Kaj je pravzaprav polnočno sonce?
Polnočno sonce je edinstven poletni pojav, ki se dogaja nad polarnim krogom. Lofoti s spektakularnimi nazobčanimi gorami in divjimi pokrajinami so enkraten kraj za uživanje tega fenomena.
Domačini tu v poletnem času zgubijo občutek za čas in ne samo oni, zato jih lahko ob polnoći vidite kositi travo . Deskarji uživajo v valovih opolnoči, turisti se sprehajajo s fotografskimi aparati in telefoni. Pravi narobe svet.
Tudi midva ne čutiva časa, saj telo zvečer sploh ni zaspano.
Na obali sva opazovala sonce, ki se je v poznih nočnih urah spustilo proti obzorju, a zašlo ni. Na določeni višini nad obzorjem se neha spuščati in se nato počasi premika vodoravno vzdolž njega, preden se začne dvigati navzgor. Posebnost je njegova oranžno rumena čarobna svetloba. Prava poslastica za oči in dušo.
Pravijo, da je sonce na najnižji točki okoli 1. ure zjutraj, a tega nusva počakala, saj naju je zjutraj čakala pot naprej proti severu.
To je enkratno doživetje, tišina, noč, ki to ni, čarobna svetloba in oranžno sonce obešeno kot okrasek na jelki nad obzorjem.
Pod prijetnimi vtisi tega veličanstnega svetlobnega božanstva, ki nam daje življenje, sva se vrnila v avtodom, zastrla vse okenske površine in zaspala.
Sonce je bil torej najin zaključek in hkrati začetek dneva.
Zjutraj, ko sva se zbudila, je bilo že kar visoko na obzorju, opravilo je del svojega navideznega kroga.
Preden sva nadaljevala pot, sva se sprehodila po naravnem rezervatu in naredila nekaj lepih posnetkov obale in visokih gora.
Urejena je pohodniška pot okoli rta, ki vodi do 6 km oddaljenega srfarskega zaliva, ki so jo nekater pihodniki že vzeli pod noge ob tej uri.
Naju pa je čakala nova doza kilometrov po Lofotih proti severu. Voziti po teh otokih je pravi užitek, saj je za vsakim ovinkom, zalivom, mostom, predorom nekaj lepega.
Med vožnjo občudujeva neverjetno zanimive oblike gora, ki spominjajo na dvotisočake, ki so jim odrezali spodnji del.
Štrčijo neposredno iz morja ali jezer. Na njihovih spidnjih robovih so posejane rdeče bele koče, kot koralni okraski.
Temnosiva barva skal, živozelena trava na pobočjih in zelenomodro morje. Prevzeta sva. Pogosto se ustaviva in uživava, če pa ni možno, delava posnetke kar med vožnjo. Nočeva zamuditi niti ene zanimivosti.
V času kosila prideva do mesta Henningsvaer, ki si ga želiva ogledati.
slika s plakata v mestu...
Henningsvaera je prijetno majhno mestece s starimi lesenimi hišami. Leži na več otokih in je izjemno slikovit kraj. Z zraka je videti res očarljiv. Slika s plakata, ki visi na eni izmed stavb, pove vse.
Parkirava na večjem plačljivem parkirišču malo pred mestom, ker so vsi prostori ob cesti zasedeni. Ogromno obiskovalcev se zgrinja proti temu mestu.
Sprehodiva se preko visokega mostu.
Občudujeva razgibano okolico majhnih kamnitih otočkov pred mestom.
Tu se svet odpre, lepo je vidno morje, daleč v daljavi pa okrog in okrog zanimive špičaste gore, ki kot obroč varujejo mesto.
Takoj nama v nos udari vonj po sušenih ribah, ki jih sicer ji več na sušilnih stojalih, a vonj po ribah se še meša z morskim zrakom.
Hodiva do trga in male marine, ki odpira pigled proti valobranu in svetilniku na koncu otoka.
Prevzele so me pisane lesene hiše, v tem mestu so vseh barv od rdeče, bele, rumene, modre, oranžne in celo zelene.
Pogled na različno postavljene strme strehe spominja na okoliške gore.
Obiščeva mestno nogometno igrišče, ki zaseda najravnejši del otoka in je obdano s praznimi sušilnimi stojali za ribe.
Hodiva po skalnatih grbinah okrog igrišča in fotografirava.
Nato se odpraviva do restavracije, ki je v lasti slovenca. Zanj sva izvedela pred dnevi od celjanov.
Njegova gostilna je v bližini trga. Vstopiva in povprašava natakarico po njem. Pove nama, da je danes odsoten, a da bo vesel obiska in pozdravov. Kupiva njihovo priznano cimetovo pecivo, ki res zasluži pohvalo.
Vrneva se k avtodomu, ker se nama je čas parkiranja z Easypark iztekal.
Nadaljujeva pot po otokih, preko mostov in po podvodnim predorom, mimo lepih zalivov in krajev, zanimive oblike gora nama ves čas delajo družbo.
Tu človeku ne more biti dolgčas.
Na poti se ustaviva ob lofotski katedrali, ki je največja lesena stavba na severnem Norveškem in sprejme do 1200 ljudi.
Ujela sva se v lepoto Lofotov. :)
Ustaviva se na obcestnem prostoru ob zalivu, kjer bova prenočila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar