Danes zapuščava Lofote in greva proti mestu Narvik. Voziva se po zadnjih nekaj lofotskih otokih, ki so med seboj povezani z mostovi in predorom pod morjem.
Cesta E10 je slikovito speljana in večinoma objema obalo zalivov, na določenih mestih posodobljena varianta pelje skozi krajše in daljše predore, ki izboljšajo pot.
Tudi severni del Lofotov je zelo slikovit, morje je izrazito zelenomodro, zalivi in fjordi so obdani z gorami nenavadnih lepih oblik, na nekaterih so še zaplate snega.
Ob vznožju gora na obali so zelene površine posejane s značilnimi kočami. Prava razglednica.
Bližala sva se zadnjemu otoku in bilo mi je kar malo hudo, ker zapuščava ta čudoviti svet čarobnih gora, jezer in morskih zalivov.
Še veliko bi si lahko ogledala, prehodila in plazila proti vrhovom, pa sva si rekla, nekaj naj ostane za naslednjič.
Na Lofotih sva bila cel teden, želim pa si, da bi naslednjič še dalj časa preživela na tem krasnem koncu sveta.
Seveda, sva imela izjemno srečo z vremenom že vse odkar sva se odpravila od doma. Kot nama je dejal nek norvežan v vasi Å, "tako vreme tu ne obstaja", no, za naju je, na srečo.
Ko se s planote spuščava proti zalivu, zagledava eleganten most, ki povezuje ta otok s celino. Peljeva se preko njega in še zadnjič pomahava lepim Lofotom v slovo.
Nasvidenje, čudoviti, pravljični Lofoti!
Pot proti Narviku teče po gozdnati pokrajini, precej drugačni od Lofotov.
Da prideva do Narvika morava po cesti E06, ki tu teče po dveh elegantnih mostovih. Most Beisfjord in most Hålogaland prečkata fjorda, ki obdajata mesto. Mesto nanreč leži na polotoku med fjordoma Rombaken in Beisfjorden.
Ko prispeva do Narvika, najprej poiščeva parkirišče ob športnem parku in se odpraviva v mesto.
Narvik je tretje največje mesto na severu Norveške in se nahaja na koncu Ofotfjorda.
Njegova lokacija je slikovita, saj ga obkrožajo visoki še zasneženi gorski vrhovi. Nad mestom se dviga visok hrib, kamor pelje kabinska žičnica. Tam so tudi vidne sledi zimskih smučarskih prog.
Mesto samo me ni navdušilo, saj skozenj tečejo tovorne železniške proge do pristanišča. Tam pa so ogromne naprave za nalaganje rude na ladje.
Mesto je znano po vsem svetu po izvažanju železove rude iz švedskih krajev in po krutih bojih v 2. sv. Vojni.
Ustaviva se pred mestno hišo, kjer je spomenik hirošimskim žrtvam in na trgu kip ženske z otrokom z letnico 1941 - 1945.
Zanimiv je pogled na posebne smerokaze, ki kažejo oddaljenost do različnih evropskih mest in do severnega tečaja.
Zaključiva sprehod in se vrneva v avtodom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar