S kolesom po otokih Tromsa

Včeraj sem spet lahko uživala polnočno sonce. Tokrat je bilo še veliko svetlejše kot zadnjič, ker smo bolj severno. Sonce je žarelo živo oranžno nad zalivom Tromsa.

Na parkirišču so ljudje sedeli za mizicami, pili in klepetali dolgo v jutro. Sama sem le vstala, naredila nekaj posnetkov in navdušena nad pojavom šla spat. 

Zjutraj sva se pripravila za kolesarjenje, ker se je obetal lep sončen a svež dan ((18°C).

Avtodom sva preparkirala v dolino in se s kolesi odpravila raziskovat Tromsø in okolico, mesto in predmestja namreč ležijo na dveh otokih in celini.

Prebrala sva, da želi biti Tromsø kolesarjem prijazno mesto in ponuja obsežno mrežo kolesarskih stez. 

Steze so urejene in označene, a na veliko mestih je signalizacija slaba in sva se lovila. Tudo Mr. Google ni najbolje poučen o tej temi.   

Kolesariva čez most Tromsø in nadaljujeva proti centru in zahodnemu delu otoka.

Ne glede na povedano, sva v kolesarjenju uživala. Peljala sva se po otoku Tromsøya, kjer leži center mesta. 

Kolesarska pot teče strmo v breg mimo mestne hiše in moderne knjižnice.

Ulice so zelo različne, ali jih obdajajo tipične lesene hiše, bolj na pobočju otoka, ali pa moderne stavbe, bližje obali.

Ko sva prikolesarila na zahod otoka, sa je pred nama odprl pogled na zaliv in še s sneženimi zaplatami okrašenimi gorami v ozadju. 

Na rtu je spomenik, ki obeležuje imena tistih, ki so umrli, ko so se odpravili s cepelinom Italia raziskovati severni pol, med njimi tudi Amundsen, ko jih je pomagal reševati.

Okolico z gozdičkom in obalo so uredili kot prostor za piknike in sončenje. Prijeno in slikovito mesto na otočku

Pot naju nato pelje mimo letališča do naslednjega velikega mostu, ki povezuje otok Tromsøya z otokom Kvaløyo. 

Most je dolg in pot je strma navzgor in navzdol. Pa še veter je vlekel, tako da vožnja ni bila ravno prijetna. 

Na drugi strani mostu narediva postanek 

 za sendvič in pijačo. Takrat naju iz gozdička preseneti parček severnih jelenov, ki se odpravi naravnost na hitro cesto. Vozila so se ustavila in počakala, da se odločita, kam bosta šla. No, končno sva srečala tudi prve taprave živalske predstavnike severa. 

Ko sva privezala dušo, sva nadaljevala pot po obali otoka, mimo zaliva do naslednjega mostu, ki pelje na manjši otok Håjøya.

Tu sva zmotila jato ptic z rdečimi kljuni in črnimi glavami, podbne lastovicam, a večje, ki so naju kriče obletavale. 

Pravijo jim arctic term bird

Najbrž so skrbele za mladiče kje v bližini.

Sledila je pot nazaj do avtodoma, ki pa ni bila najlažja, ker naju je Google peljal po stezi, ki je v naravi ni ;), na zemljevidu pa je lepo vidna. No, saj sva se z malo truda in ovinki znašla in prišla do cilja.

Opravila sva 50 km zanimivega kolesarjenja čez drn in strn. Sploh ni bilo dolgčas in z opravljenim sva zadovoljna.

Pred odhodom na parkirišče sva morala opraviti nujni 'servis' avtodoma, sprazniti odpadno vodo, wc in natočiti svežo vodo. Vse sva opravila v bližnjem kampu, seveda za plačilo (7,5 €). To moraš načrtovati kot uporabnik avtodoma vsaj vsakih 3 dni v povprečju, kajti možnosti za to niso kjerkoli.

Jutri nadaljujeva proti Nordkappu.