Ancona

20. marec

Dan sva začela v dežju na poti proti Anconi, kar pa ni motilo številnih kolesarjev, na katere sva morala paziti pri vožnji. 

Večina poti sva vozila po cesti Adriatica SS 16, ki teče tik ob obali in železnici. Poleg tega je cesta kot ena dolgaaaa ulica, saj so ves čas ob njej hiše, delavnice in trgovine, omejitev pa je večina 50 km/h. Kljub temu je vožnja lepša in prijetnejša kot na avtocesti. 

Pogosto palme krasijo ulice in cesto.

Opazno je ta del Italije premožnejši kot skrajni jug, ki pa se ponaša z biseri mest, naselij in narave.

Zvedrilo se je, zato je tokrat jutranje morje lepo svetlo modro in tudi veliko manj razburkano kot v dneh, ko sva začela najin potep.

Za kosilo sva se ustavila na obrobju mesteca San Benedetto del Tronto.

Prenočila pa bova na parkirišču v kraju Numana blizu kraja Marcelli. 

Ujela sem še nekaj trenutkov sončnih žarkov ob obali, kjer se mnogi prebivalci v trumah sprehajajo, saj je nedelja.

Kot vedno sem za spomin na obali nabrala pisane kamenčke.

Jutri bo zadnji dan najinega tritedenskega potepa na poti domov. :)

Na poti domov

19. marec

Dopoldne sva se odpravila na pot iz Matere proti domu. Dan sva večinoma vozila. Pripravljalo se je že na dež. Vozila sva po hitri cesti, ki je bila precej zdelana okrog Foggie.  

Zanimiva je bila dolga dolina v bližini Avellina, kjer se je ponujal neverjeten pogled na stotine veternih elektrarn vseh velikosti. Kot sem prebrala, italijani pokrivajo več kot 5 % energije z vetrno. Poleg tega je pogosto videti velike elektrarne s sončnimi paneli, pa tudi na strehah hiš jih je veliko. 

Ena večjih sončnih elektrarn je v mestu Troia, kjer sva se ustavila, a do elektrarne nisva mogla, videla sva jo le od daleč, ker leži na ravnini. 

troia solar plant

Pokrajina je ravninska z zelenimi griči in polji.

Pod noč sva se ustavila in prenocila v pičivališču za avtodome Villago camping Costa verde, ki je, eno redkih,  odprto celo leto.

Ponoči je začelo deževati in tudi zjutraj ni bilo nič bolje. Nic zato, saj sva itak morala na pot. 

Matera, Sassi di Matera

18. marec

Današnji dan sva v celoti posvetila slikovitemu mestu Matera v regiji Bazilikata. Čeprav sva jo pred leti na kratko že obiskala, sva se odločila, da si jo ogledava še enkrat in si zanjo vzameva več časa. 

Zahvaliti se morava Gianfrancu, lastniku postajališča, za vse njegove predloge in napotke glede obiska mesta.

Zjutraj naju je Gianfranco odpeljal na točko ob soteski (gravina), ki leži nasproti starega mesta Sassi di Matera. Od tu sva se peš odpravila navzdol po ozki strmi cik-cak stezi, ki ponuja krasen pogled na staro mesto in na skalnate obronke soteske z jamami. Tam sva preko nepalskega mostu prečila majhno rečico. 

Od tam pa se je bilo potrebno povzpeti do obzidja mesta po strmi stezi. 

Nato se je začelo najino raziskovanje mesta, ki v sebi skriva bogato zgodovino. 

Leži na skalnatem pobočju ob soteski reke Gravina. Zelo slikoviti in zanimivi so Sassi, kompleks jamskih bivališč, vklesanih v pobočje gore. 

Leta 1952 so bili prebivalci izseljeni zaradi slabih življenjskih pogojev in ker je to Italija smatrala za sramoto. Danes pa so stavbe v Sassi restavrirane in spremenjene v muzeje in trgovinice namenjene ogledu, vračajo pa se tudi prebivalci. Bližnje skalne cerkve so bogate s freskami iz 13. stoletja.

Matera je namreč najstarejše mesto v Italiji in Evropi, 5000 let starejša kot Rim in je del UNESCO dediščine.

 Jamska bivališča so naložena eno na drugo in tvorijo skalnato obzidje. Ker je  pokrajina iz peščenjaka so v skale lahko dolbli svoja bivališča.

