Do skrajnega severa Noorveške in nazaj

Iz Finski se vračava preko Švedske po avtocesti, ki teče vzdolž obale. Čakalo naju je preko 1700 km. Tu sva naredila 3 postanke za spanje. Avtocesta ni plačljiva in ni pretirano veliko prometa. Pokrajina je na zacetku več ali manj gozdnata, proti jugu pa se voziva mimo obsežnih pšeničnih polj .

Zadnji postanek na Švedskem sva imela v bližini pristanišča v Trelleborgu. Morje je tu precej zaudarjalo, zgleda, da je na obalo naneslo ostanke morskih bitij in trav, ki so razpadali. Naslednji dan sva se vkrcala na trajekt in se 6 ur vozila do nemskega Rostocka. Vreme se je spremenilo, zacelo je rahlo deževati.

V Rostok sva prispela po 22:00 uri in na parkirišču v bližini prespala. Čakalo naju je veliko kilometrov po nemških avtocestah s tremi postanki za spanje. 

Prve trije dnevi so bili precej deževni, promet je bil gost in veliko zastojev zaradi del na avtocesti. 

Zadnji postanek sva naredila tik pred avstrijsko mejo v bližini Chiemmsee. Zadnji dan je bilo vreme zopet sončno, a hladnejše. Odločila sva se za pot v Slovenijo preko Korenskega sedla, se ustavila v Kranjski gori, ki je v tem času kar oblegana od turistov. Pot sva zaklučila pod noč v četrtek.

Naj na kratko naredim statistični povzetek tega dolgega kroga po času in dolžini in najinh aktivnostih.

- Potovala sva 65 dni

- Prevozila sva 10 484 kilometrov,

- Prekolesarila dobrih 350 kilometrov

- prehodila več kot 150 kilometrov

Vmes sva se vozila tudi s skuterjem.

Spet doma! Po tako dolgem času se morava kar privaditi na večje prostore in vsakdanje obveznosti :). 

Preživela sva res krasno potovanje po še bolj krasni deželi v prelepem vremenu. Kaj več si sploh lahko želiva? Ugotovila sva, da je nomadsko življenje nalezljivo in nama odgovarja. 

Najin Waisberg se je odlično odrezal, šofer in navigator je bil več kot odličen, sama pa sem se obnesla kot kopilotka. 

Nasvidenje na naslednji misiji... ;)

Nazaj proti domu

Po 59. dneh se vračava domov. Izbrala sva pot preko Švedske, ker je za naju najbolj optimalna. Voziva po neskončni E4 avtocesti, ki se vije po ravni in deloma valoviti pokrajini v bližini baltske obale. V teh dneh naju čaka premagati razdaljo 1700 km do trajekta za Nemčijo brez posebnega ustavljanja in skoraj nič ogledov. 

Ker najino potepanje počasi izzveneva, bi povzela nekaj misli in ugotovitev o Norveški.

Norveška je pregovorno dežela zadovoljnih ljudi z visokim standardom, ki pa ga ne razkazujejo, pač pa živijo. Temu primerne so tudi cene primerljivo višje kot pri nas. Ko jih obiščeš, prilagodtiš porabo svojimi optimalnim možnostim. Midva želiva predvsem uživati ob spoznavanju dežele, pa četudi na račun le redkega obiska restavracij in okušanja njihovih kulinaričnih izzivov.

Presenetila naju je bogata ponudba v trgovinah, posebej kakovostna zelenjava in velika izbira dobrega kruha. Tu so bile cene le nekoliko višje.

Najpomembnejša pa je ugotovitev, da je Norveška polna neverjetnih presežkov glede naravnih lepot in zanimivosti, dih jemajočih pohodnih poti, tradicije in kulturne dediščine in z geografsko lego povezanih fenomenov. Pomembno je dejstvo, da težijp omogočiti lepote narave ljudem brezplačno, za razliko od prenekaterih držav, ki tržijo vsako malenkost. Tudi muzeji imajo sprejemljive cene.

