Sreda, 24.6.2009
Ker sva bila prejšnji večer pozna (spat sva šla po prvi uri zjutraj), sva se tokrat k zajtrku spravila malo kasneje. Po zajtrku sva odhitela do bljižnje ožine v Saltstraumenu, ki je znana po pojavu najmočnejšega toka plimovanja. To je eno izmed čudes narave na svetu, fenomen vrticev, ki se pojavijo vsakih šest ur ob plimovanju, ko skoraj 400 miljonov kubičnih metrov vode steče skozi 3 km dolgo in 150 m široko ožino med Saltrenfjordom in Skjerstadfjordom s hitrostjo 20 vozlov. Zgleda kot hitra in deroča velika reka, ki ustvarja ogromne in močne vrtince na svoji poti v zaliv ali iz njega. Nad to ožino se razteza visok most, ki je tudi lepa razgledna točka za ogled tega naravnega pojava in bližnje in daljne okolice. To je tudi pravi raj za ribiče, ki jih srečaš povsod ob obali. Tudi v kampu je videti veliko število ribiških palic.
Pot sva nadaljevala po poldnevu in naju je vodila proti notranjosti. Vozila sva ob bistri, veliki reki, ki teče med pretežno iglastimi gozdovi. Ob reki sicer teče tudi železnica, a zgleda, da jo ne uporabljajo prav pogosto, saj ves čas nisva videla niti enega vlaka. Cesta se vzpenja skozi območje narodnega parka, ki ga v spodnjem delu krasijo brzice reke. Vstavila sva se ob sotočju dveh rek, z veliko vode, ki se steka iz okoliških, še vedno močno zasneženih gora, kjer zaradi padca ustvarjata velike brzice.
Prav kmalu sva prišla na planoto (690m), ki je kazala drugačno podobo. Čeprav je bila povsem gola, je bila zelo zanimiva, saj je dajala vtis, kot da bi bilio na več tisoč metrov višje. Obdana je bila z zasneženimi kopastimi gorami iz katerih so na vseh koncih tekli potoki. Tu je tudi izvir dveh rek in črta polarnega kroga, zelo obiskana turistična točka. Tu je nekaj simbolov, ki označujejo polarni krog, trgovina z spominki. Na malo višjem platoju stoji par sto kamnitih piramidic, ki jih za srečao postavljajo obiskovalci. Od danes naprej je ena več. Ne moreš tudi zgrešiti edinega spomenika, posvečenega jugoslovanskim in norvežanskim partizanoim v II. sv. vojni s peterokrako zvezdo na vrhu. Sledilo je obvezno slikanje in snemanje skoka čez črto polarnega kroga, nazaj v območje, kjer sonce spet začne zahajati. Pot sva nadljevala proti še vedno precej oddaljenemu Trontheimu. Razdalje na Norveškem in povsod v Skandinaviji zelo so velike, ceste so pretežno lepe, prometa ni veliko, največ srečujeva avtobuse in avtodome, prikolice in motoriste, seveda so tu pa tam tudi kakšni pogumni in otovorjeni popotniški kolesarji. Zanimivo, da sva po več kot 5000 km videla le nekaj del nacesti in samo enkrat do sedaj sva morala čakati minuto zaradi zapore. Preseneča naju, da srečujeva le malo ljudi v naseljih in še ti so povečini turisti. Čeprav je površina zelo velika, je poseljenost le v dolinah. Prespala sva v večjem kampu z brezžično povezavo, tako sem lahko prebrala e-pošto in objavila novice v blogu.
Ker sva bila prejšnji večer pozna (spat sva šla po prvi uri zjutraj), sva se tokrat k zajtrku spravila malo kasneje. Po zajtrku sva odhitela do bljižnje ožine v Saltstraumenu, ki je znana po pojavu najmočnejšega toka plimovanja. To je eno izmed čudes narave na svetu, fenomen vrticev, ki se pojavijo vsakih šest ur ob plimovanju, ko skoraj 400 miljonov kubičnih metrov vode steče skozi 3 km dolgo in 150 m široko ožino med Saltrenfjordom in Skjerstadfjordom s hitrostjo 20 vozlov. Zgleda kot hitra in deroča velika reka, ki ustvarja ogromne in močne vrtince na svoji poti v zaliv ali iz njega. Nad to ožino se razteza visok most, ki je tudi lepa razgledna točka za ogled tega naravnega pojava in bližnje in daljne okolice. To je tudi pravi raj za ribiče, ki jih srečaš povsod ob obali. Tudi v kampu je videti veliko število ribiških palic.
Pot sva nadaljevala po poldnevu in naju je vodila proti notranjosti. Vozila sva ob bistri, veliki reki, ki teče med pretežno iglastimi gozdovi. Ob reki sicer teče tudi železnica, a zgleda, da jo ne uporabljajo prav pogosto, saj ves čas nisva videla niti enega vlaka. Cesta se vzpenja skozi območje narodnega parka, ki ga v spodnjem delu krasijo brzice reke. Vstavila sva se ob sotočju dveh rek, z veliko vode, ki se steka iz okoliških, še vedno močno zasneženih gora, kjer zaradi padca ustvarjata velike brzice.
Prav kmalu sva prišla na planoto (690m), ki je kazala drugačno podobo. Čeprav je bila povsem gola, je bila zelo zanimiva, saj je dajala vtis, kot da bi bilio na več tisoč metrov višje. Obdana je bila z zasneženimi kopastimi gorami iz katerih so na vseh koncih tekli potoki. Tu je tudi izvir dveh rek in črta polarnega kroga, zelo obiskana turistična točka. Tu je nekaj simbolov, ki označujejo polarni krog, trgovina z spominki. Na malo višjem platoju stoji par sto kamnitih piramidic, ki jih za srečao postavljajo obiskovalci. Od danes naprej je ena več. Ne moreš tudi zgrešiti edinega spomenika, posvečenega jugoslovanskim in norvežanskim partizanoim v II. sv. vojni s peterokrako zvezdo na vrhu. Sledilo je obvezno slikanje in snemanje skoka čez črto polarnega kroga, nazaj v območje, kjer sonce spet začne zahajati. Pot sva nadljevala proti še vedno precej oddaljenemu Trontheimu. Razdalje na Norveškem in povsod v Skandinaviji zelo so velike, ceste so pretežno lepe, prometa ni veliko, največ srečujeva avtobuse in avtodome, prikolice in motoriste, seveda so tu pa tam tudi kakšni pogumni in otovorjeni popotniški kolesarji. Zanimivo, da sva po več kot 5000 km videla le nekaj del nacesti in samo enkrat do sedaj sva morala čakati minuto zaradi zapore. Preseneča naju, da srečujeva le malo ljudi v naseljih in še ti so povečini turisti. Čeprav je površina zelo velika, je poseljenost le v dolinah. Prespala sva v večjem kampu z brezžično povezavo, tako sem lahko prebrala e-pošto in objavila novice v blogu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar