Moustiers-Sainte-Marie

Dan 24 - Moustiers-Sainte-Marie

Današnji dan je obetal veliko sonca, z jutranjimi nizkimi temperaturami, ponoči 3°C, čez dan pa do 16 °C. Vetra je bilo manj kot včeraj, zato sva se z Hondo odpravila na ogled dveh točk, oddaljenih dobrih 20 km od najinega kampa.

Ko sva se peljala mimo lepih njiv s sivko, sva se morala ustaviti, saj se je pred nama odprl pogled na del jezera z zanimivim polotokom. 

Ne moreva se načuditi prečudoviti intenzivni barvi vode, ki je v resnici še veliko bolj modra, kot na sliki. Morda bo ta fotografija vsaj približek resničnemu doživetju.

V nadaljevanju sva se peljala mimo Moustiers-Sainte-Marie, vasice vgnezdene v strmo skalnato pobočje gora. 

Nedaleč proč sva se ustavila pri mostu Pont du Galetas in izlivu reke Verdon v jezero. Na mostu narediva nekaj posnetkov ožine kanjona in reke.

Na obali stojijo ponudniki kanujev in pedolinov, s katerimi se mnogi odpravijo kakšen kilometer po reki navzgor. 

Tudi midva si izposodiva pedolino (20€ na uro) in se trudiva poganjati proti toku. Vse skupaj bi bilo enostavno, če bi krmilo bolje delovalo. Krmilo je delovalo kot volan in ne kot ročno krmilo čolna. Preden sva ugotovila, kako deluje, naju je obračalo. No, konec dober, vse dobro. 

Počasi sva pedalala proti toku in uživala v prekrasni barvi vode, neverjetnih oblikah in barvah skal in pobočij nad reko. Ta kanjon je res prečudovit od zgoraj in od spodaj. 

Na poti nazaj nama je malo nagajal veter, ki je pihal v nasprotno smer toka reke in delal prave valove. 

Le eno uro sva uživala lepote reke, a sva ponosna, da sva se vozila po prekrasnem Verdonu in jo občudovala tudi iz pobočij gora, ki se penjejo nad njo. 

Čeprav reka ni velika, njena skrita moč počasi a zdržema liže skale in že skozi tisočletja oblikuje svojevrstno mojstrovino. Res prav nič na tem svetu ni večno, to lahko vidimo in občutimo vsak dan. 

Očarana od Verdona sva se odpravila še na ogled bližnje vasi Moustiers-Sainte-Marie, ki je od leta 1981 uvrščena med najlepše vasi v Franciji.  

V primerjavi z vasico Saint Croix du Verdon, tu pročelja hiš niso obdelana s kamni, so pa pobarvana v pastelne barve, ki se stapljajo s celotno sceno. 

Že od daleč opaziva na skalnatem grebenu majhno cerkvico in strmo kamnito pot do nje. Zgleda, da je najino tokratno potovanje povezano s takimi podvigi. 

Odpraviva se po 262 kamnitih stopnicah, ki se strmo vzpenjajo proti vrhu. Kamni so tako zlizani od premnogih stopinj, da je na to opozarjal celo poseben znak. 

Dolge stopnice ograjene s kamnito ograjo se vijejo po pobočju. Srečujeva staro in mlado, ki se previdno vračajo v dolino.

Višje ko sva, lepši je razgled na vas in okolico. Ob poti so postaje križevega pota. Šele od zgoraj opaziva, da vasico preseka potok, ki v kaskadah pada v globino. Ob deževju mora biti precej buren. 

Pogled na oranžne strehe hiš stisnjenih ob potok in dva skalnata grebena, kjer med njima visoko na zajli visi zlata zvezda, spominja na jaslice. 

Na koncu stopnic je vzidana v visoke apnenčaste pečine slikovita kapela Notre-Dame-de-Beauvoir. V njeni bližini je poseben prostor z najlepšim razgledom na strehe vasi, na dolino Maire in planoto Valensole.

Počasi in previdno se vračava proti vasi, ki je polna šarma. Tu so cerkev, manjši trgi, ozke ulice s številnimi prodajalnami lokalnih dobrot in izdelkov. Sivka in mila različnih barv na stojnicah odišavljajo ozke ulice. 

 Pastelne barve hiš z izrazitimi barvami oken in vrat so prekrasna dopolnitev barv skal, kamna in vode v okolici.

Vas je del naravnega parka in vpisana v UNESCO dedišcino. Je tipična provansalska vas, znana tudi po "fajansi", posebni keramiki. 

Sprehodiva se po vasici, se posladkava z okusnim sladoledom in se počasi odpraviva "domov", saj naj bi po napovedi pod noč malo deževalo. Zopet sva hvaležna za res lep sončen dan in nepozabna doživetja