ponedeljek, 29. april 2024

Spet doma

Po slabih dveh mesecih sva spet doma. Preživela sva zanimivo popotovanje polno presežkov.
Čeprav sva za potovanje okrog Iberskega politoka izbrala zato, da bo tam v tem času že topleje, naju je marsikaj presenetilo. 

Ugotavljava, da sta Španija in Portugalska precej čisti deželi, da ima Francija pretirano drage cestnine ( samo na jugo sva zanje plačala 120 €), da je potrebno biti v natrpanih turističnih mestih posebej pozoren na dokumente. 
V dolgoletnih potovalnih izkušnhah še nisva doživela tako mokrega, hladnega in vetrovnega vremena v pregovorno najtoplejših delih EU.
Kljub zgornjemu dejstvu, pa naju vreme nikoli ni odvrnilo od raziskovanja, pa tudi ni pustilo na cedilu, ko sva bila na ogledu kakšne posebne zanimivisti. 

Imela sva sončne in lepe dneve povsod tam, kjer sva jih potrebovala, kar se lahko vidi na posnetkih. 
Ne nazadnje so naju pestile tudi težave s sistemom AdBlue, sončnim panelom in z izgubo ali krajo denarnice z dokumenti.
Če povzamem, potovanja so najina strast ne glede na situacije in upam, da jih bova v prihodnje še dodala.


sobota, 27. april 2024

Sanremo in okolica

Po dolgem času sva se v petek zbudila v mirno sončno jutro. Iz avtodoma vidiva mirni sanremski zaliv.
Dopoldne sva peš se sprehodila ob obali in nato proti mestu Sanremo. V športnem parku je parkiranih veliko avtodomov,še posebej, ker so imeli praznik in se bliža vikend. 
San Remo je znano zgodovinsko obalno mesto s številnimi parki in zelenimi površinami. Pravijo mu tudi La citta del fiori,mesto rož. Veliko je tudi različnih vrst palm ob poti in parkih. 
Ikonična je glavna ulica, slavna promenada ki vodi proti hotelu Ariston in je namenjena le pešcem. Hotel Ariston je od zunaj skoraj neopazen, znotraj pa so veliki prostori, ki lahko ustvarjajo glamurozno kuliso festivalu.

Ulica slavnih je posvečena zmagovalcem festivala Sanremo. Po sredini ulice so v tlak vgrajene medeninaste plošče.

Na njih so vgravirani naslovi skladb in izvajalcev urejene po letih. Ta del mi je od Sanrema najlepši. Danes je bila ulica skoraj neprehodna zaradi množice obiskovalcev.

Sicer pa se ne more pohvaliti z urejenistjo plaže in preostalih ulic. Preveč je prometa. 
Prijetna je obalna promenada s pripadajočimi parki.
Poleg nje je urejena kolesarska steza, ki vodi protiv zhadu (kraljša) in vzhodu (daljjsa). V celoti je dolga 30 kilometrov.
Sanremo je priljubljena turistična destinacija zaradi promenade, plaže, zgodovinskega središča, glasbenega festivala, igralnice in se česa. 

Na okoliških pobočjih okolišķih gričev soe belijo številne tople grede, kjer gojijo od cvetja do zelenjave za potrebe mesta. 

