Otranto je obalno mesto v južni italijanski regiji Apulija. V njem se nahajata aragonski grad iz 15. stoletja in katedrala iz 11. stoletja. Grad je mogočen in predstavlja pravo utrdbo ob morju.
Povzpela sva se na Torre Matta, kjer je lep pogled na morje in pristanisče.
V blizini so plaže.
Ulice v starem delu mesta so ozke, kamnito tlakovane, na obeh straneh pa so majhne trgovinice z različnimi spominki, aktualne v poletnem času.
Ker je z morja prihajal naliv, sva se odpravila iskat trgovino s hrano in kruhom. Vmes sva se ogrela s čajem v manjšem baru. Zaradi vetra sva bila kljub dežniku kar precej mokra. Na tem koncu ni veliko trgovin s prehrano, zato sva potrebovala pomoč domačinov, da sva jo dobila.
Lastnik postajališča nama je povedal, da so poletja tu zelo oblegana od turistov in da je vse več tudi Slovencev.
Zares lahko pohvaliva domačine, da so prijazni in vedno pripravljeni pomagati.
Po kosilu se odpraviva proti najjužnejši točki škornja. Dež je pojenjal in upava, da se bo tudi zvedrilo.
Cesta je, za razliko od prejšnjih, večji del lepa na novo preplastena. Voziva se po pokrajini, ki je poraščena z grmičevjem, starimi oljkami, nizki kamniti zidovi delijo parcele.
Pokrajina je redko poseljena, v kontrastu z preostalo Puglio in ni ravninska. Cesta pelje nekaj dest metrov nad morjem.
Ustaviva se pri znameniti jami Zinzulusa ori kraju Castro.
Želiva si jo ogledati, a sva prepozna, odprta le do 15:00. Uspelo nama je priti v njeno bližino in narediti nekaj posnetkov.
Nadaljujeva pot proti mestu Leuca. Nekatera naselja so tipično turistična,
druga bolj preprosta.
Ob sončnem zahodu sva prispela v Leuco.
Poiskala sva postajališče, ki je bilo sicer zaprto, a vhodna vrata niso bila zaklenjena, zato sva vseeno vstopila in se namestila.
Še en dan je za nama. Obeta se malo boljše vreme. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar