Ustaviva se v mestu Karasjok, centru Sami Ljudstva. Tu imajo Sami svoj demokratično izvoljeni parlament, kar je izraz priznanja države, da so Samiji eno od dveh ljudstev na Norveškem. Parlament obravnava vse zadeve v zvezi s ljudstvom Sámi.
Samiji so avtohtono ljudstvo, ki so živeli tu že dolgo pred vzpostavitvijo državnih meja. Različne skupine Sami imajo svoj jezik in se ne morejo sporazumevati med seboj.
Sami ali Saami so tradicionalno Sámi govoreče ljudstvo, ki naseljuje regijo Sápmi, velik del severne Norveške, Švedske, Finske in polotoka Kola v Rusiji.
Današnja regija Sápmi je bila prej znana kot Laponska, Samiji pa so bili v angleščini tradicionalno znani kot Laponci ali Laponderji, vendar Samiji te izraze obravnavajo kot žaljive.
Samiji govorijo jezik, ki spada v uralske jezikovne skupine skupaj s finščino, estonščino in madžarščino.
Sámi parlament je prvič odprl 9. oktobra 1989 v Karasjoku kralj H.R.H. Olav V.
Ogledala sva si notranjost parlamenta, kjer je osrednja dvorana knjižnica. Parlament arhitekturno simbolizira Sami kulturo.
V bližini parlamenta je Muzej Sami in park. Tu je večji center z restavracijo in trgovinicami z izdelki Sami Ljudstva.
Kupila sva vstopnici za voden ogled muzeja in parka. Prijazna Sami vodička je našo majhno skupinico popeljala najprej skozi muzej.
Pojasnila je vse o oblačilih, tradiciji tega ljudstva in prikazala skrb za dojenčke.
Nato nas je odpeljala v 'čarobno gledališče' z dvemi dvoranami. V prvi so prikazali kratek filmček o zgidovini ljudstva Sami.
V drugi pa je predstavitev potekala v posebni tehniki, s katero so približali čarobnost življenja Sami nekoč in danes, prikazali z animacijo njihova verovanja in povezanost z naravo. Verujejo, da duše umrlih pazijo nanje v obliki severnega sija.
Po ogledu muzeja smo odšli v park, kjer nas je sprejela prijetna in nasmejana Sami lastnica farme severnih jelenov.
Pojasni nam, da ima tri domove, leseno hišo v Karasjoku, in tradicionalni šotor, ki ga selijo glede na letni čas s čredo bolj na sever poleti, na jug pa pozimi. Večina se z jeleni ukvarja mož.
Vsak lastnik na pomlad označi svoje novorojene jelene s družinskim znakom, zarezami v ušesih. Če kakšen jelen, gibajo se svobodno, slučajno zaide v drugo čredo, jih lastnik obvesti.
Tradicionalno se je večina Samijev preživljala z ribolovom, živinorejo in ribolovom ob obali, na fjordih in ob velikih rekah.
Peljala nas je najprej do ograde s štirimi jeleni, ki so jo takoj obstopili, ker je imela zanje hrano. Pove nam, da jedo največ poseben bel lišaj, ki je užiten tudi za ljudi.
Nato smo si ogledali tradicionalno stalno bivališče. To je okrogel s šoto in travo porasel, šotoru podoben prostor, ki ima na sredini odprtino nad ognjiščem.
V prostoru je na sredini s kamni obdano ognjišče, ob strani pa z vejami nastlan prostor za sedenje. V taki 'hiši' lahko živi do 5 oseb. Pojasnila je, da je ta prostor veliko toplejši pri do -50°C kot lesena hiša.
Sami izdelujejo sami vsa oblačila in obuvala, največ iz jelenjih kož, ki jih strojijo. Te so včasih uporabili tudi za šotore. Pove tudi, da ne zavržejo prav nobenega dela jelena, celo kopita so upirabna za otroške igrače.
Nazadnje smo si ogledali še poletno izvedbo bivališča. Sestavljeno je iz vej brez za ogrodje, prekrito pa po novem z nepremočljivim materialom, ki je zamenjal ustrojene kože.
Nasproti ognjišča je vedno kuhinja in prostor med njo in ognjiščem je svet in po njem se ne hodi. Ko se selijo, sestavijo bivališce v 10 minutah, razstavijo pa v 15. Lesena ogrodja pustijo za naslednje leto.
Pred selitvijo naložijo vse na velike sani, ki jih vozijo jeleni. Imajo tudi lesen čoln za ribarjenje. Jelenje meso sušijo in predelujejo. Užiten je prav vsak kos jelena, pravijo.
Na koncu smo si ogledali še notranjost lesene hiše, kjer imajo zemljevid, kamor obiskovalci z bucko označijo, od kod prihajajo. Zanimiva rešitev.
Sami vzdržujejo stare navade in običaje in hkrati sledijo razvoju, saj na primer za nadzor nad jeleni uporabljajo snežne skuterje.
Tu sva videla tudi njihovo abecedo, imajo 29 črk, med njimi tudi č, š in ž, kot mi. To sva opazila na obcestnih znakih.
Zanimiv in prijeten obisk.
Po poznem kosilu nadaljujeva z vožnjo. Tokrat pelje cesta ob reki Tani, ki je precejšen del meja med Norveško in Finsko.
Prenočiva v kraju Tana bru ob zanimivem mostu, ki po obliki spominja na Sami šotor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar