Geiranger, Jostedalsbreen

Sobota, 27.6.2009

Zgodnejše vstajanje zaradi izleta z ladjico po fjordu ob 9.30. Jutranji zrak je precej svež, kljub jasnemu vremenu. V fjordu zaradi visokih skalnatih grebenov ob tem času ni sonca. Geiranger fjord je eden od dveh najbolj obiskanih fjordov na norveškem. Krasijo ga številni visoki slapovi, ki smo si jih ogledali čisto od blizu. Med njimi sta posebej znana Slap sedmih sester, ker je sestavljen iz sedmih slapov in Nevestina tančica, ki razprši vodo v tanko padajočo kopreno. Poleg teh dveh je še vrsta drugih, malo manj atraktivnih a bolj vodnatih, slapov. V tem fjordu je tudi nekaj osamljenih kmetij, od katerih sta aktivni le še dve. Ena izmed njih leži na visoki polici in do nje so dostopali po vrveh. Otroke so morali resnično dobesedno privezati, da ne bi padli v morje. Kmetija je bila kar velika z veliko živine, zato tudi zanimiva za dacarje, vendar ti niso mogli do nje, saj so ob obisku davkarjev potegnili gor vrv in dacar je odšel praznih rok domov. Vožnja po fjordu je trajala 1,5 ure. 

 Po izletu sva določila GPS spremljevalki nov cilj – proti ledeniku Jostedalsbreen. Avtodom se je vzpenjal po serpentinah proti planoti nad Geirangerjem, kje je odcep do najvišje razgledne točke na fjord. Midva sva pot nadaljevala in kmalu prispela do velikega še precej zaledenelega jezera. Pot teče po dolinah, obdanih z visokimi zasneženimi gorami, veliko manjših jezer in hudourniških potokov in planine z živino. Kosilo sva uživala na idiličnem planinskem počivališču, ob zvokih kravjih zvoncev in šumenju gorske rečice. V nadaljevanju je pot vodila po dolini do morja in ob dolgem jezeru do parkirišča pod ledenikom. Nato sva se peš odpravila po stezi, ki vodi ob ledeniškem potoku s slikovitim slapom, do ledenika (50 minut hoje). Posebnost tega ledenika je, da se konča 200 m nad morsko gladino in je le dobrih 20 km oddaljen od morja. Je največji ledenik na celisnkem delu Evrope, pokriva gorske vrhove na dolžini 100 km in njegove razpoke so svetlo turkizne barve. Obiskovalci lahko iz manjše razdalje uživajo ob pogledu na ledenik, ki napaja manjše jezerce, prav do njega pa dostop ni mogoč. Ob pogledu na debelo ledeno gmoto človek začuti mogočnost narave, ki je ustvarila ta večni led. Še nekaj časa naju je na poti iz različnih kotov spremljel pogled na ledenik. Nadaljevala sva pot po dolini in se vzpela na manjšo planoto, kjer sva v družbi nekaj avtodomov prenočila na prostornem počivališču ob smučišču.

Atlantik road, Trollstigen

Petek, 26.6.2009

Tokrat sva se na pot odpravila bolj zgodaj. Šla sva proti Kristjansundu od koder sva za prečkanje fjordov šla skozi dva podmorska predora pod fjordi in se trikrat peljala s trajekti. Na srečo nama ni bilo potrebno čakati več kot nekaj minut. Cene trajektov se gibljejo od 80 do 110 NOK (9-12 eurov). V tem delu Norveške plačaš cestine ob vseh upadnicah v večja mesta (Trontheim – plačala 2 cestnini za vstop v mesto in dve za izstop!!!! za avto 17 NOK), pred Kristjansundom sva za trenutek zamudila pravi odcep in skoraj plačala za par metrov dvojno še višjo ceno. 

