Sorento in slikovit ter romantičen Positano

TOREK, 26.6.2012

Zapustila sva Pompej in nadaljevala vožnjo do najine naslednje točke, obmorskega mesteca Sorenta, oddaljenega le dobrih 25 kilometrov. Vozila sva po gosto naseljenem področju, praktično od Napolija do Sorenta ni nepozidanega območja obale.  Po ozkih in zaparkiranih ulicah po katerih se odvija promet konfuzen za oči tujca (kot, da bi pravila določali sproti, vsak po svoji potrebi), med avtomobili namreč švigajo  skuterji v vseh smereh, a domačini se v njem dobro znajdejo, so potrpežljivi, strpni in nikoli nervozni. 

Presenetljivo, promet teče brez večjih zastojev. Garmin naju je pripeljal do načrtovanega kampa, a zaradi prometa in razmer na cesti sva spregledala oster odcep vanj. Medtem ko sva iskala možnost za vrnitev na to mesto, sva po naključju zavila in pristala v naslednjem kampu, ki ima še lepši razgled na Sorento, ki se razteza na pečinah vzdolž  obale. Našla sva senčen prostor. V recepciji so nama svetovali, da je zaobisk mestec na Amalfijski obali najbolje uporabiti javni avtobus, ki pogosto pelje do njih.  Izbiraš lahko med več vrst vozovnic za enkratno vožnjo (vse tako avtobusne kot vozovnice za vlak imajo določeno časovno veljavo in v tem času lahko presedaš neomejeno ) ali pa za 24 ur. Pripravila sva nahrbtnik z obvezno pijačo in kremo za sončenje (faktor 30), dežnikom za senco in sončnimi očali. Čakal naju je namreč nov zelo vroč in sončen dan.  

Izpred kampa sva se odpeljala z  mestnim avtobusom do avtobusne postaje v Sorentu. Tam sva se presedla na avtobus, ki pelje do Amalfija, saj na ta konec namreč ni dovoljena vožnja za avtodome od 6 zjutraj pa do polnoči, zaradi ozke,vijugaste in prometne ceste. Najin tokratni cilj je bil Positano, znan kot najbolj romantično mestece v Italiji ob eni izmed najbolj slikoviti obali. Kmalu sva ugotovila, zakaj velja prepoved za vožnjo z avtodomi. Za manj kot 25 km smo potrebovali celo uro. 

Cesta je ozka, vijugasta, polna prometa in poteka po strmih pobočjih obale, večinoma vklesana v steno. V vseh vaseh ali mestecih, ki ležijo na zelo strmih pobočju del že tako ozke ceste zavzemajo še parkirani avtomobili.  Vozniki avtobusov so pravi mojstri, ko si s centimetrskimi razdaljami med vozili in skalami utirajo pot avtobusom. Potnikom, ki večinoma niso vajeni takih razmer, pogosto zastane dah,še posebej, ko vidiš, kaj na cesti počnejo skuterji. 

Positano je resnično pravi biser Amalfisjke obale, slikovite svetle hiše postavljene ena nad drugo v živi skali, praktično v skoraj navpičnih pobočjih, prekrasna obala, veliko živobarvnega cvetja, majhnih, lepo urejenih trgovinic, ozkih uličic in stopnišč, ki se spuščajo proti morju. 

Polno turistov iz celega sveta se sprehaja po njih. Kljub temu, da je obala strma in ozka, pa so tu lepe plaže. Uživaa sva popoldne v temprekrasnem okolju.

Napoli, domovina pice

PONEDELJEK, 25.6.2012

Zopet se je obetal vroč sončen dan, midva pa sva se odpravljala v Napoli, v mesto, ki ga zadnje čase poznamo iz novic po težavah s smetmi. Sedla sva na vlak, ki naju je v 30 minutah pripeljal do centralne železniške postaje. 

Že iz vlaka sva opazila povsod veliko smeti in neurejenih hišnih pročelij. Z vlaka sva izstopila skupaj z množico ljudi, ki so se ali odpravljali na delo ali pa na ogled mesta. Najprej sva na info točki poiskala zemljevid mesta, saj se sicer ne moreš znajti v tem velikem mestu. 

Odpravila sva se v »centro storico«, center mesta z ozkimi ulicami, visokimi stavbami s starimi pročelji, na katerih se je na vrveh sušilo perilo, povsod vidiš viseti kable, po zraku in fasadah, v pritličju stavb so pretežno majhne trgovinice, ob njih pa ulične stojnice polne raznih spominkov, figuric in podobne robe. Ena izmed dolgih, ozkih prečnih ulic je bila polna turistov, ki so si ogledovali ponudbo. Zanimanje je zbujala stojnica s figuricami mnogih znanih politikov, športnikov in umetnikov, Berlusconija so ponujali s 50% popusta :).   

Ogledala sva si tudi mestno katedralo »Duomo«, ki je znana po relikviji (njegova kri je shranjena v epruveti) svetega Gennaria, zaščitnik Vezuva. Seveda, sva morala za kosilo poskusiti pravo napolitansko pico. 

Po kosilu sva se z vzpenjačo dvignila na grič Montesanto z impozantnim gradom in obzidjem, od koder je lep razgled na mesto in zaliv z Vezuvom v ozadju. Ob povratku z vročega in soparnega griča, sva si ogledala še ogromno po njihovo imenovano galerijo Umberto, to je visoko s steklenim obokom pokrito križno mesto, s trgovinicami in marmornatimi tlemi, v centru križa po so na tleh mozaiki vseh astroloških znamenj. Kot vsi ostali sva se tudi midva slikala pred svojim znakom. Nadaljevala sva pot do Piazza Plebiscito s podobnim polkrožnim stebriščem kot v Vatikanu, gledališčem. Na desni strani stoji Palazzo Reale s kipi bivših kraljev Napolija. 

 

Na poti z avtobusom do železniške postaje sva se čudila pogumu (nori vožnji) skuterjev, ki so švigali med avtomobili, malo po svojem malo po nasprotnem pasu, prehitevali v škarje in potrpežljivi in strpni vožnji voznika našega avtobusa. 

Izmučena od vročega dne in mestnega vrveža sva komaj še opravila nujne nakupe v bližnji trgovini.

Na vulkanu Vezuv

NEDELJA, 24.6.2012

Nedelja je sicer dan za počitek, midva pa sva se odločila, da se zgodaj odpraviva na ogled vulkana Vezuv. To je posebno triurno doživetje, saj se najprej pelješ z avtobusom do vznožja hriba, tam pa skupino prevzame poseben terenski avtobus (4x4), ki premaguje strmo vijugasto cesto, ponekod tlakovano, večinoma pa peščeno. Vožnja traja 45 minut. Nato se je potrebno povzpeti peš do kraterja (20 min hitre hoje). 

Za ogled kraterja nam je ostalo slabo uro časa. Lahko sicer ostaneš tudi dlje, a potem imaš lahko težavo s prevozom nazaj. Najprej nam je vulkanolog pojasnil vse poznane zanimivosti o tem vulkanu. Vulkanski izbruh 79 je bil eden največjih v novejši zgodovini, primerljiv z izbruhom Mount Saint Hellen v ZDA v začetku 1980. Ekspozija izbruha je goro znižala za okoli 800 m. Do zadnjega velikega izbruha okoli 1940 je bi krater napolnjen do vrha, takrat pa je izbruh ustvaril sedanjo podobo kraterja. Hrib je poraščen z bujnim gozdom do dveh tretjin, zgoraj pa raste trava, cvetje in grmičevje. 

Ve se, da bo vulkan nekoč zagotovo spet bruhal, a za potrebe evakuacije 600.00 prebivalcev v radiu 10 km najnevarnejše cone nimajo ustreznih načrtov evakuacije (je praktično nemogoča). Znanstveniki spremljajo življenje vulkana s senzorji in stalnimi meritvami, da bi morda lahko predvideli ponoven izbruh in opozorili prebivalstvo.  

Ura je hitro minila in na poti v kamp nas je v avtobusu zabavala lokalna napolitanska glasba, manj prijeten pa je bil pogled na s smetmi polne neurejene ulice predmestja Pompej.  

Popoldne sva se podala do centra mesta Pompej po dolgi lepo urejeni sprehajalni ulici polni stojnic, ki ponujajo turistom raznovrstne spominke. 

V centru je mogočna cerkev in park z vodnjakom. Zvečer sva se vrnila v kamp in se pripravila na avanturo naslednjega dne.

Obisk Pompejev

SOBOTA, 23.6.2012

Po zajtrku sva nadaljevala s potovanjem proti Pompejem, ki je potekalo dobre tri ure gladko brez gneče na cesti. Ko sva zavila iz avtoceste naju je presenetil pogled na zanemarjene, s smetmi nastlane ulice, nizke bolj ali manj neurejene hiše, ozke ulice polne avtomobilov in skuterjev. Garmin naju je pripeljal do načrtovanega kampa Zeus, ki stoji tik ob vhodu v Pompeje in ob železnici, ki pelje do Napolija. Avtodom sva postavila na senčen kraj pod oljkami in pomarančami in se pripravila za ogled Pompejev. 

Okrog treh sva kupila vstopnici (11 Evrov po osebi) in se podala na sprehod po ostankih mesta duhov. S pomočjo zemljevida in knjižice, ki opisuje posamezne točke v mestu, ter občasnem poslušanju vodičev, ki so vodili skupine sva  odkrivala lepote starodavnega mesta iz 6. Stoletja BC, nastali kot grška trgovska postojanka (oje, vino,…), leta 63 AC ga je poškodoval potres, ostalo pa je zasul Vezuv 79. Ponovno so ga odkrili šele okrog leta 1600. Za tiste čase je bilo to veliko mesto z okrog 16.000 prebivalci, imelo je svoj še vedno dobro ohranjen amfiteater za 20.000 obiskovalcev in še vedno uporabno gledališče grškega tipa s 5000 sedeži. 

Ostanki hiš, ki so jih imenovali domus, kažejo različne stile, ki so se razvijali v tem času. Ulice so tlakovali z velikimi kamni v katerih so dobro vidne kolesnice, za pešce pa so poleg pločnikov postavili tudi kamne za prečkanje ulicee, podobno kot današnje zebre. Zanimiva je struktura hiš, nekatere so bile premožnejše, druge manjše, enoprostorske. Zidali so tud že v nadstropjih, vidne so kamnite stopnice, notranji vrtovi. V nenavaden je pogled na okamenela trupla, ki so ostala v položaju, kot jih je zasul vulkanski prah. Zanimiv je tudi ogled javne hiše z pripadajočimi freskami na to temo.

Pomembna točka v mestu je bilo prostrano kopališče z bazenom v sredini, obdano z obzidjem in travnatim parkom in drevesi, ki so obiskovalcem nudili senco. V centru mesta pa so bile neke vrste term, kopališče z več različnimi prostori okrašenimi s kipci na stenah, mozaiki in freskami. 

Ostanki fresk, lončevine, denarja kažejo na bogato kulturno dediščino tega kraja. Človek ima ob tem obisku čuden občutek, saj se podobna katastrofa s spečim vulkanom lahko kadarkoli spet ponovi.

Rim tretji dan

PETEK, 22.6.2012

Zgodnje vstajanje in zajtrk. Zakaj? Ker od 8.30 do 17.00 stavkajo vsi javni prevozniki v Rimu. Hitiva do žel. postaje Due ponti, ujameva vlak in se odpeljeva do mesta. 

 

Na Piazza del popoli, se presedeva na avtobus 217 in se odpeljeva do Koloseja, največjega rimljanskega amfiteatra, ki je lahko gostil 50 000 obiskovalcev. Razveselila sva se, ker je ob tej uri le peščica turistov stala v vrsti za ogled znamenitosti. A veselje ni trajala dolgo, saj so nas tik pred odpiranjem obvestili z letakom, da danes ne bo nič z ogledom, ker tudi oni stavkajo. Najin načrt je torej splaval po vodi. Povzpela sva se na griček nad Kolosejem, od tam naredila nekaj posnetkov. 

Imela sva namen obiskati tudi Foro Romano, centralni del starega Rima in grič Palatin (na tem mestu je bil ustanovljen Rim po zmagi Romula nad bratom Remom) kasneje takoimenovan rimski »Beverly hills« z najuglednejšimi stavbami tistega časa, a žal zaradi stavke tudi zaprta. Odločila sva se, da ga obhodiva kot tudi večina drugih razočaranih turistov. 

