40 OBLETNICA MATURE UČITELJIŠČA V TOLMINU

6. septembra se nas je, v zgodnjem popoldnevu pred bivšim učiteljiščem v Tolminu, zbralo 17 zadnjih maturantov učiteljišča, generacija, ki so ji vsi pripisovali bolj črno zaposlitveno prihodnjost. Po svoje smo imeli srečo in smolo hktrati, saj so po drugem letniku s fasade pred glavnim uhodom v šolo umaknili napis "učiteljišče" in nas nekako potisnili v "ilegalo", je pa tudi res, da od takrat dalje ni nihče več mogel ponavljati letnika, zato so nam kdaj pa kdaj pogledali tudi skozi prste. Kakorkoli že, daljnega 1968 nas je 27 dijakov maturiralo in se vsak po svoje podalo usodi naproti.

Trije sošolci in razredničarka so medtem že umrli, zato smo se najprej odpravili na pokopališče in se za trenutek posvetili njihovemu spominu.
Srečanje smo nadaljevali v gostišču Rutar, kjer smo v prijetnem klepetu tudi z nekaterimi našimi profesorji obujali spomine. Nazdravili pa smo tudi kolegu Zdravkotu, ki je na ta dan praznoval rojstni dan.
Bilo je prijetno in obljubili smo si, da se v prihodnje srečamo pogosteje. Pa pustimo času čas, morda nam le uspe.
Nekaj slikovnih utrinkov s srečanja: 

LETHE SREČANJE V ELAZIGU, TURČIJA

Naše 3. LETHE srečanje je organiziral dr. Cevdet Emin Ekinci, predstavnik Firat Univerze v Elazigu, naš partner iz Turčije. Potekalo je od 1. do 2. septembra.
Elazig je univerzitetno mesto ob zgornjem toku reke Eufrat v Anatoliji. Obkrožajo ga jezera Karakaya, Keban in Hazar. V ozadju so tudi gore, višje kot 2100 m. V kratkem času, ki nam je bil na razpolago smo si ogledali spomenik Belek, ki leži v prku Harput in predstavlja Belek Gazija, komandanta Sultana Alparslana na konju. Harput je grad, ki je v svojem obzidju nudil zavetje pred barbari mnogim ljudem različnih narodnosti in ver. Pravijo, da so mogočno obzidje gradili tako, da so za vezivo uporabljali mleko.
Obiskali smo tudi tipično hišo tega področja, ki je danes kulturni spomenik in je lep primer življenja, opreme in navad teh prebivalcev.
Okolica Elaziga je več ali manj pusta, saj so poletja zares vroča in sonce dobesedno požge vso travo in zelenje. Na stavbah tako kot na Cipru opazimo manjše vodne cisterne, ki pomagajo prebivalcem premostiti morebitno pomankanje vode. V mestu na ulici srečaš ogromno ljudi, še posebej v tem času, ker so imeli ramadan, smo po sončnem zahodu na ulicah srečevali cele družine. Promet je zelo gost in vsepovsod po ulici prodajajo njihov mehki kruh, bolj podoben palačinkam in na vsakem koraku te vabijo čistilci čevljev.
Utrinki s srečanja:

Na povratku iz Elaziga sem preživela zanimiv dan v Istambulu, večmiljonskem mestu zanimivih kulturnih spomenikov še iz časov Bizanca. Celodnevni organiziran ogled, mi je ponudil le delček bogastev, ki jih to zares lepo mesto ponuja obiskovalcu. Očarali so me Blue Mosque - Modra mošeja s šestimi stolpiči in prekrasno ornamenturo v notranjosti, muzej Hagia Sofia, ki je bila v preteklosti najprej krščanska cerkev nato so jo preuredili v muslimansko mošejo, danes pa je zanimiv muzej ter zares enkratna palača Topkapi, ki je bila rezidenca Otomasnkih Sultanov in center vladne administracije celih 400 let. Palača je zanimiv primerek različnih Ottomanskih arhitektrunih stilov, dragocenih kolekcij in zelenih parkov. Pogled na Bosporsko ožino in azisjki del Instambula pa je res enkraten.
Istambul stoji na stičišču dveh kontinentov, se razprostira tako na evropskem kot tudi na azijskem delu , ki ju ločuje Bospor in povezujeta dva dolga mostova. Vsekakor bom v prihodnjosti še načrtovala obiskati to zanimivo mesto. Posebej me je presenetila prijaznost in odprtost prebivalcev.
Nekaj utrinkov z mojega potepanja po delčku Istambula si lahko ogledate v spodnji predstavitvi.