Pozno popoldne se je pooblačilo in je pričelo deževati, zato sva kolesarjenje prestavila na jutri.
Danes je sobota, vreme se je malo izboljšalo, zato sva pripravila kolesi in se odpeljala raziiskivat, kam pelje kolesarska steza.
Sobota  je dan za sejem  ob železniški postaj. Semenj ponuja bogat.izbor vsega, med drugim tudi zelenjave in sadja.
Steza teče po nekdanji želežniški progi. Na zahodnem delu je dolg predor, ki veže Sanremo s sosednjim mestom. Konča se na koncu tega mesta.
Obrnila sva se in se odpravila na daljsi del steze. Čeprav je steza dovolj široka za kolesarjenje in poleg nje teče še pas za pešce, pa je na njej toliko obiskovalcev, da je potrebna velika previdnost. 
Občasne skupine rekreacijskih kolesarjev dirkajoj in zasedejo veliko prostora, tu pa so še pedolini, družine z majhnimi otroci na kolesih in poganjavčkih, sprehajalci psov, ki se pogosto sprehodijo na stezo. Pod črto, vožnja zna biti kar nevarna. Videla sva dva neprijetna padca.
Ta steza je tudi del znane kolesarske tekme Milan-Sanremo. 
Je pa morje in obala tista, ki potolaži človeško dušo in napolni z energijo. Prevozila sva 48 km ( jaz le 40).
Končala sva na pravi okusni napolitanski pici v napolitanski restavraciji.

Pozno popoldne nadaljujeva pot proti domu s še eno nočitvijo v Ovadi

četrtek, 25. april 2024

Cap Canaille, Casis

Proti jutru se je veter končno malo umiril, zato sva lahko načrtovala ogled zanimive pečine Cup Canaille od blizu.
Cap Canaille je rt, ki leži v narodnem parku Calanques med mestom Casis in La Ciotat. S 394 m je to najvišji morski klif v Franciji. 

Pečine, ki krasijo Casis, so med najvišjimi v Evropi in predstavljajo dragocen zaklad biotske raznovrstnosti z dragocenimi prazgodovinskimi najdišči.

Pečine so naraven spomenik, ki se dviga visoko iz morja. Razkriva slikovito barvno paleto kamenin rdeče, oker in bele barve. Sestavljen je iz apnenca in peščenjaka. 
Na tem mestu je pred 80 milijoni let tekla reka, ki je stoletja nanašala material in oblikovala to slikovito goro..
Na pečino vodi lepo urejena cesta, ki je odprta za promet, če ni preveč vetrovno. In danes imava srečo, odprta je za ogled.
Slikovita pot, ki se imenuje »Route des Crêtes«, prečka vrhove pečin. Je mestoma strma in teče tudi po robu oečine. 
Na zanimivh točkah so prostorna parkirišča za kratek postanek in uživanje spektakularnih pogledov na zalive obeh mest, na kalanke in vzdolž velikega dela obale na obeh straneh.

Pogled v notranjost pokrajine razkriva borove gozdove, ki so jih pogozdili po velikem požaru leta 1960, razlagajo na spletni strani.
Uživala sva to resnično znimivo pot, ki so jo mnogi prehodili peš iz doline. Po grebenih tečejo uhojene steze, na veliko previsnih mestih so majhne razgledne toćke, ki zaradi vrtoglave višine vzbujajo ščemenje v trebuhu.
Dan je bil sončen, vlekel je le rahel hladen vetrič. Preživela sva dve zanimivi uri na tej izjemni pečini, ki krasi Casis. Z vrha sva lahko nadaljevala pot v dolino do mesta, ki leži na drugi strani pečine. 
Poslovila sva se od Casisa in nadaljevala pot proti Italiji. Voziva se po avtocesti, ki je tu v Fraciji kar zadoljena, a izbrala sva jo predvsem zato, ker nama omogoča varno in hitrejše vračanje domov. 
Te kraje in zanimiva mesta sva že nekoč obiskala (St Tropez, Antibes,Nica, Canes, Monako), zato tu nimava postankov. 
Pozno popoldne sva prispela v Sanremo, kjer bova kakšen dan, odvisno od vremena, ker načrtujeva kolesarjenje po urejeni kolesarski poti ob obali. 

Prenočila bova v športnem parku ob številnih drugih avtodomarjev

sreda, 24. april 2024

Casis

Ponoči so sunki vetra pošteno zibali avtodom in žice električne napeljave nad nama so žvižgale v vetru v visokih tonih. Dopoldne sva nadaljevala pot proti Franciji, mestu Casis.
Celo pot je veter močno pihal v sunkih, zato vožnja ni bila prav prijetna.

