Preden nadaljujeva potovanje, se odpraviva do kulturnega centra Sami, Sajos. Mestece Inari ni veliko in nima pravega centra. Po sprehodu ob delčku jezera se odpraviva naprej.
Nebo je prekrito s težkimi oblaki, ki kažejo na dež. Cesta je lepa in teče po pretežno ravninski pokrajini. Prometa je zelo malo, le občasno iz nasprotne smeri prihajajo vozila, pogosto avtodomi.
Peljeva se mimo nesta Ivalo, kjer je letališče za ta del Finske. Na poti ni veliko naselij. Eno bolj znanih je še Sariselka, kjer je smučarsko središče goratega parka.
Pokrajina je gozdnata, veliko je jezer in rek, med njimi pa močvirnate površine. Ob cesti se pogosto pasejo severni jeleni, mnogi se mirno sprehajajo po sredini ceste, vozila jih sploh ne motijo in ne begajo, na srečo.
Na odprti prostranosti se tu in tam ulije iz oblaka. Kar naekrat zagledaš na cesti črto, ki označuje, kje se dež začne, prav tako v kratkem nenadoma preneha. Sicer pa imava tudi sonce, ki pridno greje skozi vetrobransko steklo.
Za kosilo se ustaviva ob poti, pojeva in se malo spočijeva. Do današnjega cilja je skupno štiri ure vožnje.
Pozno popoldne prispeva do Bozičkove vasi, kjer parkirava na bližnjem parkirišču. Tu bova tudi prespala.
Sprehodiva se do vasice, kjer je poleg naju le še nekaj poznih obiskovalcev. Vsi objekti se namreč zaprejo ob 17:00.
Narediva nekaj posnetkov stavbe, v kateri ima Božiček svojo pisarno, se slikava ob črti, ki označuje polarni krog.
Pokličeva vnučka, da naju pogledata na spletni kameri te vasice. Pomahava jima v pozdrav, saj se že dolgo nismo videli.
Jutri bova obiskala prostore, delavnice in pisarno, ki so namenjeni Božičku in njegovim pomagačem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar