.

Bilo je prijetno vreme za sprehid ob jezeru. Med sprehodom sva lahko opazovala mogočne dolomitske vrhove, ki obdajajo jezero, kot so Cadini, Tre Cime in Sorapis.  

Na jezeru se je podilo in potapljalo veliko  različnih vrst račk in vodnih ptic. Privoščila sva si tudi sedenje na soncu na klopci ob jezeru, saj sva želela nadaljevati pot pozno popoldne. 

Nad jezerom se dviga priljubljena in atraktivna destinacija Tre cime, treh vrhov Lavareda.

Pozno popoldne sva nadaljevala pot proti trem stolpom. Po dobrih dveh kilometrih sva se pripeljala do manjšega jezera Antorno, v aterem se lepo zrcalijo mogočni skalnati stolpi Tre cime. 

Od tu dalje je cesta plačljiva (45€ za avtodom, 30 za isebni avto). V okolici Tre cime lahko ostaneš 24 ur. Midva bova na parkirišču pri  koči na 2330 mnm prespala in se zjutraj podala na pihid do sten treh stolpov. 

Cesta je lepa in široka. Letos je po njej potejala rudi ena etapa Gira. 

Ko sva prispela do parkirišča, sva se pridružila številnim drugim obiskovalcem. Imava prekrasen razgled na jezero Misurina in okoliske gore, ki so žarele v večernem soncu. 

Bilo je kar vetrovno in ponoči se je shladilo na pod 7°C.

Prelazi v okolici Cortine

Nedelja je in današnje vreme je primernejše za raziskovanje okolice z avtodomom. Oblačno je, sonce le občasno pokuka, vleče pa kar svež veter. 

Odločila sva se, da danes narediva en krog po bližnjih prelazih, ki so na tako goratem in hribovitem področju nekaj nujnega in  samoumevnega.

Najin krog sva začela s potjo proti prelazu Falzarego. Leži na nadmorski višini 2.117 metrov. Pišejo, da je bil ta prelaz prizorišče krvavih bitk med prvo svetovno vojno. 

Pri koči je lesen kip De Dolomieu, francoskega geologa, po jaterem se imenuje mineral dolomit in gorstvo, ki je večinoma iz tega minerala.

Tu je veliko pohodniških poti na vse strani. Na eni strani pod skalnatimi stenami je možno obiskati predore iz prve svetovne vojne.

Midva sva se podala po eni izmed poti pod stene, kjer sva imela lep razgled na 5 torri, dolino in okoliške slikovite gorske stene. Lepo je vidna tudi Marmolada z ledenikom. 

Nato sva nadaljevala vožnjo proti manjšemu prelazu Valparola. Nahaja se na nadmorski višini 2.192 metrov in je dva kilometra oddaljen od prelaza Falzarego.  V bližini prelaza je jezerce Valparola. Tu sva si pripravila okusno kosilo spogledom  na jezerce.

Danes je bilo kar težko dobiti prostor za parkiranje. Veliko se jih je odločilo lep jesenski vikendpreživeti  v tem okolju. Posebej veliko je skupin motoristov, ki uživajo ori polaganju gorskih serpentin.

V nadaljevanju se peljeva mimo prelaza Campolongo, ki povezuje Corvaro z Arabbo.  Nahaja se na nadmorski višini 1.875 metrov. tu je že območju Alta Badije, znanega smučišča v Dolomitih.

Peljeva se skozi mestece Corvaro, ki je znano po organizaciji rekreativnega kolesarskega tekmovanja po okoliskih prelazih. Opravijo med 4000 in 5000višinskih razlik. 

Na teavniku v mestu je na cilju simbolnično leseno kolo.

Od tod se pot do Arabbe strmo dviga. Mesto Arabba je znano smučarsko središče ood Marmelado. 

Cesta je povsod lepa in dovolj široka. 

Se pa voziva od Arabbe naprej po pobočju hriba visoko nad globoko in ozko dolino, kar grapi podobno.

Vsa mesta so lepo urejena. Stavbe so povsod ometene belo in obogatene z temnorjavimi lesenimi dodatki, kot so balkoni, stopnišča in podstrehe. Na balkonih se povsod bohoti lepo cvetje. 

Čakal naju je le še prelaz Giau, ki sva ga včeraj opazovala z višine. Do njega vodi 29 serpentin, ki se vijejo po pobočju s skalnatimi vršaci dolomitskih gora v ozadju.

Tudi na tem prelazu je bilo veliko obiskovalcev. Našla sva parkirni prostor in se peš podala do bližnje razgledne točke. Od tod je res neverjeten razgled daleč naokoli.

Leži pod vrhovoma Nuvolau in Averau in  je eden najbolj znanih, cenjenih in razvpitih vzponov v Dolomitih. Tu je letos potekal Giro d'Italia. Leži na 2236 metrov nad morjem. 

Na bližnji steni gore je lepo viden obraz deklice, podobno kot nasa Ajdovska deklica v triglavskem parku.

Skoraj se je že mračilo,ko sva se vrnila v kamp. Kljub veliko vožnje sva opravila dobrih 12 000 korakov in tako izpolnila dnevno kvoto hoje :).