Nasvidenje Norveška, proti Inariju, Finska

Danes se po 49 dneh na Norveškem poslavljava. Počasi se bo treba odpraviti proti domu. Noč sva preživela na slikovitem parkirišču. 

Zjutraj me je, ko sem odgrnila sprednje zavese, prijazno pozdravilo lepo jutro in miren ocean. Iz avtodoma sva imela res lep razgled čez skale do morja. Skuhala sem nama čaj in  kavo in odšla na skale pogledat, če so se tjulenji že zbudili. 

In nedaleč stran se je res kmalu pokazala črna okrogla glavica, ki je radovedno gledala, kaj se dogaja na obali. Zvedave so te živalce. Z dalnogledom sem ga opazovala, kako se je vrtel in potapljal, kot da bi se postavljal pred nama. Družbo so mu delali črno beli kormorani.

V tem naravnem okolju slišiš tišino in spokojnost, uživaš v šumenju valov in pišu vetra. Zanimivo, kako taka tišina in mir vpliva na ljudi, da se prilagodijo in so tudi sami spokojno mirni. Kar težko sva se poslovila, saj sva vedela, da ne bova kaj kmalu nazaj. 

Precej časa se voziva ob manjši reki, ki je naravna meja z Rusijo. Le skok stran je torej rusko ozemlje in glede na trenutne razmere imamo vsi ob imenu te države neprijeten občutek. Srečava tudi dve vojaški vozili z mladimi norveškimi

 vojaki, ki naju pozdravijo z nasmehom. 

Odpeljeva se do Kirkenesa, v centru mesta je bila skupinica zaspanih severnih jelenov. Dotočiva gorivo, vodo in sprazniva WC. Nabaviva najnujnešo hrano in se odpraviva proti Inariju na Finskem.

Kmalu zatem ko sva prestopila mejo, se je spremenilo okolje. Pokrajina je bolj ravninska poraščena z iglavci, tu pa tam z  brezami. 

Voziva po lepi cesti, ki se vije po precej močvirnatem svetu, med jezeri, rekami in nizkimi gozdovi. 

Pogosto se po cesti sprehajajo severni jeleni, največkrat samice z mladiči, zato je treba biti precej previden pri vožnji.

Obronki jezer so polni sivih ostrih kamnov. Na cestišču so sledi dežja, na nebu pa kar težki oblaki, a trenutno ni deževalo. 

Na poti ni bilo naselij, le manjše skupine hiš med drevjem. Ob cesti stojijo poštni nabiralniki, ki oznanjajo, da je v bližini domovanje.. Zanimivo, tudi na Norveškem imajo navado postaviti vse nabiralnike za ulico ali skupino hiš na enem mestu, tako da je poštarju lažje raznositi pošto vsem po tako velikem območju. 

Zgodaj popoldne prispeva v kraj Inari, kjer sem kar nekaj let zaporedoma skupaj s finsko skupino izvajala seminar o uporabi tehnologije v izobraževanju za evropske učitelje. Lepi spomini, res.

Kraj keži ob istoimenskem jezeru Inari, ki je največje jezero na severu Finske. Leži blizu ruske meje. Dolgo je 80 km in široko 40. Na jezeru je 3300 nenaseljenih otokov.

Jezero je zamrznjeno od novembra do začetka junija.

Mesto Inari je znano kot prestolnica finske samske kulture finskega Sami ljudstva in njihovo trgovsko središče. Finski parlament Sámi se nahaja v Sajosu v Inariju.

V kulturbem centru SAJOS se ukvarjajo s Sami dediščino, navadami, umetnpstjo, obrtjo in izobraževanjem Sami in vse posredujejo svojim mladim. 

Sajis pomeni broška, srebrni nakit, ki ga Sami nosijo na oblačilih. V Sajosu so razstavljeni primerki Sami noše, zanimivi detajli oblacil in obutev in slike prebivalcev.

Za turiste je zanimiv dobro opremljen Sámi Muzej & Nature Center Siida. Poleg tega je tu Sámi kulturni center Sajos. 

Trije različni jeziki Sámi kot so Severnih Sámijev, Inari Sámijev in Skolt Sámijev govorijo v tem okolju poleg finščine. Skoraj ena tretjina državljanov Inari je Sámi.

                          Wikipedia 

Turistično je znan tudi po farmah severnih jelenov, kjer predstavljajo delo, navade in življenje družine.

Prespala bova na parkirišču ob črpalki.