Danes sva ugotavljala, da je bilo za naju potovanje lansko poletje skoraj neverjetno, saj sva na potovanju po Skandinaviji imela več kot dva meseca samo sončno vreme. Ne samo to, od tega je sonce sijalo 25 dni kar po 24 ur, saj nad polarnim krogom sonce ne zaide poleti. Domačini so nam zatrdili, da sicer tako vreme ne obstaja.

Naju pa je, v nasprotnem smislu, tokrat presenetilo vreme na popotovanju okrog Iberskega polotoka. Pregovorno sončni in topli Španija in Portugalska sta nama v dveh mesecih postregli s skopim številom sončnih dni, vse preostale dni je pogosto lilo kot iz škafa, bilo precej hladno za ta letni čas in pihalo več kot 50 km/h, s sunki do 90 km/h. Narobe svet, ali podnebna kriza?

Torej rako kot sva imela na potovanju po Skandinaviji same presežke glede vremena in naravnih lepot, tako nam presežki tudi tokrat ne izostajajo, bolj negativni sicer predvsem glede vremena, a dobri glede naravnih lepot. 

Za slovo od Španije naj o njej povzamem nekaj statističnih podatkov s spleta.

- Španija proizvede skoraj 40 % svetovnega oljčnega olja.
 - Izumili so tapas.
- Najstarejša restavracija na svetu je v Madridu.
 - Sredozemska prehrana je na Unescovem seznamu.
- Španija je kraljevina.
- Najvišja gora v Španiji je gira Teide na Tenerifih.
- Vse spanske ceste se začnejo pri kilometru 0 v Madridu.
- Madrid je 2. najvišja prestolnica v Evropi za Andorro la Vello,
- Španci imajo dvojni priimek, po nami in po očetu. 
- Španska himna nima besedila. 
- - Veliko največjih svetovnih slikarjev se je rodilo v Španiji (El Greco, Velázquez, Goya, Picasso, Dalí in Miró)
 - Španija ima štiri uradne jezike: kastiljščina (španščina), katalonščina, galicijščina in baskovščina.
- Španija meji na Francijo, Portugalsko, Andoro, Veliko Britanijo in celo na Maroko, kjer imajo dve mesti in najkrajšo mejo na svetu na majhnem polotoku ob Maroku.

V popoldanskem času sva prispela do parkirišča na obrobju mesta Casis, kjer bova prespala.
Casis sva si v preteklosti že podrobno ogledala (povezava do objave lani), zato sva se tokrat odpravila le do obale na promenado in se sprehodila do svetilnika. 
Cassis je slikovito sredozemsko ribiško pristanišče znano po prodnatih plažah in kalankah.
Kalanke so krasni, ozki zalivi, ki jih obdajajo strme apnenčaste pečine in sinje morje. Domačini ponujajo izlete za oglede devetih kalank. Midva sva si pred leti peš ogledala tri.  
Tokrat sva se sprehidila do pristanišča, kjer se je na promenadi sprehajalo veliko turistov. 
Zaradi hladnega vetra smo bili vsi toplo oblečeni. Tu pa tam nekateri celo v zimskih bundah in šalih, većina pa s kapucami poveznjenimi na glavo. 
Tudi tokrat so me navdušile zgradbe pastelnih barv, ki obkrožajo pristanišče. Tu se vrstijo restavracije na pločnikih, ki ponujajo dobro hrano in pijaćp. Midva sva si popoldan priviščila njihove značilne palaćinke (crépes).
Casis ima tudi značilno lepo kuliso, skalnata grebena posebnih oblik in mogočen grad, utrdbo na skali.
Vse skupaj pa krasi prodnata plaža v ovalnem zalivu. Tokrat so se na njej predvsem igrali, saj je bilo za kopanje prehladno. 
Ko se je sonce skrilo, sva se vrnila do avtodoma. Tudi danes sva uspela opraviti 7 km peš.