Občudovala sva njihove vragolije med valovi in visoke skoke s prevali in piruetami. Caroben šport, ki naju je navdušil.
Ob določeni uri se nas je pri vhodu na otok zbrala skupina vedoželjnih turistov. Sprejela nas je prijetna španska vodička.
Otok Tarifa predstavlja najjužnejjso točko celinske Europe in nudi prostor svetilniku iz 19. stoletja.
Obisk otoka je možen le s predhodno rezervacijo in ne poteka vsak dan.
Leta 1808 so otok in celino povezali z valobranom. Na sredini valobrana so postavili kovinski oznaki, ki kažeta na eni strani na Atlantik, na drugi na Sredozemsko morje.
Na sredozemski strani so uredili popularno peščeno plažo, na oceanski strani pa se v razdalji 10 km razteza naravna peščena plaža. Obe sta znani kajtarjem, srfarjem in potapljačih.
Otok je bil odprt za javnost šele leta 1922, pred tem ga je uporabljala vojska.
Voden ogled poteka strogo po poti, ki vodi do svetilnika, saj je otok zaščiten rezervat za endemične rastline in mnoge živali.
Na otoku je veliko število galebov in drugih ptic. Na njem so ostanki stavb, ki jih je uporabljala vojska. Pravijo, da je bilo na tem majhnem otoku do 3000 vojakov.
Z otoka so odvažali tudi kamenje za gradnjo stavb na celini.
Vodička nam je pojasnila ekološke, kulturne in zgodovinske vrednosti otoka s feničanskimi in arabskimi arheološkimi ostanki ter polno vojaške zgodovine.
Otok je bil kot strateška toćka ožine v preteklosti oblegan s strani različnih zavojevalcev.
Najprej smo se sprehodili do najjužnejše točke, ki jo predstavlja temna čer na skalnati obali za svetilnikom.
Opazovali smo jp lahko le iz razdalje, saj je dostop do nje prepovedan.
Sledil je igled lepo urejenega muzeja v stavbi svetilnika, kjer smo si skozi sliko in zapis še bolje spoznali z zgodovino otoka.
Po ogledu sva se ustavila v restavraciji z razgledom na plažo in si potešila lakoto z okusnimi sardinixami in lignji.
Popoldne se je Bojan okurajžil in za kratek čas stopil med valove, prvič na tokratnem potovanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar