Korzika - prihod domov

25. september

Takoj po zajtrku sva se odpravila na pot domov. Peljeva se mimo Pise, Firenze, Bologna do Nove Gporice, kar znese 490 km. Cestnino plačaš na srečp le enkrat in znaša 38,00 evrov.

Korzika naju je navdušila s svojimi lepotami, posebnostmi. Ljudje so prijazni, sporazumevajo se v večini v korziskem jeziku, ki je podoben italijanščini, tako da sva se lahko sporazumela ali v francoščini ali italijanščini. Cene so občutno višje kot na celini.

Meniva, da je čas za razsikovanje otoka bolj primeren v pred ali po sezoni (v septembru je še vedno dovolj toplo za kopanje, vreme je stabilno), saj je najbrž poleti natrpan s turisti in težko najdeš prostor v kampih.

Midva sva se odločila potovati v nasprotni smeri urinega kazalca, saj je tako bilo veliko lažje premagovati ozke poti po zahodni obali.

Livorno - šestnajsti dan

Torek, september 24

Dan odhoda nazaj proti domu. Karte za trajekt sva kupila preko appa Corsica Ferries že par dni prej. V septembru je le enkrat na dan trajekt proti Livornu. Po zajtrku sva se odpravila proti trajektu, ki je imel odhod ob 13:30.

Zopet naju je pričakalo lepo snčno vreme, zelo toplo. Vožnja s trajektom je trajala 25 minut več kot po urniku. V Livorno prispemo ob 18:00 in se izkrcamo ob 18:20. Nato se peljeva do postajališča Area sosta camper parco na južni strani Livorna, 18 min po avticesti. Cena 15 €, elektrika in voda in WiFi.
Kamp urejajo ljudje s posebnimi potrebami.

Bastija drugič - petnajsti dan

Ponedeljek, 23 september

Pot do Bastije po vzhodni strani je široka in cesta skoraj povsod ravna. Peljeva se mimo Porto Vechia, a se ne ustaviva, ker je pršilo in je pihal veter. Ustaviva se v Solenzaru, kjer si pripraviva kosilo in kmalu nadaljujeva pot. Odločila sva se, da bova toa mesta raziskovala, ko se ponovno vrneva na Korziko ;).

Pozno popoldne prispeva v Bastijo. Parkirava v bližini kampa Les Sables Ruges ob obali, kjer so nama družbo delali tudi številni drugi kamperisti. Prespala sva. Dopoldne sva šla v mesto po nakupih. Prvič in edinkrat sva odprla dežnik za 5 min in bila edina, ker tu prši in ne dežuje po naše. Oblak sede na zemljo in droben dež prši na vse strani.
Ko se vrneva, naju opozorijo policaji, da tu ni dovoljeno parkirati, zato se odpraviva iskat drugo možnost v mestu. Zaman. Morala sva se vrniti in se ustaviti v kampu.

Rondinara - štirinajsti dan

Nedelja, 22.september


Ponoči je malo deževalo in pihal je veter. Dopoldne se odpraviva po vzhodni obali proti plaži Rondinara, ki leži nedaleč proč. To področje je znano po veliko zelo lepih plažah. Za vsako je značilna kakšna naj zanimivost. Rondinara leži dobrih 8 km od glavne ceste, a pot proti plaži je v zelo, zelo slabem stanju. Cesta je ozka, strma, težko se srečuješ z vozili nasproti, še posebej, če imaš avtodom.

Ker je deževen dan je plaža samevala, le nekaj se nas je sprehodilo ob obali. Plaža je peščena, mivka, brez prave sence. Poleti mora biti kar strupeno vroče. Zaliv je lepe oblike. Danes je bilo morje zelo raznurkano. Zaliv je prav gotovo slikovit, lep, a ne odtehta težav s slabo cesto.

Bonifacio - trinajsti dan

Sobota, 21. september


Po zajtrku sva se s skuterjem odpeljala do starega dela mesta Bonifačo, ki je stisnjeno v varno obzidje visoko na skalnatem klifu. Ime je dobilo po markizu Bonifaciju iz Toskane, ki se je peljal mimo na ejspediciji iz Afrike 828 leta. Mesto so oblegali pirati.

To je srednjeveško mesto zgrajeno na presenetljivih belih apnenčastih klifih. Do njega lahko prideš peš po stopnicah, ki vodijo iz marine, ali pa z avtom po cesti. Zaradi vikenda je bilo vsepovsod veliko turistov. Dan je bil sprva oblačen in vetroven, prvič odkar sva na Korziki. Najprej sva šla do zahodnega dela mesta, kjer je pokopališče in lep razgled na Sardinijo in zahodno obalo Korzike.

Veter je pregnal oblake in postalo je kar vroče. Sprehodila sva se po slikovitih, ozkih ulicah iz 11 stoletja stare citadele, kjer je vsak meter spremenjen v bar ali restavracijo, ki vabijo turiste. V sezoni je tu najbrž živahno in nabito s turisti. Sedaj pa so le tu in tam zasedene mize, kljub temu, da je na ulicah kar precej ljudi.