ŠE ZADNJI UTRINKI IZ LAPONSKE

V sredo, 11.6.08, smo se preselili v izobraževalni center Vasatokka, kjer smo se pod budnimi očmi Eska in Laure v poznih večernih urah s kanuji preveslali 3 kilometre po jezeru do reke, se sprehodili do brzic in se vrnili k že pripravljenemu tabornemu ognju. Utrujeni, a zadovoljni in lačni smo se lotili peči hrenovke in pogasili žejo s kozarčkom dobre pijače.

Četrtek je bil namenjem zaključku in evalvaciji seminarja ter podelitvi potrdil. Nekaj udeležencev se je poslovilo, več kot 30 pa se nas je v petek udeležilo ekskurzije do norveškega pristaniškega mesteca Kirkenes, visoko nad polarnim krogom. Na poti smo se ustavili na najbolj severni točki EU, kjer smo si privoščili finsko kavo in dobili posebno potrdilo z žigom o tej točki. Pokrajina na Norveškem je povsem drugačna, saj tu ni dreves, je pa več travnikov, kjer se pase živina. Zvedeli smo, da država posebej nagrajuje tiste mlade, ki se po študijo vrnejo v te kraje in se ukvarjajo z živinorejo in kmetijstvom. Dan je bil oblače in zelo hladen. Hladno Barentsovo morje, leden veter in nizka temperatura je botrovala, da smo se vsi zavili v vsa mogoča oblačila, da bi lahko pojedli kosilo na lepi razgledni točki.

V soboto smo imeli ravno dovolj časa, da smo obiskali farmo severnih jelenov na samotni kmetiji v bližini Vasatokka. Poleg zanimivih običajev in navad smo se lahko mirno sprehajali med severnimi jeleni, jih hranili in božali. Povedali so nam, da te jelene uporabljajo tudi za vleko v zimskem času. Dan je bil lep, sončen in v poznem popoldnevu smo se odpravili na letališče v Ivalo.

Enajsdnevno potepanje po Laponski je bilo zares zanimivo in pestro. Noč iz petka na soboto sem prespala v Helsinkih in se preko Dunaja vrnila domov.

OBISK VASICE NELLIM OB JEZERU INARI

Nedelja, 8. junij. Danes imamo prost dan in smo obiskali laponsko vasico Nellim, ki leži le nekaj kilometrov oddaljena od ruske meje.

Laponci se delijo v tri večje skupine in so večina razkropljeni po skandinavskem polotoku (Norveška, Švedska, Finska in Rusija). Vseh skupaj pa jih je le še nekaj več kot 7000. Trudijo se obdržati svojo specifično kulturo, jezik in navade, pri čemer jim pomagajo tudi večinski narodi. Na žalost pravijo, da vse več mladih laponcev odhaja na študij v večja mesta in se ne vrača več.

Na poti nas je presenetil pravi sneg in hladen veter, a vseeno nam je bilo toplo ob glasbi, petju in predstavitvi laponskih oblačil in obrti. Na cesti skoraj ni avtomobilov in ljudi, zato pa so nas pogosto presenetili losi, ki so se pasli ob poti.
Doživeli smo torej zares poseben dan, ki smo ga delili z ljudmi iz vasice Nellim. Za pokušino si oglejte nekaj slik in video.

PREDSTAVITEV NACIONALNIH JEDI IN PIJAČ

V soboto zvečer smo po celodnevnem delu v delavnicah sprostili naš um in telo na "nacionalnem" srečanju, kjer so predstavniki držav predstavili tipične jedi in pijače. Bilo je kot na pravem banketu z veliko izbiro slanih in sladkih dobrot. Vsak je skušal prpričati ostale, da preizkusijo dobrote. Gostitelj je postregel s pečeno dimljeno sladkovodno ribo in mešano zelenjavo. Seveda ni manjkala tudi pesem in dobra volja. Več naj povedo slike same.

POLNOČNO SONCE V LAPLANDU

Tu je nekaj posnetkov iz prvega dne seminarja, ki poteka v mestu Inari in narave okrog nas.

LAPONSKA

V sredo zvečer smo prispeli na letališče Ivalo na Laponskem. No, naj se popravim, ni bil večer, čeprav so urini kazalci kazali na 21.30, saj so sedaj tukaj znane bele noči, ko sonce nikdar ne zaide, pač pa se stikata zahod in vzhod sonca. Slikala sem se s Pelin, kolegico iz Turčije.


Na poti do hotela ob jezeru Inari smo seveda lahko videli lose, ki se nemoteno pasejo ob cesti, ki je povsem drugačna od naših cest, na njej skoraj ni prometa.


Presenetil nas je tudi pogled na še delno zaledenela jezera v tem času. Vreme je bilo lepo, ne prevč mrzlo, zato smo lahko uživali ob pogledu na neokrnjeno naravo.

V hotelu Kultahovi, ki stoji ob večji reki, nas je čakala okusna večerja z ribami in zelenjavo. Bilo nas je le 10, saj ostalih 46 pričakujemo jutri.

LETHE SREČANJE NA CIPRU

V okviru LETHE projekta so ciprski partnerji organizirali tretje srečanje v Ayia Nappi, turistično znanem kraju na jugovzhodu Cipra. Srečanje je bilo delovno in uspešno. V soboto so nam domačini predstavili nekaj svojih biserov in nas popeljali na izlet v bližnje Pitsilia hribovje.
Tokrat mi je uspelo koristno združiti s prijetnim, saj je z menoj bil Bojan in sva imela tudi čas za raziskovanje nekaterih krajev na Cipru. Očarala naju je mošeja Hala Sultan Tekkesi ob slanem jezeru pri Larnaki, neverjetna modrina morja, belina peska in apnenca ob morju, živobarvne rože in kontrastno pusta otoška pokrajina, kjer brez vode preživijo le najtrpežnejši primerki rastlin.
Posebno doživetje pa je bilo glavno mesto Nikosia, ki jo domačini imenujejo Lefkosia, z debelim obrambnim obzidjem, zeleno črto, ki deli mesto v turški in grški del, bunkerji ob tej zeleni meji, ki se imenuje zelena samo zato, ker so jo na zemljevidu enostavno zarisali z zelenim flumastrom. Da o ciprskem poletju v maju, soncu in topli vodi niti ne govorim.
Nekaj foto utrinkov.

Delavnica v Bolzanu in obisk nekaterih znamenitosti

V ponedeljek 28. aprila sem na povabilo Pedagoškega inštituta iz Bolzana ( in ESP kolegice Emanuele Atz) izvajala za osnovnošolske učitelje angleščine delavnico na temo "e-Learning environments" in primeri dobre prakse učenja jezika z mednarodnimi projekti.


Naslednje dva dni sva z možem Bojanom povezala prijetno s koristnim in si ogledala nekaj znamenitosti v Bolzanu in okolici. Kljub muhastemu aprilskemu vremenu sva uživala najino potepanje med cvetočimi sadovnjaki v dolini Venosta.


V Bolzanu sva se povzpela do gradu Roncolo, ki je znan po bogatih poslikavah in srednjeveških freskah.

Seveda nisva pozabila tudi na zanimiv muzej, kjer si lahko ogledamo znamenitega Icemana, imenovanega "Ötzi".
Zanimivo naključje je hotelo, da je v ponedeljek tudi predsednik Italije obiskal Bolzano in se ustavil ob obzidju nekdanjega taborišča.

Tale zid je še zadnji opomin, da so se tu dogajala grozodejstva nad nedolžnimi ljudmi.