Matero so v zgodovini zasedli Grki, Rimljani, Longobardi, Bizantinci, Saraceni, Švabi, Anžuvci, Aragonci in Burboni ( iz Wikipedie), kar je pustilo pečat temu staremu mestu.

Odpravila sva se po obzidju proti stari skalnati cerkvi Madonna delle virtu, kjer sva si ogledala bogato, zanimivo postavljeno razstavo del španskega nadrealističnega umetnika, Salalvador Dalia, ki je znan po svoji tehnični spretnosti, natančnem risanju ter presenetljivih in bizarnih podobah.

 Uživala sva v predstavitvi stvaritev tega španskega umetnika. Umetniška dela so postavljena v izjemno impresivnem okolju, tako da resnično začutiš ustvarjalčeve ideje in filozofijo. 

Več kot eno uro sva uživala pri ogledu skulptur in slik, zvočne popestritve z razlago v tem izjemnem okolju. 

Nato sva prehodila vse uličice in poti, se povzpela po stopničastih zavitih ulic do različnih razglednih točk. Tudi po mestnih trgih in ulicah so na ogled postavljene Dalijevi skulptue. 

Pred kosilom sva se ustavila tudi na trgu, ki je znan po starodavnem podzemnem vodnem zajetju, ki ga imenujejo Cisterna Palombaro. V starih časih je bil nad njim park, danes pa je tu vhod za ogled. Ogledala sva si tudi to zanimivost.

Ko je prebivalcem zmanjkalo kapnice v njihovih domovih, so prihajali sem in se oskrbeli z vodo. 

Primerno lačna sva se odpravila do gostilne Osteria Pignata, ki nama jo je priporočil Gianfranco. Predlagal nama je, da narociva lokalni specialiteti pignata in crapiata. Pignata je v posebnem lončku kuhana ovčetina z dodatki krompirja, sira in mocarele in pokrita s testom. Crapiata pa je jed sestavljena iz različnih stročnic s koščki popečenih kruhkov. Oboje je bilo zelo okusno in sva poplaknila s kozarčkom rdečega vina.

Po obilnem kosilu sva si ogledala še nekaj zanimivosti in nakupila hrano za naslednje dni.

Preden naju je prišel iskat Gianfranko, sva uspela doživeti tudi prižig lučk v starem mestu, kar je znana atrakcija in mnogo ljudi pride na določene točke uživat ta dogodek. Lučke se prižigajo postopno po nivojih. 

Zanimivo, vreme je kljub drugačni napovedi zdržalo, zato sva si uspela ogledati veliko več, kot sva načrtovala. Ob odhodu nazaj v avtodom je začelo rahlo deževati. 

Jutri pa se odpravljava proti domu. 

Pietrapertosa, Castelmezzano

17. marec

Tudi danes nama je bilo vreme naklonjeno. Sončno in ne preveč hladno kljub 1088 mnm. Dan sva namenila ogledu zelo slikovitega mesteca vpetega v ogromne skalnate masive. 

Obisk Pietrapertose je zagotovo zelo zanimiva in lepa izkušnja, saj ponuja doživetje posebne gorske in kamnite pokrajine. V sezoni lahko doživiš adrenalin na angelskem letu - zipline med dvema gorskima vasema. Lepo pa se je tudi le sprehoditi po ulicah vasi in po poteh in stezicah lučanskih Dolomitov.

Nekaj utrinkov o gorski vasici.

Vzela sva pot pod noge in prehodila in se povzpela do vseh zanimivih točk.

Na vrhu velike skale je grad in cerkvica. 

Spustila sva se do spodnjega nivoja skal, da sva imela lep pogled na sosednjo vas, Castelmezzano.

Tu v bližini je zipline angelski let, ki obratuje šele z majem.

Drugi zipline pa se vrača nazaj iz vasi. 

Ulice vasice so podobno kot ulice starih mest, ozke, kamnite in stopničaste.

Kot vsak dan sva prehodila dobrih 9 km, občudovala posebne oblike skal.  

Privoščila sva si kosilo z lokalnimi dobrotami in kupila tudi nekaj lokalnih dobrot v  prijetni prodajalnici. Gostoljubje domačinov naju vsakokrat preseneti. Tokrat nama je ponudil kavico gospod, ko sva šla mimo njegove hiše in smo si izmenjali nekaj besed. 

Popoldne sva se odpravila še v Castelmezzano, ki leži nasproti, loči ju globoka dolina, do nje pa je moč priti le po cesti ki teče po obronku kotline, dolgi 11 km, saj zemljišče tu okoli zelo drsi in se udira in ni primerno za ceste.

Želela sva si privoščiti kavico, a je bilo spodaj v vasici vse zaprto, zato sva se odpravila naprej proti Materi, še enem biseru Bazilicate.

Seveda postajališče, ki sva ga imela v načrtu tudi tokrat ni bilo odprto, zato sva morala poiskati novega. Na srečo je odprto postajališče Area camper Kartodrom Matera. Lastnik je prijazen, ponuja tudi prevoz s kombijem do mesta in nazaj.

Zvečer naju je odpeljal do točke s panoramskim ogledom večernega mesta.

Uživala sva, ko so se lučke v mestu počasi prižigale. Jutri pa naju čaka ogled mesta. 

Maratea, Pietrapetrosa

16. marec

Naj še dodam nekaj o mestecu Castelsaraceno na včerajšnjo objavo. To je skromno podeželsko mestece z ozkimi stopničastimi uličicami. Ne vem, kako se po njih gibljejo invalidi na vozičkih ali pripeljejo nekaj večjega do doma. Iz ulic so stopnice do hiš. 

Prebivalci pa so prijazni in ustrežljivi. 

Danes sva prenočila v Maratei pri kipu Kristusa Odrešenika.

Spanje na parkirišču pod budnim očesom kipa Kristusa nad nama je bilo spokojno. Čakalo naju je še dnevno slikanje enega največjih kipov Kristusa. Po skalnati potki sva se povzpela do kipa, ki ga je izdelal umetnik Bruno Innocenti leta 1965. 

Klesal ga je na licu mesta. Kip je 21 m visok in predstavlja mladega Kristusa. Je zelo lep. Gleda proti mestu z visokega grebena 620 tik nad morjem in mestom. Tam je tudi cerkvica. V okolici je veliko ruševin stavb, kar kažejo, da je včasih tu bilo naselje.

Razgledna ploščad ob kipu ponuja lep razgled na gore v ozadju, morje in okoliška mesta.

V ozadju so visoki hribi pokriti s snegom.

Poslovila sva se od Kristusa Odrešenika in se odpravila po vijugasti cesti do obale. Vmes sva morala kupiti plin, ki pa so ga tu pripeljali na zahtevo. Ponagali so nam uslužbenci na črpalki.

Kosilo, porovo rižoto in solato, sva si pripravila ob morju. Bil je topel sončen dan, 16°C, na soncu občutek vsaj 20. Se prileže. 

Pred nadaljevanjem potovanja sva se sprehodila po peščeni plaži do skalnatih jam, kjer vidni ostanki kapnikov kažejo, da je bila tu včasih kraška jama s kapniki.

V daljavi se je lepo videl kip Kristusa.

Ker naju je čakalo še kar nekaj poti do naslednjega postanka in spanja, sva se odpravila na pot. Izbrala sva smer  Trecchino. Tokrat je bila cesta dobra. Peljala sva po vijugasti cesti po hribovitem terenu preko prelaza na več kot 600 m nad morjem in se spustila proti široki kotlini. Vrhovi hribov so vecinoma zasneženi.

Ob poti sva lahko občudovala slikovita naselja, ki so jih v preteklosti iz strateških razlogov Italjani gradili strnjena na visokih obronkih hribov ali na vrhovih gričev in hribov. Ta naselja se praviloma na vrhu zaključujejo z impozantno cerkvijo, na dnu pa s trdnjavo ali gradom.

Takole lepo zgleda mestece Rivello, ki je res slikovit primer takega naselja. 

Delček poti sva se peljala tudi nekaj kilometrov po avtocesti, ki pa je bila brezplačna po regiji Campania. 

Ko sva zapustila avtocesto sva se počasi bližala Pietrapertozi, vasic8 visoko pod skalnimi vrhovi. 

Ovinkasta cesta se strmo dviga proti vrhu in pogled proti dolini je kar neprijeten. Prispela sva tik pred mrakom. Vstop v ozke ulice naju je malo zaskrbel, ker nisva videla prostora za parkiranje, a prijazni domačini so naju usmerili proti zgornjemu koncu vasi, kjer je malo vec prostora za parkiranje, česar na vrhu strmega hriba ne bi pričakovaka. Tako, zaparkirala sva in se veseliva jutranjega ogleda.