Nato sva se odpravila proti Escalier du d'Aragon, 187 stopnicam, ki strmo vodijo po klifu do morja in so baje bile izklesane v eni noči leta 1420, čeprav nekateri menijo, da so bile sklesane veliko prej z namenom dostopa do vodnjaka s pitnovodo. Navadno je tu vstopnina (2,5€), danes in jutri pa je dostop prost zaradi praznika. Stopnice so vklesane v bele apnenčaste skale in so precej strme v spidnjem delu so bile visoke okoli 40 cm. Vsekakor impresivno. Stopnice se končajo v vklesani ograjeni potki, ki vodi ob morju okoli klifa. Zelo lepo in slikovito. Bele skale klifa, modro kristalno čisto morje in obzidje mesta na klifu.
Bilo je res krasno doživetje, vsekakor vredno ogleda. Pot nazaj je bila kar zalogaj zaradi strmih in visokih stopnic.

Nato sva se sprehodila do obzidja, trdnjave, kjer sva si ogledali prostore utrdbe, vklesane ingrajene v skalo.
Privoščila sva si pico in se po kosilu odpravila s skuterjem do Punte di St. Antonio, najjužnejše točke Korzike. Del poti je potrebno iti peš. Področje je poraščeno z tipično makijo, ponujajo se krasni razgledi na obalo, svetilnik, krasno plažo, sinje modro morje, otočke Od tu je Sardinija skoraj na dlani, neverjetno... Na nekaj mestih sva naredila posnetke starega obzidja in mesta, saj je od tu res lep razgled nanj, veter je pihal, zjasnilo se je in postalo je zelo vroče.

Preživela sva lep zanimiv dan, 6ur raziskovanja, uživanja v lepotah narave in stvaritvah človeka.
Okrog 17.00 sva prvič doživela prvih nekaj kapljic dežja...

Filimosa - dvanajsti dan

Petek, 20. september


Zjutraj se odpraviva najprej do Filimose, znanega prazgodovindkega najdišča kamnitih manhirov, monolitov in ostankov naselbin starih do 8000 let. (Vstopnina 9 €.) Tu je tudi muzej na to temo. Takih najdišč je precej na jugu Korzike.

Iz monolitnega kamna izklesane silhuete oseb, nekatere tudi z meči. V precejšnji vročini si ogledava celoten kompleks in se odpeljeva dalje proti proti Bonifaciju, mimo mnogih kampov in lepih peščenih plaž v bližini Proprijana.

Cesta je sicer široka in lepa, vendar praktično so sami ovonki, vzponi in spusti.
Vstaviva se v kampu Cavallo morto, 3,5 km pred Bonifačijem.
Zvečer se s skuterjem odpraviva na prvi ogled mesta.

Ajačo - enajsti dan

Četrtek, 19. septembra

Po zajtrku sva se odpravila do Ajača in tja prispela opoldne.
Cesta je široka, najprej se na poti iz Corteja vzpenja do prelazov na 1100 m in se nato kar strmo spušča v dolino, saj se spusti iz 1100 m na 0 m nad morjem. Vmes sva se ustavila ob soteski reke na razgledni točki. Na parkirišču in tudi ob poti sva videla veliko divjih svinj, to so sicer domače svijne, ki žive na prostem. Pravijo, da je na Korziki okrog 45.000 takih svinj, ki se hranijo s kostanji in zelišči in je njihovo meso zato zelo okusno. Poleg svinj sva videla tudi krave, ki se pasejo v kanalih čisto ob robu ceste.

Ustavila sva se v kampu Mimoze, ki leži v severnem predmestju Ajača. Miren manjši kamp, cena 23,5 €.
Po kosilu se odpraviva v mesto s skuterjem. Parkirava sva v bližini marine in šla raziskovat mesto. Ajačo je največje mesto Korzike in je tudi politični center. otoka. Razdeljeno je v tri dele, stari del mesta z ozkimi ulicami, moderni del z dvemi večjimi avenijami in predmestje na obronkih, ki nudi lep razgled na zaliv. Ajačo je znan kot rojstni kraj Napoleona Bonaparteja, kar lahko vidiš na vsakem koraku.

Šla sva do citadele, ki je zaprta za javnost, saj je sedaj to vojaški objekt, ki leži na skali, ki štrli iz morja. Nato sva se sprehodila po dolgi ulici, ki teče vzporedno z morjem in vodi do Place Austerlitz in se konča z Napoleonovim spomenikom. Nad kamnom - stopniščem z napisom stoji kip Napoleona, ki ga varujeta dva orla, simbola njegovih zmag. Pred spomenikom je večji ograjen prostor, kjer več skupin balina. Na levi strani spomenika so skale in manjša jama, kjer je po ustnem izročilu mali Napoleon sanjaril o svoji pomembni prihodnjosti.

Kasneje sva se sprehodila še do Napoleonove rojstne hiše, ki leži blizu marine.

Ajačo je živahno mesto z veliko prometa. Blizu citadele je tudi manjše kopališče.

Ob zahodni obali Korzike stoji 65 (watchtower) oglednih stolpov, ki so bili kot opazovalnica v boju proti piratom in osvajalcem. Zgradili so jih Genovežani. So okrogle ali kvadratne oblike in različnih velikosti.