Knivskjellodden, najsevernejša točka celinske Evrope

Danes, dejansko včeraj, ker blog objavljam šele dynes, sva se že dopoldne z avtodomom odpravila proti najsevernejši točki celinske Evrope, Knivskjellodden. 

Peljeva se po 20 kilometrih izjemno slikovite ceste E69, ki v dolgih lokih okoli objema zalive, teče naravnost po planoti in se drzno povzpne do obronka gora in jih v elegantnem loku obide. 

Prava Meka za motoriste. Ponuja prekrasen pogled na okoliške s podrastjem poraščene grebene, slikovite otoke in dolgih v skalnate ožine ujetih zalivov. 

Parkirala sva na manjšem parkirišču ob cesti, kjer so se že zbirali vsi, ki so se peš odpravljali do Knivskjellodden. 

Knivskjellodden (modra pikica), ki strči kar 1,5 km bolj severno kot Nordkapp, je mogoče doseči samo peš, po 8,5 kilometrskem dolgem pohodu v eno smer.

Čakalo naju je torej kar precej dolga pot po travnati s kamenji posuti in skalnati pokrajini. Na srečo imava s seboj planinske čevlje in pohodne palice, ki so kot drugi par nog, saj je hoja po kamnitem terenu zahtevna in kaj hitro pride lahko do poškodbe. 

Preden sva se odpravila, je Bojan povedal, da naju čaka sicer dolga hoja, a le po ravnem, da me opogumi. 

Sledila sva markirani in od neštetih  obiskovalcev uhojeni stezi. Občasno so smer kazale tudi kamnite piramide in črka T na kamnih. 

Na poti, ki se rahlo spušča na začetku, smo šli mimo nekaj manjših jezer in nato nadaljevali po bolj zeleni dolini. Kako spokojen mir je tu sredi ničesar.

Med potjo sva videla v daljavi ožino in manjše otoke in skupine visokih otokov s strmimi stenami, poraslih s travo in mahovjem.

Na pohodu ni bilo veliko ljudi, ker je bil zgodnji dopoldan. Hodila sva po planjavi, se spuščala po bregu in opazovala značilno severno pokrajino. Družbo so nama delali tudi severni jeleni, ki se prosto pasejo 

Med hojo je bilo potrebno biti pozoren kam stopiš, pogosto so bila namreč mokra močvirnata tla in ostro kamenje.

Prispela sva do jezerca z otočkom in pred njim je bila klopca. Ker zbiram posneke ljubkih klopc v zanimivem okolju, sem tudi to ujela v objektiv.

8,5 km se je kar vleklo in vleklo, sva pa lahko opazovala zanimive kamne bele barve, ki na daleč zgledajo kot ledene gmote, ki se svetijo že na daleč. Tudi sicer se tu kamenine lepo svetijo v soncu, ker vsebujejo kristale. Nabrala sva nekaj primerkov drobnih kamenčkov za spomin.

Po dobrih dveh urah čiste hoje, ob vročem soncu (občutek vsaj 30°C), ustavila sva se le kakšen trenutek za pijačo, sva v daljavi najprej zagledala obalo, zaliv in v ozadju Nordkapp.

Čakal naju je le še dokaj strm spust, ki vodi do ovalnega zaliva.

Prečkala sva s travo poraslo dolino, po kateri je tekel majhen potoček.  Na peščeni obali je bilo veliko  naplavljenih preperelih debel.

Od tu se  lepo vidijo pečine Severnega rta, ki se dvigajo 300 metrov naravnost iz morja na drugi strani zaliva.

Zadnji del poti sva hodila po gladkih skalnatih ploščah tu in tam poraslih s šoto in lepimi rožicami sredi gole skale.   

Končno sva prispela do betonske piramide, ki od leta 2000 označuje najsevernejšo točko. Tu sva  naredila sebek s piramido in Nordkappom v ozadju za najine drage. Za razliko od vroče pohodne poti, je tu pihal hladen, sicer južni veter. 

Zadovoljna, da sva premagala to daljavo in lačna, sva v miru na skalci pojedla sendvič in se nato odpravila proti skalnati obalido morja, kjer so valovi že malo razburkanega oceana butali v skale. 

V tem neskončnem oceanu, ki se razteza v daljavo se je pozibaval en sam, nabrž ribiški, čoln in številni glasni galebi. Nenadoma sva zagledala črno okroglo, Bojan je menil, da je boja, glavico, ki je zvedavo opazovala obiskovalce obale. Bili so tjulenji, ki so se z galebi najbrž mastili z ribicami. Kako sva bila vesela tega dogodka.

Na koncu sva se odpravila še do bližnjega svetilnika in se vpisala v knjigo, ki je spravljena v kovinski škatli na skali.

Čakala naju je le še vrnitev do parkirišča. Še nikoli do sedaj se mi ni zdela pot nazaj daljša in veliko težavnejša.

Ugotovila sva, da se ves čas vzpenja, torej sva prej hodila ves čas zlagoma navzdol. Poleg tega je sonce pripekalo in vetra na poti ni bilo. 

Za vsakim manjšim vzponom sem pričakovala pogled na parkirišče, a zaman. Vleklo se je in noge so postale težke in utrujene. 

Po štirih urah in pol hoje sva končno dosegla cilj, izmučena, z bolečimi stopali, a srečna, da sva uspela priti do te zanimive točke Evrope. 

Odpeljala sva se do kampa, ki laži v dolini v bližini lepega hotelskega kompleksa Scandic. 

Tokrat bova prespala tu. Vesela sem, da sem lahko opravila dve žehti s kampivim pralnim strojem in sušilcem in ugotovila, da je ura že polnoč in da je čas, da se odpravila spat, kljub soncu, ki kar ne zaide.