Zjutraj, ko se odpravljava naprej, je Bojan ugotovil, da je v kampu vsa oprema za pranje vozil. Najin avtodom je po 50 dneh potreben pranja. Res zadovoljna sva s storitvami tega kampa in jih bova v ocenah pohvalila.
Zatem se najprej odpraviva do zadnje vasice, Nordvågen, na vzhodni strani tega razvejanega otoka, ki leži le dober ovinek stran.
Pisano barvne lesene hiše so postavljene ob obalo in breg. Pred vasjo pa majhno pristanišče za ribiče.
Nato se peljeva po meni tako zelo lepi kot kača vijugasti cesti, ki z dolgimi loki objema zalive, jezera in obronke hribov.
Srečujeva veliko vozil, ki se zjutraj vračajo iz Nordkappa.
Nordkapp je strma pečina s prostranim platojem na vrhu, ki se dviga 307 metrov nad Arktičnim oceanom in označuje končno točko evropske celine:
Na obeležju na platoju piše: "Leta 1664 je iz Italije prispel Francesco Negri, prvi raziskovalec, katerega končni cilj je bil Severni rt. V popotniški dnevnik je ob prihodu zapisal: »Tukaj sem na Severnem rtu, na robu Finnmarka in upam si reči, da na samem robu sveta..."
In po 359. letih prihajava midva, 'osebna' raziskovalca lepih in zanimivih krajev, do te znamenite točke.
Že od daleč vidiva, da je parkirišče polno vozil. Najdeva primeren prostor in se odpraviva na ogled vsega, kar ponuja ta turistično oblegana destinacija.
Na sredini platoja je velika zgradba z belo kupolo v kateri je restavracija, razgledna ploščad in muzej, kamor pa lahko greš le, če plačaš vstopnino. Država je namreč s tožbo dosegla, da lastniki, ki so do nedavnega pobirali parkirnino, tega ne počnejo več.
V bližini je kamniti spomenik, ki priča, da je kralj 1863. leta uradno odprl Nordkapp, torej je danes 160 let in 11 dni od otvoritve.
Hodiva ob železni ograji, ki je postavljena na robu pečine in gledava proti najsevernejšemu rtu, ki moli v ocean.
Zbira se vse več ljudi, ki fotografira, se sprehaja. Največ jih je pri ikoni Nordkappa, železnemu globusu, ki stoji na izpostavljeni točki pečine.
Tu se vsi fotografiramo za spomin.
Slediva ograji, ki je visoko nad morjem. Odločiva se, da greva vse do vzhodnega roba platoja.
Hodiva po pešcenem in kamnitem terenu, posejanim s krpami mahovja in lišajev. Tu in tam drobne bele cvetlice kljubujejo vetru in soncu.
Odpre se lep razgled na zadnji krak otoka, globok zaliv in skalnate pečine. Spominja naju na sever Škotske. Uživava v tišini matere narave. Do tu sta prišla le še dva para.
Ko se vračava, se ustaviva še pri zanimivem obeležju. Zapis pravi:, da je leta 1988 sedem otrok iz različnih koncev sveta na Nordkappu ustvarjalo spomenik 'Otroci zemlje, sodelovanja, prijateljstva, upanja in veselja' .
Povečerjala sva, si pogledala nadaljevanko in se ob 23:30 odpravila proti ikoni Nordkappa.
Na parkirišcu za avtobuse se jih je nabralo kar 11, kar nekaj jih je gotovo pripeljalo goste križark, ki pristajajo v Honningsvågu. Dodatna množica obiskovalcev torej.
Kot mravlje so iz vozil prihajale množice obiskovalcev, vsi v vetrovkah, ker je vlekel veter, ki pa ni bil hladen. Vsak izmed nas je v rokah držal neke vrste aparat za fotografiranje, nekateri so imeli celo pripravljene vrhunske naprave na stojalih.
Sonce je veselo sijalo na severu in njegov rumeno oranžni sijaj je zarisal širok snop po precej mirnem morju in dolge sence polnočnih obiskovalcev po platoju.
Čeprav je vsenaokrog množica polnočnega sonca željnih obiskovalcev, vlada spokojna tišina. Vsi le pritajeno govorimo,nemo opazujemo sonce in čakamo, da se na uri prikaže 00:00.
Opolnoči se slišijo le škljoči in morda kakšen vzdih, na obrazih mladih in starih je nasmeh in upanje.
Tu ni prostora za vojne, teror in hudobijo, tu smo vsi samo majhni, ranljivi ljudje, del mogočne narave. Ujela sem to našo žarečo krogla v svoje dlani...
Proti prvi uri se odpraviva spat, zadovoljna, da sva tokrat (že drugič sva tu, pred 14. leti je lil dež in pihal močan veter) doživela vzorčen Nordkapp, torej obe skrajni poletni situaciji vremena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar