Zbudila sva se v lepo sončno jutro. V načrtu imava ogled Leuce in njene okolice.
Mestece Leuca je eno fascinantnih obmorskih krajev v Salentu. Je mali biser, ki se razteza med rtoma Punta Meliso in Punta Ristola, ki obiskovalcu ponujata osupljive razglede. To področje ima po zapisih več kot dva tisočletno zgodovino.
Najprej sva se sprehodila po sprehajalnih brveh do posebnega spomenika, ki obeležuje ta kraj kot mesto "fra terra e aqua", med zemljo in vodo. Praktično se z umetno ustvarjenim slapom, ob katerem tečejo stopnice do vrha ploščadi, končuje Apuljski akvadukt. Občasno simbično po tem slapu spustijo vodo.
Po stopnicah sva se vzpela do ploščadi, kjer je cerkev, stebrišče in lepe razgledne točke.
Lepi razgledi so naju vabili in vzela sva pot pod noge. Prehodila sva mesto, ki je vtem letnem času le malo obljudeno, saj je večina hiš le poletnih rezidenc.
Tokrat sva si zaželela za kosilo ribe, zato sva poiskala ribjo restavracijo. Le malo restavracij obratuje ob dejstvu, da ni veliko turistov. Kosilo je bilo zelo okusno (orada na žaru).
Po kosilu sva se odpravila proti rtu, najjužnejši točki pete. Zanimivo je, da je tu obala skalnata, klifi so krušljivi in precej nevarni za hojo. V njih pa morski valovi ližejo slikovite jame, značilne za to področje. Hodila sva po ozki strmi stezici na robu klifov z lepimi razgledi na mesto, rt in odprto morje.
Najjužnejša točka je kamnit jezik, ki se spušca v morje. Tu sva naredila selfi, saj zbirava take točke v Evropi. Do sedaj sva obiskala najzahodnejšo točko Cabo da Roca na Portugalskem, najjužnejšo v Tarifi v Španiji, najsevernejšo Nordkapp. Še bo treba potovati, da nabereva preostalo. :)
Sprehodila sva se še proti drugemu rtu in občudovala posebno oblikovano obalo.
Res, narava človeku ponuja umirjenost in potrebo, da se za trenutek ustavimo in poglobimo vanjo. Vredna je vsega tega.
Jutri pa upam da vidiva še kaj več na to temo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar