Zopet doma

Nasvidenje Francija, pozdravljena draga Slovenija in najin dom.

V zgodnjem dopoldnevu sva se odpravila na pot proti domu. Čakalo naju je slabih 500 kilometrov, na srečo po avtocesti.

Zadnji del poti je predstavljal le zaključek potovanja in prihod domov brez postankov. Vožnja je potekala mirno, brez zastojev, le ogromno kamijonov je zasedalo vozni pas. 

Po tej poti gre večina prevozov iz vzhoda na zahod. Obremenitev cestišča je precejšnja, potrebna je previdnost.

To je mural na steni pri srednjeveškem Ezeju. Zgleda zelo lep in resničen, taki so tudi najini spomini

Ker ni bilo drugih izzivov, sva se prepustila prijetnim spominom s potovanja. Francija je res zelo velika, raznolika, polna naravnih lepot in zgodovinskih pomnikov. 

Prevozila sva dobrih 4000 km, prepešačila poprečno 8,5 km na dan in skuter naju je peljal do oddaljenih točk za dobrih 400 km.

Prebrala sem 3 knjige in vsak dan predelala 1 uro francoščine. Če tako pogledam na zadevo, nisva ravno počivala,  bil je aktiven 'dopust', v kolikor ga upokojenci sploh lahko tako imenujemo. ;)

Tokrat sva jo spoznala na njenem južnem delu, v preteklosti sva videla Šampanjo in Paris, pa Azurno obalo, naslednjič pa, če bo vse po sreči, obiščeva še preostale dele te dežele.

 Hvaležna sva najinemu premičnemu domeku, saj nama nudi vso potrebno udobnost in omogoča izpolniti najine dolgoletne potovalne želje.

Sanremo

Dan  30 - Sanremo

Dopoldne sva zapustila postajališče v Sospelu in se po drugi poti odpravila proti Italiji. Cesta je bila mestoma ožja in polna serpentin na poti navzdol, a na srečo je bilo zelo malo prometa.

 Po dobri uri vožnje, zaradi ožje ceste navzdol in v dolini ob obali pri Ventimiglii zaradi gostega počasnega prometa, sva prispela na postajališče v Sanremu. 

Bilo je že skoraj popolnjeno, ko sva parkirlrala najin potujoči domek, ostalo je le še par prostih mest. 

Dan je bil sončen, pihal je rahel severni veter. Čeprav so na tem območju na stari trasi železnice uredili široko kolesarsko pot, ki pelje 25 km iz Sanrema do Mentona v Franciji in 25 km na drugo stran do Imperie, se tokrat nisva odločila za kolesarjenje. 

Peš sva se odpravila na ogled mesta Sanremo. 

Sanremo je obmorsko mesto v severozahodni Italiji. Zanj so značilne zelene površine parkov, številne palme vseh vrst, ki se bohotijo ob obali in starodavni oljčni nasadi na pobočju za mestom. 

V mestu je poskrbljeno z različnimi cvetličnimi aranžmaji.

San Remo ima najpomembnejši cvetlični trg v Italiji in izvaža cvetje v celinsko Evropo.  Gojijo še oljke in limone.  

Sprehodiva se po kolesarskopešpoti do centra mesta. Najprej sva se ustavila pri elegantni stavbi v slogu art nouveau uveljavljena igralnica Casinò di Sanremo.

Pot sva nadaljevala po široki in dolgi ulici, namenjeni le pešcem. Visoke moderne meščanske stavbe na obeh straneh ulice gostijo v pritličnih prostorih butike in trgovine prestižnih blagovnih znamk. 

Proti koncu ulice stoji slavna stavba Teatro Ariston, kjer poteka večdnevni Glasbeni festival Sanremo, pevsko tekmovanje, ki poteka vsako leto v mestu od leta 1951 in je eden največjih dogodkov v italijanski popularni kulturi. 

Stavba v realnosti nima magičnega izgleda, kot ga prikažejo po TV, ko tu poteka festival. 

Na ulici so v tlak postavili obeležje slavnih, imena zmagovalcev, pesmi in letnice. 

Potepanje naju je zlakotnilo, zato sva se po ogledu fontane dello Zampillo, odpravila na pico v restavracijo ob marini.

 Sledil je le še sprehod po lepi s palmami in cvetjem bogati promenadi. 

Opazila sva zanimivo stavbo s petimi barvitimi kupolami. Šla sva si jo ogledati in ugotovila, da je to pravoslavna Ruska cerkev. 

Pot sva nadaljevala proti pistajališču ob pogledu na panoramski pogled na mesto, obalo in modro Ligursko morje.

 

Poslovila sva se od cvetličnega mesta in se odpravila do naslednhega pistajališča v Ovadi, kjer bova prespala. 

Vozila sva se po avtocesti "cvetja", ali "strada dei fiori", ki teče po brezštevilnih mostovih in skozi neštete predore. Na gričih na obeh straneh ceste opaziš številne tople grede, kjer zaradi blage klime skozi vse leto, gojijo različne redke vrste cvetja in tropskih rastlin

Eze

Dan 29 - Eze

Danes sva se odpravila proti domu. Poslovila sva se od Cassisa in Marseja in se odpravila proti Italiji.

Večina sva se vozila po avtocesti, se peljala mimo Cannesa in Nice, kjer se nisva ustavila, ker sva pred leti že spoznala Azurno obalo in ti dve mesti. 

Ravno obratno pa sva se odločila, da še enkrat obiščeva vasico Eze.

Èze  se nahaja na francoski rivieri, severovzhodno od Nice in zahodno od Monaka. Je majhna srednjeveška vasica, ki  slovi po svojem šarmu in slikovitosti.

Že položaj vasice je poseben, saj njene hiše slonijo na vrhu strmega kamnitega rta nad morjem. 

Do vasice vodijo strme stopnice, ki peljejo do ozkih tlakovanih uličic, ki z opečnimi tlakovci po sredini vodijo obiskovalce v različne smeri. 

Vsaka mini uličica je nekaj posebnega, slikoviti zidovi hiš, ozke stopnice do hiš, veliko zelenja in cvetja in obokani podhodi dopolnjuje sceno.

V ulicah so majhne umetniške galerije in ateljeji, kjer umetniki utvarjajo svoja dela. 

Zanimive so trgovinice s spominki in oblačili, restavracije in hoteli, ki privabljajo številne turiste. 

Tu živi le malo lokalnih prebivalcev, zato Ezeju pravijo tudi "vas-muzej, vas muzejev".

Zaradi svoje lege na visoki pečini 427 m nad morsko gladino Èze opisujejo kot "orlovo gnezdo".  Na vrhu pečine stoji cerkev v svetlo oker barvi, ki se vidi daleč naokoli. 

Prehodila sva vse te ljubke ulice, si igledala nekaj galerij, fotografirala in se vrnila v avtodom, ki sva ga parkiraka kilometer iz vasi, saj je tu kar težava najti primeren prostor za parkiranje. 

Pozno popoldne sva se odpravila mimo Monaka, ki sva ga že obiskala pred leti in ga tokrat izpustiva.

Pelheva se po grebenu obalnih gora do postajališča Sospesi, 20 km oddaljenega od obale. Cesta je polna ovinkov in vodi v notranjost obalnih hribov. 

Peljeva skozi ozek in dolg gorski predor. 

Na mirnem postajališču je veliko avtodomov. Pridruživa se jim in pripeaviva večerjo. 

Marsej drugič

Dan 28 - Marsej, drugič

Danes sva se še enkrat odpravila v Marsej, da si ogledava še nekatere znamenitosti. Mesto je res zelo veliko in promet v njem je kaotičen. Zanimivo, Francozi za vsak prazen nič trobijo.

Najprej sva se ustavila na začetku mesta, ker so najino pozornost pritegnili ogromne stanovanjske stavbe. Na vzpetini so zgradili skupino ogromnih stanovanskih stavb, največja je dvajsetnadstropna in več kot 200 m dolga stavba, olstale pa ne zaostajajo veliko za njo. Prava džungla ljudi na tako majhnem prostoru.

Nato sva se vozila skozi mesto, mimo La Panier in se ustavila pri Palais Longchamp. 

Sredi dolgih ulic z visokimi stavbami se menadoma odpre pogled na razkošno stebrišče v obliki polmeseca. 

Pred stebriščem je vodnjak in park. Mogočni kompleks iz 19. stoletja privablja veliko obiskovakcev. 

Palais Longchamp in park ter znamenitosti okoli nje so bili zgrajeni ob dokončanju Canala de Marseille, ki se je povezal z reko Durance. Z njo se je mesto zahvalilo za rešitev stoletja dolgih težav z oskrbo z vodo.

Po stopnicah sva se povzpela do stebrišča in si ogledala znamenitost še z vrha. 

Na sredini so trije ponisni biki, ki gledajo proti mestu.

Na poti proti plažam sva se ustavila pri cerkvi Saint-Vincent-de-Paul. To je rimskokatoliška cerkev, ki so jo gradili od leta 1855 do 1886. 

Videla sva jo že od daleč zaradi njene bele barve in neogotskega stila. Sprednji dve puščici sta 70 m visoki.

V notranjosti je visok obokan strop, okna so umetelni vitraži, in na obeh straneh v istem stilu oblikovane orgle.  

Na koncu sva se za slovo od mesta sprehodila po plažah v bližini panoramskega kolesa, ovekovećila še Davidov kip v bližini in se odpeljala proti kampu. 

 Jutri nadaljujeva pot proti domu.