Poleg tega ponuja tudi presežke v infrastrukturi, kot so slikoviti mostovi in izjemno dolgi predori, kolesarske poti v mestih in bližnji okolici, dobre cestne povezave do vseh kotičkov dežele. kljub temu, da ima zahtevno pokrajino, ali pa prav zato. 

Presenetljivo je tudi dejstvo, da se celotna dežela od juga pa do daljnjega severa, v velikih mestih in majhnih zaselkih pretežno ponaša z ljubkmi lesenimi hišami, ki so nekakšen njen arhitekturni simbol.

Dodala bi še letošnji vremenski presežek, saj domačini ne pomnijo, kdaj je bilo toliko sončnih toplih dni skupaj brez dežja. Midva sva imela srečo in to občutila na svoji koži.

Veliko naštetega sva si ogledala in izkusila, še veliko pa nama ostaja za naslednjič, saj verjameva, da v tretje gre rado in se torej še tretjič vrneva v te prelepe kraje. 

Tokrat si Švedske, ki je gotovo tudi zanimiva dežela, ne bova ogledala, jo bova pa prevozila po celotni dolžini. Pravijo, da je Švedska ena najbolj gozdnatih držav v Evropi, saj kar 70% države pokriva gozd.

Ima več kot 200.000 otokov in najdaljšo obalo v Evropi. 

Švedsko podeželje je posejano s tisoči jezer, potoki na severu pa z gorami in griči. Poseljenost ni velika na podeželju, kjer so manjši kraji, na jugu pa ima velika mesta, med njimi je Štokholm, glavno mesto. 

Na poti sva že in bova občudovala njeno okolico in kar med vožnjo naredila kakšen fotografski utrinek.

Danes prespiva v kraju Sundsvall. V blogu ne bom objavljala vsak dan, ker naju v večini čaka le premagovanje številnih kilometrov do doma

Spet pod polarnim krogom

Dan sva začela z ogledom Božičkove vasice. Že zjutraj se je nabrala kar zgledna množica obiskovalcev, večina družin z otroki in veliko turističnih avtobusov od vsepovsod. 

Vasica je sestavjena iz slikovitih lesenih stavb s koničastimi stolpi in ograjami v božični rdeči barvi. 

Ob pogledu na hiške in na značilno črto, ki označuje polarni krog in teče skozi center vasi, imaš občutek, da si na pomembnem kraju.

Pokukava v kar nekaj stavb, ki vabijo z napisom "Božiček te vabi,... Božička srečaš tu...", vstopiva in v notranjosti je trgovina z vsem mogočim in nemogočim. 

Zgodba se ponovi v vseh zgradbah. Ko si podrobneje pogledaš izdelke, opaziš, da so cene navite v nebo, kar še poslabša vtis. 

Nisem se mogla otresti občutka, da je celotna zgodba okoli te vasice grobo skomercializirana. Pričakovala sem, da bodo za otroke pripravili kakšne ustvarjalne delavnice na temo božička, da bodo škratje v živo izdelovali igrače in jih zavijali in podobno.

Edina dva primerka me nista razočarala. Prva je Božičkova pošta, kjer mu lahko pišeš in ti on resnično odgovori. 

Tu so predali s pismi otrok iz celega sveta, tudi iz Slovenije, v levem spodnjem vogalu.

Druga pa je Božičkova pisarna, posebna mistično temačna stavba z ogromnim zobnikom ure, ki odšteva čas do božiča in prostor, kjer se lahko slikaš z Božičkom. 

V bližini je tudi ograda z severnimi jeleni, ki jih lahko obiščeš z doplačilom pa ograda z aljaškimi haski in še nekatere druge stavbe, ki so najbrž aktualne ob samem prazniku. 

Po tokratnem obisku sva razmišljala, da sva bila ob prvem obisku pred 14. leti navdušena, ko sva obiskala osebno Božička, sedaj pa naju je podroben ogled celotne vasice in njen namen pustil precej hladna. 

Poslavljava se torej od kraja Rovanjemi in polarnega kroga, kjer sva preživela celih 25 dni.

 Pot sva nadaljevala proti mestu Kemi, kjer sva želela opraviti vse potrebno z vodo in WCjem, a nama ni uspelo. Srečala sva par iz Medvod, ki se je vračal iz Lofotov. Prijetno je po dolgem času poklepetati z našimi ljudmi. 

 

Od tu dalje naju je, že takoj ob vstopu na Švedsko, čakala predvsem vožnja po avtocesti. Pridobila sva nazaj eno uro, ki sva jo izgubila na Finskem, kjer so eno uro naprej.  

Pokrajina je precej ravna in gozdnata, podobno kot na Finskem, le manj je jezer ob poti. Pravijo, da je Švedska med najbolj poraščenimi državami v Evropi. 

Prenočevala bova na postajališču za avtodome pri Rosviku.

Do Božičkovega domovanja, nazaj do polarnega kroga

Danes nisva spala najbolje, ker sva v Inariju parkirala ob črpalki in nisva bila prepričana, ali je dovoljeno. V restavraciji so mi sicer potrdili, da lahko ostaneva tudi čez noč. Meni se počasi pozna ta večen dan, saj mi vsak dan odškrtne nekaj časa spanja. 

Preden nadaljujeva potovanje, se odpraviva do kulturnega centra Sami, Sajos. Mestece Inari ni veliko in nima pravega centra. Po sprehodu ob delčku jezera se odpraviva naprej. 

Nebo je prekrito s težkimi oblaki, ki kažejo na dež. Cesta je lepa in teče po pretežno ravninski pokrajini. Prometa je zelo malo, le občasno iz nasprotne smeri prihajajo vozila, pogosto avtodomi.

Peljeva se mimo nesta Ivalo, kjer je letališče za ta del Finske. Na poti ni veliko naselij. Eno bolj znanih je še Sariselka, kjer je smučarsko središče goratega parka. 

Pokrajina je gozdnata, veliko je jezer in rek, med njimi pa močvirnate površine. Ob cesti se pogosto pasejo severni jeleni, mnogi se mirno sprehajajo po sredini ceste, vozila jih sploh ne motijo in ne begajo, na srečo.

Na odprti prostranosti se tu in tam ulije iz oblaka. Kar naekrat zagledaš na cesti črto, ki označuje, kje se dež začne, prav tako v kratkem nenadoma preneha. Sicer pa imava tudi sonce, ki pridno greje skozi vetrobransko steklo. 

Za kosilo se ustaviva ob poti, pojeva in se malo spočijeva. Do današnjega cilja je skupno štiri ure vožnje.

Pozno popoldne prispeva do Bozičkove vasi, kjer parkirava na bližnjem parkirišču. Tu bova tudi prespala.

Sprehodiva se do vasice, kjer je poleg naju le še nekaj poznih obiskovalcev. Vsi objekti se namreč zaprejo ob 17:00. 

Narediva nekaj posnetkov stavbe, v kateri ima Božiček svojo pisarno, se slikava ob črti, ki označuje polarni krog. 

Pokličeva vnučka, da naju pogledata na spletni kameri te vasice. Pomahava jima v pozdrav, saj se že dolgo nismo videli.

Jutri bova obiskala prostore, delavnice in pisarno, ki so namenjeni Božičku in njegovim pomagačem.  

Nasvidenje Norveška, proti Inariju, Finska

Danes se po 49 dneh na Norveškem poslavljava. Počasi se bo treba odpraviti proti domu. Noč sva preživela na slikovitem parkirišču. 

Zjutraj me je, ko sem odgrnila sprednje zavese, prijazno pozdravilo lepo jutro in miren ocean. Iz avtodoma sva imela res lep razgled čez skale do morja. Skuhala sem nama čaj in  kavo in odšla na skale pogledat, če so se tjulenji že zbudili. 

In nedaleč stran se je res kmalu pokazala črna okrogla glavica, ki je radovedno gledala, kaj se dogaja na obali. Zvedave so te živalce. Z dalnogledom sem ga opazovala, kako se je vrtel in potapljal, kot da bi se postavljal pred nama. Družbo so mu delali črno beli kormorani.

V tem naravnem okolju slišiš tišino in spokojnost, uživaš v šumenju valov in pišu vetra. Zanimivo, kako taka tišina in mir vpliva na ljudi, da se prilagodijo in so tudi sami spokojno mirni. Kar težko sva se poslovila, saj sva vedela, da ne bova kaj kmalu nazaj. 

Precej časa se voziva ob manjši reki, ki je naravna meja z Rusijo. Le skok stran je torej rusko ozemlje in glede na trenutne razmere imamo vsi ob imenu te države neprijeten občutek. Srečava tudi dve vojaški vozili z mladimi norveškimi

 vojaki, ki naju pozdravijo z nasmehom. 

Odpeljeva se do Kirkenesa, v centru mesta je bila skupinica zaspanih severnih jelenov. Dotočiva gorivo, vodo in sprazniva WC. Nabaviva najnujnešo hrano in se odpraviva proti Inariju na Finskem.

Kmalu zatem ko sva prestopila mejo, se je spremenilo okolje. Pokrajina je bolj ravninska poraščena z iglavci, tu pa tam z  brezami. 

Voziva po lepi cesti, ki se vije po precej močvirnatem svetu, med jezeri, rekami in nizkimi gozdovi. 

Pogosto se po cesti sprehajajo severni jeleni, največkrat samice z mladiči, zato je treba biti precej previden pri vožnji.

Obronki jezer so polni sivih ostrih kamnov. Na cestišču so sledi dežja, na nebu pa kar težki oblaki, a trenutno ni deževalo. 

Na poti ni bilo naselij, le manjše skupine hiš med drevjem. Ob cesti stojijo poštni nabiralniki, ki oznanjajo, da je v bližini domovanje.. Zanimivo, tudi na Norveškem imajo navado postaviti vse nabiralnike za ulico ali skupino hiš na enem mestu, tako da je poštarju lažje raznositi pošto vsem po tako velikem območju. 

Zgodaj popoldne prispeva v kraj Inari, kjer sem kar nekaj let zaporedoma skupaj s finsko skupino izvajala seminar o uporabi tehnologije v izobraževanju za evropske učitelje. Lepi spomini, res.

Kraj keži ob istoimenskem jezeru Inari, ki je največje jezero na severu Finske. Leži blizu ruske meje. Dolgo je 80 km in široko 40. Na jezeru je 3300 nenaseljenih otokov.

Jezero je zamrznjeno od novembra do začetka junija.

Mesto Inari je znano kot prestolnica finske samske kulture finskega Sami ljudstva in njihovo trgovsko središče. Finski parlament Sámi se nahaja v Sajosu v Inariju.

V kulturbem centru SAJOS se ukvarjajo s Sami dediščino, navadami, umetnpstjo, obrtjo in izobraževanjem Sami in vse posredujejo svojim mladim. 

Sajis pomeni broška, srebrni nakit, ki ga Sami nosijo na oblačilih. V Sajosu so razstavljeni primerki Sami noše, zanimivi detajli oblacil in obutev in slike prebivalcev.

Za turiste je zanimiv dobro opremljen Sámi Muzej & Nature Center Siida. Poleg tega je tu Sámi kulturni center Sajos. 

Trije različni jeziki Sámi kot so Severnih Sámijev, Inari Sámijev in Skolt Sámijev govorijo v tem okolju poleg finščine. Skoraj ena tretjina državljanov Inari je Sámi.

                          Wikipedia 

Turistično je znan tudi po farmah severnih jelenov, kjer predstavljajo delo, navade in življenje družine.

Prespala bova na parkirišču ob črpalki.