Ta predel sva izbrala zaradi mnogih zanimivosti. Ena izmed njih je Atlantik road, ki na slikovit način v loku povezuje majhne otoke z 12 nizkimi nad morjem se vzpenjajočimi mostovi s pogledom na mnoge bližnje čeri in otočke. Tu je v času, ko še ni bilo radarjev in sonerjev, ob slabem vremenu na čereh končalo veliko ladij. Danes je to ena najlepših in množično obiskanih cest z in prav gotovo si to tudi zasluži. Od tu dalje se začenjajo zanimivi fjordi obdani s skalnatimi grebeni različnih nevsakdanjih oblik, vsak posebej vreden pogleda. Za vsakim ovinkom te pričaka pogled na lepo ledeniško oblikovano dolino obdano z v nebo štrlečimi skalnatimi grebeni. 

 Za mestom Molde sva skozi podmorski predor prišla nazaj na celino in pot nadaljevala proti dolini Trollstigen, domovanje trolov, ki so pogosta maskota lokalov. Tu naju je čakala strma serpentinasta pot, vklesana v skoraj navpično steno, s prekrasnim pogledom na dolino in na ogromen slap, ki pada z višine in prekriža pot tudi serpentinam. Norveško bi lahko imenovali deželo tisočerih slapov, saj iz vsake strme, s snegom prekrite gore, pada v dolino več večjih ali manjših slapov. Dih jemajoče doživetje. 

Ko sva prispela na vrh sedla se je pred nama odprla kamnita planota podobna kakšni visoki himaljaski planoti, obdana z gorami pokritimi s snegom, polna žuborečih večjih ali manjših potočkov in slapov. Na koncu planote se pot spet strmo spusti v eden najbolj znanih fjordov Norveške, Geiranger. Ustavila sva se na lepi razgledni točki in s kamero in digitalcem ovekovečila te vtise. V dolini je kar nekaj kampov, izbrala sva tistega v centru, v bližini pomola, od koder so organizirani vodeni ogledi fjorda z ladjo in se utrujena od poti in lepih vtisov spravila spat.

Trondheim

Četrtek, 25.6.2009

Danes je v Soveniji praznik, midva pa nadaljujeva svoje potepanje. Pred odhodom preberem e-pošto, uredim slikovno gradivo in objavim blog. V lepem sončnem vremenu se odpraviva proti Trondheimu. Pokrajina v tem delu je povsem drugačna. Veliko več je ravnine, ob cesti so pretežno kmetije, polja in na travnikih se pasejo krave, konji, ovce, večjih naselij pa nisva videla. Je pa še vedno zelo vodnata, saj se cesta vije ali ob morskih zalivih, reki ali pa ob jezerih. Veliko je tudi gozdov na obronkih bližnjih hribov in gora. Je pa že viden občuten vpliv človeka in industrije. 

Zdi se mi skoraj nemogoče, da nama je bilo še pred par dnevi zelo mraz in sva morala avtodom ogrevati, sedaj pa sva po dveh tednih spet vključila klimo. Videla sva celo, da se ljudje kopajo v jezeru, voda je tudi za naše pojme dovolj topla za kopanje. Tu sva imela postanek za kosilo. Na poti v Trondheim sva tudi prvič plačala cestnino in nato še nekajkrat. Ob 19.00 uri sva prispela v Trondheimm, mesto s 137.000 prebivalci, tretje največje norveško mesto, ki leži na polotoku. Značilna zanj je mila klima in bogata vegetacija. Kralj Olav ga je ustanovil in po njegovi smrti je hitro raslo, saj so vanj romali, da bi se poklonili kraljevemu grobu. Sprva se je imenoval Nidaros. Nekaj časa je bil tudi glavno mesto. 

Sprehodila sva se do katedrale, zgrajene iz modro sivega kamna in v njej so pokopani norveški kralji. Katedralo obdaja vrt z štelinimi grobovi pomembnežev. Na žalost je bila zaprta, zato sva odpravila do bližnje mestne hiše in trga pred njo, ki je bil poln stojnic, ljudi in prazničnega vzdušja. Na sredi trga stoji visok steber s kipom sv.kralja Olava. V bližini trga je počitniška kraljeva rezidenca, ki pa so jo ravno prenavljali. Sprehodila sva se po predelu mesta, ki je namenjen le pešcem, se vrnila do parka, kjer je bil parkiran najin avtodom. Od tu sva se po deveti uri zvečer odpravila naprej in prespala v nekaj kilometrov oddaljenem kampu.