Tarifa, petek, 30.4.2010

Še zadnji zajtrk na Portugalskem, kjer sva spoznala veliko zanimivih in lepih krajev in kotičkov. Z obiskom te države sva bila več kot zadovoljna. Pustila nama je zelo lep vtis. Odpravila sva se proti Tarifi, ki leži nedaleč od Gibraltarja. Pokrajina je bila sprva valovita, z obsežnimi nasadi pomaranč in oljk, nato je sledil ravninski del s polji in pred prihodom do obale je spet postala gričevnata. Tu se je na travnikih pasla živina. Pokrajina je bila redko poseljena. Peljala sva se mimo Seville. 

V eni izmed dolin so bila na vsakem stebru električnega daljnovoda gnezda s štorkljami, na katerih celo po štiri hkrati. Španci s pridom izkoriščajo naravne danosti sonca in vetra za čisto proizvodnjo energije. V eni izmed dolin je bilo nekaj sto velikih vetrnic za pridobivanje električne energije (verjetno primerljivo s krško jedrsko elektraarno), na enem izmed pobočij pa sva videla eno izmed mnogih španskih elektraren na sončne celice.  

Na popti do Tarife sva komaj našla primerno počivališče, da sva si pripravila kosilo. Na tem koncu so avtoceste bolj slabo opremjene s počivališči. 

Končno sva prišla do načrtovanega kampa Rio Jara, 3 km oddaljenega od Tarife, najbolj južnega mesta na našem kontinentu. Je prijeten, lepo vzdrževan kamp tik zraven izliva reke v morje. Seveda sva se najprej sprehodila do peščene obale, kjer sva uživala ob pogledu na valove, še vedno Atlantskega oceana in nabiranju lepih školjk. Jutri načrtujeva voden izlet v mesto Tanger v Maroku.

Portimao, četrtek, 29.4.2010

Odpravila sva se proti južni Španiji. Zopet sva najprej obtičala v pločevinasti reki v prometu pred mestom Lisbona, ki sva jo po dobrih 45 minut le uspela premagati in se odpraviti proti jugu. Pred nama je bilo skoraj 300 km avtoceste. Pokrajina je bila sprva ravninska z njivami in gozdovi, ko pa sva prišla v pokrajino Alentejo, ki dobesedno pomeni onstran Teja, se je odprla nižinska pokrajina s polji in travniki. Za razliko od prejšnjih pokrajin je ta malo poseljena in na poti sva videla le malo naselij. Za to pokrajino so značilni nizki hrasti plutovci, katerih lubje na deblu uporabljajo za izdelavo plute. Nasadi plutovcev so naju spremljali celo pot po pokrajini. 

Na prehodu v pokrajino Algarve, se okolica spremeni tako po izgledu kot tudi po rastlinju, kar je posledica sredozemskega podnebja. Je razgibana, valovita, naselja so že pogostejša in po pobočjih in dolinah rastejo nasadi oljk, pomaranč in vinske trte. Odločila sva se, da obiščeva Portimao, pa čeprav leži izven najine poti proti Španiji. Portimao je znan po zanimivi plaži Praia da Rocha, pravi turistični biser s čudovitimi rdečimi pečinami prepredenimi s številnimi jamami sredi plaže. Imela sva prekrasen sončen poletni dan, morski valovi so z bleščečo belo peno lizali peščeno plažo in se zaletavali v pečine. 

Pogled je bil nepozabno prečudovit, zato sva pozabila, kako nepredvidljivi so lahko valovi, ki so naju presenetili sredi slikanja in naju zmočili skoraj do pasu. Z digitalcem in video posnetki sva ovekovečila veliko lepih utrinkov s te plaže. 

Pot sva nadaljevala mimo mesta Faro, prestolnice pokrajine Algarve, proti kampu v Monte Gordo tik pred špansko mejo. Tu sva nehote pridobila novo izkušnjo, saj kamp leži na mehkem pesku, kjer sva porabila dobrih 20 minut, da sva skupaj z dvema turistoma in njunimi plastičnimi podlagami prav za ta namen spravila kamper iz peska na trdo podlago.

Lizbona, sreda, 28.4.2010

Končno nama je uspelo priti do Lisbone, saj imajo javni prevozniki prav danes enodnevni premor v stavki. Najprej sva se odpeljala z avtobusom do bližnjega Cascaisa, od tam pa z vlakom mimo Estorila do Lizbone. Področje je gosto naseljeno, vozila sva se mimo velikih kompleksov blokov in stolpnic, hiš, praktično ni praznega kotička. Že zjutraj je termometer na vlaku kazal, da je zunanja temperaura 22°C . Čakal naju je torej vroč dan. Ko sva prispela v Lizbono, sva se odločila, da si ogledava mesto s turističnim razglednim dvonadstropnim avtobusom, saj se mesto razsteza na širokem območju, ki ga ni mogoče prehoditi v enem dnevu. S takim prevozom pa lahko dobiš vtis o mestu in slišiš predstavitve pomembnejših zgradb ali predelov mesta in kratke zgodovine. Na vmesnih postajah sva izstopila, da sva si določen del bolj podrobno ogledala in si privoščila okusno kosilo.