Že jutranje sonce je žgalo in jemalo vid. Na obhodu Cirko massimo (starorimski stadion za konjske dirke dolg 400 metrov)  sva srečala mlad par. Na njunih majicah je bil napis Slovenija, zato sva ju ogovorila in odkrila, da sta pravzaprav iz Argentine (ona Kržišnik, on Modic), njuna dedka pa sta iz Slovenije. Oba sta govorila odlično slovensko, kljub temu, da sta že tretja generacija. Povedala sta nama, da so z zborom na turneji po Evropi. Zbor je pred dnevi koncertirali tudi na Sveti gori v Novi Gorici. Kakšno naključje.

V hudi sončni pripeki sva pot nadaljevala na Capitolino (nekdanje centralno versko središče, danes pa sta tu dva muzeja), od koder je lep pogled na ostanke Foro Romano.

 

Najina naslednja točka je bila Piazza Venezia in spomenik Vitoriu Emanuelleju (prvi kralj združene Italije, njegov general Garibaldi, ga opazuje iz sosednjega griča). 

V sončni pripeki se je prilegel ogled notranjosti muzejev in bazilike. V opoldanski vročini sva si zaželela kosilo in postanek in zgolj slučajno zašla v judovski predel geto, ki še danes kaže povojno sliko. Zanimivost tega predela, od koder so fašisti in nacisti v eni noči zbrali in odpeljali v Aushwitz več kot 1000 njenih prebivalcev. V ta spomin so na medeninastih ploščicah v tlaku ozkih uličic napisana posamezna imena in datumi odpeljanih v taborišče. V bližini sva si ogledala Portico D'Otavia, ostanke Otavijine palače, sestre prvega rimskega cesarja Avgusta in del amfiteatra. 

Po kosilu sva se peš odpravila ponovno do Vatikana, ker sva upala, da morda v popoldanskem času e bo več toliko gneče, žal se nama tudi tokrat ni posrečilo vstopiti v cerkev svetega Petra, zaradi predolgega čakanja v vrsti na pripekajočem soncu.

Dan sva ponovno zaključila s sproščujočo osvežitvijo v bazenu.

Rim - ogled

Četrtek 21.6.2012

Zajtrk. Obvestilo v kampu sporoča - v petek po 9.30 stavkajo vsi javni prevozniki. Uffff. Treba bo zgodaj vstati, če hočeva naslednji dan priti do centra mesta.
Tokrat se v center odpraviva z avtobusom št. 200, nato prestopiva na 280 in se odpeljeva do Vatikana, samostojne suverene državice v osrčju Rima. 

Pogled na trg s belimi stebri in cerkev  sv. Petra je impozanten. Vroča pripeka, ogromna vrsta čakajočih turistov že v dopoldanskih urah naju so naju odvrnile od namere za ogled notranjosti tega svetega sedeža, še posebej, ker sva ga pred leti že obiskala. 

Tokrat sva ga zato le ujela v najine objektive. Posedela sva tudi v hladni senci stebrov in v mislih zaželela sreče vsem našim in najbližjim, kot se na takem mestu spodobi. 

Od tu sva se odpravila do gradu Sant Angelo zgrajena za grobnico cesarja Hadrijana , nadaljevala pot po senčnem drevoredu ob Tiberi in se kljub res hudi vročini peš podala na grič, kjer domuje spomenik posvečen Giuseppe Garibaldiju (general piemontskega kraja Viktorja Emanuele II, ki je iz mestnih državic ustanovil združeno Italijo), v bližini stoji spomenik žene Aniti, ob cesti pa so doprsni kipi njegovih vojakov. Najin trud je bil poplačan s prekrasen pogledom  na panoramo meta Rim in njegove okolice. 

Od tu sva se spustila do Tibere, jo prečkala in nadaljevala pot čez Campo de fiori s tržnico in veliko kavarnic vse do Piazza Navone, kjer je množica slikala njene znamenitosti, občudovala likovne stvaritve umetnikov, sedela ob treh zanimivih vodnjakih in si privočila obed ali kavo v številnih restavracijah. 

Pridružila sva se jim in tudi sama uživala ob ogledu tega dela mesta. 

Najina zadnja točka je bil Pantheon, imenitno ohranjen spomenik iz antike, ki ga je zgradil Hadrijan. Kupola  sezidana iz opeke je bila do leta 1960 največja na svetu. To je bila najina zadnja točka tega dneva. V kampu sva še debelo uro uživala v prijetno osvežilni vodi bazena in tako malo pozabila na vročino tega dne in ohladila utrujene ude.