Proti Nordkappu

Zjutraj sva poskusila poiskati kamp, kjer imajo pralni in sušilni stroj, saj se nama je nabralo nekaj umazanega perila. A glej ga zlomka, kampi ne omogočajo uporabe svojih storitev turistom, ki niso nastanjeni v kampu, tudi proti plačilu ne. Pa še precej neprijazno so to povedali, češ, plačaj nočitev, potem ti dovolimo, da plačaš še za žehto. 

Tako sva opravila le praznjenje WCja in odpadne vode in napolnila rezervar s svežo vodo, a vse to na eni izmed bencinskih črpalk brezplačno. Za perilo bova poskrbela kdaj pozneje.

Odpravila sva se proti Nordkappu. Pot sprva ni bila nič posebnega, kasneje pa se je pokrajina spremenila. 

Vozila sva po planoti, kjer ni bilo več dreves, cesta pa se je v dolgih lokih vila v daljavo. Srečala sva veliko kolesarjev, ki so se, zgleda, s kolesom odpravili do Nordkappa. 

Po planoti se je cesta spustila v fjord in od tu dalje se je vila ob obali in mimo velikih lepih ovalnih zalivov. 

Za vsakim ovinkom naju je čakal še lepši zaliv in teh je bilo tu res zelo veliko. V daljavi so bili vidni obrisi otokov ali celine.

 Povsod so na obronkih in rtih raztresene slikovite koče.

Kar dvakrat nama je na cesto prišel par severnih jelenov in kot letališki'follow me' hodil počasi pred avtodomom. Nič jih ni strah vozil in se ne pustijo motiti.

Pokrajina je postajala vedno bolj razgibana, obala, zanimivi otočki in kopasti hribčki so krasili sceno.

Morje je krasne modrozelene barve. 

Peljeva se skozi 6870 metrov dolg predor, 212 m pod morsko gladino, ki je bil v preteklisti plačljiv, sedaj pa ne.

Pozno popoldne sva se ustavila v kraju Honningsvåg, 3o km pred Nordkappom.

 Tu bova prenoćila na majhnem parkirišču in se jutri odpravila na najsevernejšo točko Evrope.