Lizbona je glavno mesto Portugalske, ki leži ob širokem ustju izliva reke Tejo v ocean in na številnih gričih. Po mestu še vedno vozijo stari turistični tramvaji, ki jih je prijetno videti v prometnem vrvežu velemesta. Ko stopiš skozi obokan vhod v stari del mesta, si v samo za pešce namenjenih lepo tlakovanih ulicah, polnih trgovin, bifejev in restavracij. Dan je bil vroč (več kot 32°C), ulice pa že v tem času polne turistov. Najin prvi postanek je bil v novem vzhodnem delu mesta v bližini 17 km dolgega mostu čez najširši del reke, kjer je velik ocenaski akvarij, moderno sejmišče in moderne, arhitektruno zanimivo oblikovane stavbe. Prevozili smo precejšen del mesta, tako da sva dobila dober vtis o razgibanem mestu.

Na koncu sva se peš podala na grič, kjer stoji grad s starim obzidjem in lepim razgledom na vse strani mesta. Že ves čas najinega potovanja po tej državi naju prijetno presenečajo bele in pastelne barve stavb, s svetlo opečnatimi strehami, ki dajejo vtis čistosti in skrbi za lep izgled naselij.

Sesimbra in Cabo Espichel, torek, 27.4.2010

Pozajtrkovala sva in se odpravila do avtobusnega postajališča z namenom, da se peljeva do Lizbone. Ko sva vstopila na avtobus in želela plačati, nama je šofer povedal, da z najino nadaljno vožnjo z vlakom ne bo nič, saj že drugi dan štrajkajo javni prevozi (avtobus, vlak,...). Obtičala sva torej v kampu. Šla sva na obhod po njem in srečala slovensko družino, ki se je s kamperjem odravljala naprej proti Lisboni.

Tudi midva sva se odločila, da se odpraviva na pot s kamperjem in sicer do Sesimbre, manjše ribiške vasi 40 km oddaljene od Lisbone. Na avtocesti proti Lisboni sva obtičala nekaj časa v nepregledni koloni vozil, ki se je valila proti glavnemu mestu. Na srečo je najina pot vodila v drugo smer. Prečkala sva reko Tejo preko znanega trikilometerskega mostu in na desnem bregu reke na hribu zagledala visok kritusov kip obrnjen proti mestu.

Pot sva nadaljevala do manjšega ribiškega mesta Sesimbre, ki so ga hotelski kompleksi posrkali vase, kar seveda ni čudno, saj leži ob dolgem lepem zalivu s peščeno plažo. Kar nekaj kopalcev je že uživalo na toplem soncu. Sprehodila sva se ob obali in popila kavo. 

Nato sva se odpravila do Cabo Espichel, rt s svetilnikom in zanimivimi zalivi in visokimi pečinami. Ustavila sva se ob lepem zalivu v bližini romarske cerkve s posebnimi prostori za romarje, kjer sva si pripravila dobro kosilo in v družbi še nekaj podobnih turistov preživela dve urici.

Na poti proti kampu sva se odločila, da poskusiva priti do kraja Almada,kjer je velikanski Kristusov kip. Ugotovila sva, da je bila to dobra odločitev, saj sva poleg občudovanja ogromnega stolpa, na katerem je velik kip in v notranjosti stolpa prijetna cerkvica, imela tudi krasen razgled na Lisbono in oba mostova (eden več kot 10 km dolg), ki prečkata reko Tejo.

Nepričakovano sva kljub težavam preživela lep in zanimiv dan. Obljubljajo, da jutri ne bo več štrajka. ;-)

Obidos in Cabo da Roca, ponedeljek, 26.4.2010

Po zajtrku sva se odpravila do očarljivega mesteca Obidos na vrhu hriba, obdanega s slikovitim obzidjem. Pravijo, da je priljubljeno pri pesnikih in drugih umetnikih. Masivno obzidje iz 13. stoletja je lepo ohranjeno, v notranjosti skriva hiše stisnjene v ozke ulice, vendar kljub temu ne manjka eksotičnega zelenja, pomaranč in raznobarvnega cvetja prav na vsakem koraku. 

Bela barva hiš z obveznimi bravnimi obrobami te prijazno pozdravijo. Glavna uličica, ki vodi do gradu, je seveda polna malih trgovinic z izdelki iz keramike in tipičnimi oblačili iz teh krajev, seveda spominkov tudi ne manjka. Najprej sva se odpravila na obhod po obzidju, ki je trajal dobro uro, a je poplačal trud s prekrasnimi vedutami mesta in okolice. Mestece je zares vredno ogleda. Srečala sva celo slovenske turiste, ki so prišli z avtobusom.

Pot sva nadaljevala do konca malega rta v bližini turističnega kraja Peniche. Uživala sva ob pogledu na prekrasne peščene zalive na eni strani in divje skale, ki se strmo dvigajo iz morja in ob katere pljuskajo valovi na drugi strani. Izbrala sva prelep predel, kjer sva si pripravilla okusno kosilo in užila dobro kavico na robu skal s pogledom na brezkončni ocean.

Po kosilu naju je pot vodila poti najzahodnejši evropski točki, Cabo da Roca. Pot se je vila pretežno ob obali, kjer sva na nekaj mestih videla deskarje, ki so uživali na valovih. Na tem območju so zanimivost tudi mlini na veter, podobni tistim na Nizozemskem. Cabo da Roca leži na ploščadi, kar visoko nad morjem, kjer je steber s križem in napisom, popularna točka za slikanje, v ozadju pa je stavba s svetilnikom in turistična pisarna, kjer lahko obiskovalci kupijo lično potrdilo, da so obiskali najzahodnejšo točko Evrope. Seveda sva jo kupila, saj imava že tisto iz Nordkapa in načrtujeva tudi tisto iz najjužnejše točke.
Odpravila sva se do kampa, kjer bova prenočila in se pripravila na obisk Lisbone.