Setenil de las Bodegas.

Danes sva se z motorjem odpravila do dobrih 10 km oddaljenega kraja, Setenil de las Bodegas. 

Ronda leži nekaj več kot 700 mnm, nad skalnato steno. Na podeželju v njeni okolici, ki je gričevnata so številni nasadi oljjk in vrsta polj in travnikov. To rodovitno  področje oskrbuje bližnja mesta s kmetijskimi pridelki.

Setenil de las Bodegas, ena izmed belih vasi (Pueblos Blachos) v provinci Cadiz, ki sva ga danes obiskala, je znan po pobeljenih hišah, vgrajenih pod okrilje previsnih okoliških pečin.  

Že zjutraj se je po poti proti temu zanimivemu mestu zgrnila množica obiskovalcev. V daljavi se je videl mestni grad na hribu, ki je bil nekoč arabska trdnjava.  

Posebej je izstopala masivna cerkev, ki ponuja razgled na celotno mesto in okolico.

Sprehodila sva se po ulucah ene najlepših in edinstvenih vasi v  Španiji,  znani po v skalo vgrajenih hišah.

Mesto se razprostira v kamniti ozki grapi, kjer so na obeh bregovih previsne gole skale.  Pod njimi so zgrajene številne bele hiše. 

Ta izjemen prizor me spominja na Matero v Italiji, le da so tu hiše povsem bele in niso vkopane v skalo. Zadnja stena in notranjost hiš je živa skala.

Dandanes v teh pol jamah pol hiša živi skoraj 3000 ljudi. Ocenjujejo, da so ljudje sem prvič prišli pred 12 000 let v kameni dobi.

Prav zaradi svoje posebnosti in slikovitosti je postala turistična točka, ki jo obišče na tisoče radovednih obiskovalcev, ki želimo doživeti to spektaklaro ustvarjalnost in iznajdljivost človeka v sodelovanju z naravo. 

Neverjetna simbioza skale in človeške roke, ki sezida skalni jami prilegajočo se fasado, skala pa mu nudi notranje stene in streho. 

Zgodovinski podatki pravijo, da so ta kraj sedemkrat poskusili osvojiti. Bila je strateška točka v muslimanskem obdobju.

Ime Setenil izvira iz latinščine: "Septem nihil", kar pomeni "Sedemkrat nič".

V mestu je znamenita ulica Calle Herreira, kjer se zaljubljeni radi poljubijo in slikajo.

Za razliko od drugih krajev v Andaluziji v Setenil de las Bodegas hiše niso izkopali v steno, temveč so pod skalne previse stisnili hiše. 

Imenovali so jih semitrogloditi, njihova arhitektura pa je bolj znana kot »zavetje pod skalami«, ker imajo naravno mikroklimo, ki poleti ohranja hišo hladno, pozimi pa je temperatura stalna.

V skalnih previsih so še vedno ostanki saj in apna iz davnine.

Še bolj zanimiva je ulica, ki je v tunelu skale, kjer so postavili trgovinice z lokalno ponudbo in restavracije.

Sprehodila sva se do dveh teras s pogledom na nesto in na vzpetino do cerkve. 

Raziskivanje naju je zlakotnilo, zato sva se ustavila v mali restavraciji s pogedom na glavno ulico na tapasu. Ponujali so kakih 10 vrst tapasov, moj je bil pršut z jajcem na oko in nekaj pomfrija, Bojan pa je dobil hamburger iz okusne lokalne klobase.

Tapas je predjed ali prigrizek v španski kuhinji. Tapase lahko kombiniramo in so lahko hladni ali topli. V teh krajih so se tapasi razvili v popularno in prefinjeno kulinariko. 

Pozno popoldne sva pot nadaljevala proti naslednji zanimivosti v bližini Abtequere.

Nedelja je, zato je postajališče polno zasedeno. Parkirava v bližnji ulici, ki nama jo je predlagala avtodomarka iz Francije.