V petek sva se odpravila iz Madrida proti Barceloni. Avtocesta teče po ravninsko valoviti pokrajini, kjer se razprostirajo polja. Narava je precej suha, polja namakajo s talno vodo. Vidi se, da ta konec Španije pogosto trpi sušo.
Vse od Malage nisva videla nobene reke, če pa je bil most nad rečno strugo, je tam pisalo "rio seco", suha reka.
Prometa je bolj malo, mest ob avtocesti na širokem območju le tu pa tam kakšno. V Španiji je poseljenost v notranjosti majhna, je pa zato večina mest velikih in natrpanih.
Prvi postanek za nočitev sva naredila v Zaragozi na obsežnem parkirišču ob športnem parku na robu mesta. Družbo nama je delalo več kot 60 avtodomov. Mirno in prijetno mesto za postanek.
Zjutraj sva nakupila nekaj zaloge za naslednje dni v bližnjem supermarketu in se odpravila naprej.
Pokrajina se je malce spremenila, v okolici avtoceste so zanimive peščene ploščadi, z ravnimi vrhovi, tudi sicer pokrajina spominja na peščene nanose ob morju.
Polja so zamenjali nasadi različnega sadja. Vstopila sva v pokrajino Katalonijo in se peljala mimo ničtega meridijana, ki teče skozi Greenwich. Lepo je označen s tablo in lokom čez cesto.
Dan sva zakljućila na parkirišču Monistrol vile, v bližini kraja Monistrol de Montserra. Prenoćila bova na tem parkirišču, ki leži točno pod slikovitim Montserrat pogorjem.
Danes, v nedeljo sva nameravala zgodaj na goro, a ker je bilo oblačno in vetrovno sva izlet prestavila na po kosilu, saj je vremenska napoved obetala razjasnitev.
Trenutno so bili vrhovi v megli, zato sva naredila plan B.
Pred kosilom sva si ogledala zanimiv muzej zobate železnice. Prva zobata železnica na tem mestu je delovala med letoma 1892 in1957.
Po nesreči so jo ukinili in ponovno odprli skupaj z novo postajo šele leta 2003. Iz doline danes vozi na goro tudi kabinska žičnica.
Odpravila sva se še v bližnje mesto, se sprehodila po ozkih ulicah in manjšem trgu in naredila nekaj lepih posnetkov za spomin.
Mesto je staro z ozkimi ulicami, zanimivimi kovinskimi balkoni in lepimi uličnimi svetilkami.
Stavbe so peščeno oker barve z opečnatimi strehami. Za razliko od mest v obalnem pasu, kjer so stavbe v manjših krajih povećini bele, zato ime "pueblo blanco", bela mesta.
Po kosilu se je nebo razjasnilo in odprl se je krasen pogled na pogorje Montserrat. Kupila sva karti za sodobno zobato železnico, ki iz parkirišča vozi vsake 20 minut. Začne na 172 mnm in se po tirih, ki tečejo po robu strmega pobočja povzpne na 700 mnm v razdalji 4,5 km.
Ko sva prispela na cilj naju je presenetila tamkajšna scena. Ogromne veličastne stavbe zgrajene pod zanimivimi stolpastimi gladkimi skalami.
Pravijo jim tudi apostoli, saj oblike visokih v nebo štrlečih skal spominjajo na človeške podobe.
Na širokih ploščadih pred visokimi stavbami se je kmalu trlo ljudi, ki so občudovali tako pogled na posebne skale kot tudi na mesto globoko v dolini.
Stavbe, ki tvorijo mesto benediktanske opatije Santa Maria de Montserrat, gostijo svetišče Device Montserratske z okoli 80 menihi in ležijo v gorovju Montserrat z več zanimivimi vrhovi blizu Barcelone v Kataloniji.
Ime Montserrat pomeni "nazobčana gora" zaradi njenih ostrih vrhov.
Legenda pravi, da so se angeli spustili z neba in oblikovali razkosane robove gore kot prestol za Devico Marijo.
Razgibani objekti razporejeni po strmih obronkih pečin v bližini in okoli opatije nudijo obiskovalcu veliko možnosti za postanek in občudovanje stvaritev narave.
Vesela sva, da sva se odločila za ta postanek in preživela res lep in umirjen popoldne ob za ta namen pravem vremenu.
Za take izlete potrebuješ jasno sončno vreme, da zanimivosti doživiš v pravi luči in se jih res lahko navžiješ .
V dolino sva se vrnila polna bogatih vtisov in zadovoljna, da sva imela možnost v polnosti spoznati tudi to atrakcijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar