Ponedeljek, 22.6.2009
Sončno jutro je obetalo lep dan in ko sva se po zajtrku odpravila v Tromso, sva kmalu spoznala, da je ta nenačrtovana pot pravo presenečenje. Vrstili so se slikoviti zalivi z zasneženimi gorami, kjer je sneg še vedno segal skoraj do morja, zelenimi dolinami in pobočji, slapovi, bogato vegetacijo in mnogimi lepimi naselji, ki so se kopala v soncu.
Ko sva prihajala v 75 km oddaljeni Tromso, sva najprej zagledala oboke visokega elegantnega mostu in obrise bele nenavdno oblikovane cerkve trikotne oblike. Ko sva čakala na plin, sva si šla ogledat notranjost turistično zanimive cerkve in se sprehodila po mostu in okolici. Ugotovila sva, da je Tromso s slikovito okolico pravi biser severne Norveške.
To je mesto z najsevernejšo univerzo v Evropi, pomembno pomorsko izhodišče, ki bi ga bilo res škoda zamuditi. Še posebno v tako lepem sončnem vremenu, ki sva ga komaj pričakala po zadnjih zelo mrzlih in oblačnih dneh. Neverjetno, a resnično, tudi v tej polnilnici nisva uspela napolniti jeklenk s plinom (zaradi drugačnih priključkov), a sva mesto kljub temu zapustila z lepimi vtisi. Od tu sva se odpravila proti Lofotskim otokom, s krajšim postankom v Narviku, ki ni ravno na tej poti, ker naj bi tam vendarle uspela napolniti jeklenki s plinom. Najlepši del te poti je bil pogled na fjord z zasneženimi gorami v ozadju pred sestopom v Narvik, kamor sva prispela ob 16.00, a na veliko razočaranje našla polnilnico s plinom že zaprto. Obratovalni čas od 7.30 do 15.30, kljub že številnim turistom iz cele Evrope in drugod. Zgleda da Norveška ni prav prijazna do turistov, imajo pretirano drage vstopnine, tudi sicer so cene visoke, obratovalni čas ni prilagojen potrebam obiskovalcev, pa še kaj bi se našlo. Na Statoil črpalki so naju potolažili z informacijo, da bova na najini poti uspela napolniti jeklenke ali v Svolvaerju na Lofotskih otokih, ali pa v mestu Bodo na celini. Nadaljevala sva najino popotovanje proti bližnjim Lofotskim otokom. Ti otoki so pogosta cilj turistov, vsekakor vredni obiska zaradi svoje edinstvene narave in lege. Sestavljajo jih visoki, pretežno goli skalnati grebeni,špičastih nevsakdanjih oblik, temnosive barve, ki se strmo dvigajo iz morja. Na njih je še vedno snežna odeja. Pod njimi pa modro severno morje in zelene dolinice z bogato vegetacijo in tipičnimi raznobarvnimi lesenimi hišami. V sončnem vremenu in z dobro vidljivostjo sva imela priliko uživati ob pogledih na to stvaritev narave. Cesata teče okrog zalivov. Uspela sva priti do prvega otoka, kjer sva prenočevala v manjšem kampu ob jezercu v bližini Lodingena. Cena kampa ni bila visoka.
Sončno jutro je obetalo lep dan in ko sva se po zajtrku odpravila v Tromso, sva kmalu spoznala, da je ta nenačrtovana pot pravo presenečenje. Vrstili so se slikoviti zalivi z zasneženimi gorami, kjer je sneg še vedno segal skoraj do morja, zelenimi dolinami in pobočji, slapovi, bogato vegetacijo in mnogimi lepimi naselji, ki so se kopala v soncu.
Ko sva prihajala v 75 km oddaljeni Tromso, sva najprej zagledala oboke visokega elegantnega mostu in obrise bele nenavdno oblikovane cerkve trikotne oblike. Ko sva čakala na plin, sva si šla ogledat notranjost turistično zanimive cerkve in se sprehodila po mostu in okolici. Ugotovila sva, da je Tromso s slikovito okolico pravi biser severne Norveške.
To je mesto z najsevernejšo univerzo v Evropi, pomembno pomorsko izhodišče, ki bi ga bilo res škoda zamuditi. Še posebno v tako lepem sončnem vremenu, ki sva ga komaj pričakala po zadnjih zelo mrzlih in oblačnih dneh. Neverjetno, a resnično, tudi v tej polnilnici nisva uspela napolniti jeklenk s plinom (zaradi drugačnih priključkov), a sva mesto kljub temu zapustila z lepimi vtisi. Od tu sva se odpravila proti Lofotskim otokom, s krajšim postankom v Narviku, ki ni ravno na tej poti, ker naj bi tam vendarle uspela napolniti jeklenki s plinom. Najlepši del te poti je bil pogled na fjord z zasneženimi gorami v ozadju pred sestopom v Narvik, kamor sva prispela ob 16.00, a na veliko razočaranje našla polnilnico s plinom že zaprto. Obratovalni čas od 7.30 do 15.30, kljub že številnim turistom iz cele Evrope in drugod. Zgleda da Norveška ni prav prijazna do turistov, imajo pretirano drage vstopnine, tudi sicer so cene visoke, obratovalni čas ni prilagojen potrebam obiskovalcev, pa še kaj bi se našlo. Na Statoil črpalki so naju potolažili z informacijo, da bova na najini poti uspela napolniti jeklenke ali v Svolvaerju na Lofotskih otokih, ali pa v mestu Bodo na celini. Nadaljevala sva najino popotovanje proti bližnjim Lofotskim otokom. Ti otoki so pogosta cilj turistov, vsekakor vredni obiska zaradi svoje edinstvene narave in lege. Sestavljajo jih visoki, pretežno goli skalnati grebeni,špičastih nevsakdanjih oblik, temnosive barve, ki se strmo dvigajo iz morja. Na njih je še vedno snežna odeja. Pod njimi pa modro severno morje in zelene dolinice z bogato vegetacijo in tipičnimi raznobarvnimi lesenimi hišami. V sončnem vremenu in z dobro vidljivostjo sva imela priliko uživati ob pogledih na to stvaritev narave. Cesata teče okrog zalivov. Uspela sva priti do prvega otoka, kjer sva prenočevala v manjšem kampu ob jezercu v bližini Lodingena. Cena kampa ni bila visoka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar