Montalbano Jonico, Craco, Castelsaraceno

14. marec

Dobro naspana po mirni noči na parkirišču sem se sprehodila po bližnji peščeni plaži in uživala v valovih in sončku. 

 Nato sva se odpravila novim zanimivostim naproti.

V nasprotju z vzhodnim delom polotoka se tu voziva po ravnini, med nasadi marelic in breskev, pomaranč in limonov ter seveda obveznih oljk. Sledijo si polja in travniki. Cesta je na določenih delih kot ponavadi v slabem stanju, ogibati se je potrebno velikim luknjam. 

Ugotavljava tudi, da je tu zopet več smeti odvrženih kar ob cesntni ograji. Skrbijo pa vsaj za zeleno energijo s sončnimi in vetrnimi ekektrarnami, ki se vrstijo vzdolž poti. 

Po dobrih nekaj deset km sva zapustila pokrajino Puglio in vstopila v pokrajino Bazilicata, ki je najina naslednja raziliskovalna destinacija. 

Mr. Googlu sva naročila, naj naju pelje do mesta Montalbano Jonico, približno 60 km proti notranjosti. Mesto ni prav veliko. Stari del mesta zgoraj je bolj ali manj prazen, kot sta nama potožili dve starejši občanki, ki sta se pogovarjali iz balkona na balkon. Spodaj na ulici pa se je sušila žehta na stojalu, kar je tudi posebnost večine do sedaj obiskanih mest. 

Tu si je vredno ogledati posebnosti gričevnate pokrajine, ki jo dež in veter spreminjata v posebno oblikovane griče in razbrazdabe robove vznožij hribov. Imenujejo jih calanche. Kamorkoli ti seže pogled pa so na višjih vrhovih hribov kot izklesana bela mesta. 

Tile utrinki so nastali ob polurni hoji iz platoja, kjer je mesto navzdol po hribu. Prava paša za oči, zares enkratno. Iskala sem kamenčke z morebitnimi fosili, saj so ti griči in hribčki usedline morja, ki je bilo nekoč tu. 

Hoja nazaj je seveda trajala nekaj dlje, saj gre naravnost navzgor :). 

Ogreta in lačna sva si privoščila okusno kosilo, domače specialitete kot so hrustljave rdeče podolgovate posušene paprike pečene v olju, domače testenine z jurčki in vongolami v slastni oljni omaki. Jami!

Sita in dobre voljen sva nadaljevala pot proti Cracu, naslednji posebnosti, izpraznjenemu mestecu na hribu. Cesta je bila mestoma res slaba, saj se teren tu kar vidno poseda in je treba voziti previdno.

Pot je bila poplačana, saj sva se znašla pod zakletim mestecem na hribu, ograjen in nedostopen zaradi nevarnosti. Vidni ostanki napol porušenega zapuščenega mesta, ki so ga morali izprazniti, ker je teren pod hišami izginjal zaradi puščanja odtokov in vode. Danes pa je to dom nekaj deset kozam, ki se sicer pasejo v okolici.

Tako, bogat dan sva zaključila s potjo do mesteca Castelsaraceno, kjer naju jutri čaka bolj adrenalinska izkušnja. :)