Muzej vikingov, Borg

Zbudila sva se v jasno a zelo vetrovno jutro, kot so napovedali vremenarji. Najino majhno parkirišče se je zjutraj naenkrat napolnilo. Prišel je celo avtobus poln francozov. Večina avtodomarjev je prišla po vodo, ostali pa so hoteli uživati v neverjetno lepem razgledu na dolino, jezero in mestece Borg. 

Po zajtrku in uživanju prekrasnega razgleda, sva se odpravila v dolino do vikinškega muzeja v Borgu. muzej vikingov

Osrčje Lofotov namreč skriva znamenito vikinško hišo, ki ponosno stoji na vrhu griča s pogledom na poljedelsko ravnino otoka. 

Pod muzejem je veliko parkirišče, ki se je že v jutranjih urah kmalu napolnilo. Vstopiva v muzej in dobiva zvočni vodič. 

Prvi del muzeja je video pripoved o najdišču in vikinškem življenju. Na najdišče je po naključju naletel okoliški kmet, ko je oral svojo njivo. Odločil se je namreč, da bo poglobil oranje in takrat je plug na traktorju izvrgel čudne predmete in kose. Od takrat dalje so teren pregledali arheologi in odkrili pomembno najdišče, eno največjih vikinških hiš iz 6. stoletja. 

Poleg najdišča so postavili repliko lesene hiše, dolge 83 metrov, široke 12 metrov. Tako veliko odkritje v osemdestih letih je hitro postala senzacija med arheologi in zgodovinarji. Nikjer drugje v vikinškem svetu še niso odkrili tako velike zgradbe.

Ostanki steklenih izdelkov, francoska keramika, tanki lističi zlata z mitološkimi figurami pričajo, da so tu živeli elitni, premožni vikingi. 

Omenjajo, da je bilo to verjetno poveljnikov sedež z aristokratskimi povezavami v južni Skandinaviji. 

 Trgovali so s kožami medvedov, lisic, tjulnjev in severnih jelenov, rogovi, puhom in drugim severnim blagom, po katerem je bilo veliko povpraševanje. Sklepajo tudi, da so bile morda posušene ribe trgovsko blago za vso državo in celo tujino.  

Vodička nam razloži, da izraz viking pravzaprav označuje le 2-3 % prebivalstva, ki so jih ljudje smatrali za pirate in huligane in zaradi njih mislimo, da so bili vsi surovi in barbari, kar pa ne drži. Ostali so bili kmetovalci in trgovci.

Med trgovskimi potovanji so opravili še kakšen napad ali dva in se domov vrnili z žitom in luksuznim blagom, ki ga je doma primanjkovalo. 

Hiša je razdeljena na tri dele. Na začetku so prostori za služinčad in sužnje in delavnice za izdelavo in popravilo. 

V sredini je velik prostor s odprtim ognjiščem, kjer se je kuhala zelenjavna juha, namenjen zabavi in obredom. 

Tu je veliko lesenih kipov bogov. Vikingi so uživali v pitju piva skozi cel dan. 

Na dnu dvorane je poseben stol, kot prestol, kjer sva si nadela vikinško težko čelado in držala njihov meč. Naj omenim, da vikingi v resnici niso imeli na čeladah rogov,  kot jih dandanes pogosto predstavljajo.

Povedala nam je, da so imele žene in možje enake pravice, razen glede ljubezni. Moški je poleg žene lahko imel še nekaj priležnic, žena pa ni smela imeti ljubimca. Zanimivo, kajne?

V tretjem delu so prostori za živino in z njimi povezane delavnice. V sredini stoji visoko drevo, ki simbolno pomeni povezavo z onostranstvom.

Tu sem si nadela vikinški oklep pleten iz železnih verigic, težak več kot 7 kilogramov, povesila na glavo težko čelado in v roke vzela sekiro. Pazi se Bojan!!! 

Vikingi so za boj imeli na sebi zelo težko opravo. Bili so precej visoki ljudje in močni, ženske povprečno 165, moški pa 175 centimetrov.

Tla obeh skrajnih delov hiše nekoliko visijo, da je lahko odtekala voda. 

Po obisku vikinške hiše sva si ogledala tudi bližnjo moderno cerkev, ki stoji nad obalo. 

Nadaljevala sva do obale, kjer muzej v naravi organizira različne vikinške dejavnosti,  ki jih vodijo v vikinge oblečeni animatorji.

Posebno zanimiva je bila izkušnja vožnje z repliko vikinške jadrnice. 25 turistov je opazovalo pripravo jadr, se vkrcalo in v tem vetru izplulo v zalivček. 

Popestrili so jadranje z razlago zgodovinskih dejstev in ustvarjanjem različnih situacij z jadri. Bilo je res enkratno doživetje.

Animatorji izgledajo kot pravi vikingi in z glavnim sem se tudi slikala. 

Bo Bojan ljubosumen?

Sledilo je streljanje s pravimi loki, kjer se je seveda izkazal Bojan, ker ima dobro roko in oko.

Na koncu sva metala tudi bojno sekiro v deblo, zame je bilo kar malo pretežko, a sem ga uspela vreči. 

Tako dobro preživetih nekaj uric človek ne doživi vsak dan. Za norveške razmere je vstopnina zelo sprejemljiva, 18 € za odrasle. Uzivaka sva v še eni posebnosti te dežele. 

Z užitkom sva pojedla kosilo in se odpravila do zaliva, ki je znan surfarjem, saj so tu zanje primerni valovi. 

Lep peščen zaliv, na vsaki strani pa ogromni okrogli kamni in morje. Nad zalivom v nebo štrli temna stena gore. V ozadju pa je lep primer ledeniške morene.

Po sprehodu na plaži se odpraviva na najboljši prostor ta opazovanje polnočnega sonca v bližini vasi Eggum.

Tu je plačljivo parkirišče, obala je zanimiva, v ozadju so strme gore, pred nama pa ocean in na nebu brez oblaćka sije severno sonce. Kako enkratno!