Kirkenes

Jutro je ponovno postreglo s soncem in vrnilo okolici barve. Po včerajšnjem sivem vremenu in sivini okoli naju, sva bila vesela toplega sončka.

Odravila sva se v mesto, kjer sva na postajališču dotočila svežo vodo in izpraznila odpadno. Tu sva naletela na danski par. Ko je gospa videla od kod sva, je pristopila in v hecu nakazala borbenost ter omenila Vingegaarda, jaz pa Pogačarja. Potej je pokazala proti Bojanu, ki je slučajno nosil rumeno majico in odkimala v smehu, kot ne bo vam uspelo. Prijetno srečanje, športno obarvano.

Mesto je precej industrializirano, celiko je obratov, posebej pomembna je železova ruda, ki jo kopljejo v odprtem kopu v bližini. 

 V mestu plakati ponujajo turistom različne aktivnosti, med drugim. tudi "King crab safari", ki je popularen med turisti.

Parkirala sva poleg cerkve in se peš sprehodila po tihih neobljudenih ulicah mesta, mimo lesenih hiš. 

Opazila sva, da tu ne posvečajo veliko pozornosti okolici hiš, gotovo je vzrok kratko obdobje lepega in toplejšega vremena. Ustavila sva se na trgu v centru mesta. 

Nato sva šla do spomenika ruskemu vojaku, ki obeležuje osvoboditev območja izpod nacistične okupacije s strani Rdeče armade leta 1944. 

Od tu sva šla do zanimivega objekta Andersgrotta v centru mesta, kjer imajo enkrat na dan voden ogled zaklonšča, ki je danes v privatni lasti. 

Skupaj z nekaj drugimi turisti sva si ogledala ta zgodovinski objekt.

Vodič nam je ob fotografijah slikovito prikazal dogajanje v tem okolju, orisal nastanek kraja in razvoj dogodkov med in po drugi svetovni vojni.

Kirkenes je bilo najbolj bombardirano mesto na Norveškem, saj je med drugo svetovno vojno bilo bombardirano kar 328-krat. 

 Da bi se izognili smrti in uničenju, so prebivalci Kirkenesa zgradi zaklonišče za 2500 ljudi. Dela je vodil inženir Anders Elvebakk, po katerem je bunker tudi poimenovan.  

Mesto je bombardirala Rdeča armada, ker je mesto zavzela nacistična Nemčija. Po neuspeli operaciji v Sovjetski zvezi, so se Nemci umaknili iz kraja, a so pred odhodom požgali še kar je ostalo. 

Razložil je, da je območje okoli Kirkenesa bilo do 1826 skupno norveško-rusko okrožje, nato je bila postavljena sedanja meja, ki teče po reki le ozemlje ob ruski cerkvici je bilo izvzeto in nadomeščeno z ozemljem nad njo. 

Na koncu je prikazal še kratek video na temo dogodkov v 2. Svetovni vojni.

Ime Kirkenes (kar pomeni "cerkveni rt") je dobilo po cerkvi, ki jo je oblast zgradila na polotoku poleg par hiš, da bi v te puste mrzle kraje privabila nove prebivalce.

Popoldne sva se odpravila do snežnega hotela malo izven mesta, ki je baje odprt celo leto. Ogledala sva si ga le od zunaj, saj sva nekaj podobnega že doživela v Švici. Slikala sem oblake, ki spominjajo na severni sij, le da so beli. :)

Od daleč sva občudovala center, kjer imajo 150 aljaških haskijev in 20 mladičev. Eden od zaposlenih nama je povedal, da začnejo z vzgojo, ko so mladiči stari šest mesecev, da traja eno leto, aktivni pa so do dest let. Poleti jih ne uprabljajo za tek, ker je zanje prevroče. 

Tu se pasje snežne vprege, ki se začnejo v Alti, obrnejo in se vrnejo.

Tu se konča severni krak ceste E6.

Nadaljevala sva proti 16 km oddaljeni ruski meji. Do tja vodi široka lepa cesta, ob njej tudi kolesarska steza. Ob tablah, ki oznanjajo carino se ustaviva. 

Stala sva pred mejnim prehodom, ki je bil zaprt z močnimi kovinskimi rešetkastimi vrati. Baje je meja odpta od 9.00 o 16:00. Ostal nama je le pogled proti gričem in obronkih jezera, ki naj bi bili Ruski.

Zanimivo je, da so lani križarke prenehale voziti do Kirkenesa, ker je preblizu Rusiji.

Jutri si bova ogledala še cerkev, na območju, ki ga je Norveška dobila v zameno za odstopljen ozemlje ob ruski cerkvi in s tem označilo, da je ozemlje Norveško.