Zadar

Dopoldne sva zapustila kamp Ugljan in se odpeljala proti otoku Pašman. Želela sva se ustaviti v enem izmed kampov, a zaradi ozkega mostu nisva migla do njega. 

Otok je del zadrskega otočja, od celine pa ga ločuje 2 km širok Pašmanski kanal, v katerem morski tokovi vsakih šest ur spremenijo smer. 

S sosednjim otokom Ugljan je povezan z mostom Ždrelac in pod njim sva opazovala močne tokove v času bibavice.

S celino je povezan s pogostimi trajektnimi linijami na relaciji Biograd na Moru–Tkon.

Tako sva si ogledala otok le po dolžini. Morda kdaj drugič kaj več. Ni naju prepričal, zato sva se z omenjenim trajektom podala na celino.

Zapustila sva tirej pregovorno romantičnost otokov in vstopila v realnost celine. 

Zadar je veliko mesto, pa še večje bo, saj so povsod novogradnje. Tudi danes v izbranem kampu v Zadru niso imeli prostih mest za uporabnike kartice kampiranja.. 

Odpravila sva se zato v bližnji Kožino v kamp Plat. Sprehodila sem se do obale, kjer kraljujejejo lepe vile z eksotičnimi vrtovi. 

Obala pa je pusta s pustimi manjšimi betonskimi pomoli. Le pred vilami so zalivčki z nanošenim peskom.

Danes je bilo zelo toplo in 100% jasno, brez vetra, pravo poletje konec septembra. Jutri nadaljujeva raziskovanje. 

V objektiv sem ujela zgodnji sončni zahod, moj najljubbši trenutek dneva.

Vrh sv. Mihovila, Ugljan

Lep svež dopoldne naju je zvabil na potepanje. Tokrat je bil najin cilj vrh sv. Mihovila, ki se dviga nad mestom Preko. 

Na poti sva se malo lovila, ko sva iskala pot do vrha te vzpetine. Zakaj je zanimiva? Na vrhu stojo ostanki trdnjave sv. Mihovila. Do njih vodi tri kilometre dolga asfaltirana cesta, ki vodi prav do utrdbe, primerna za avtomobile, kolesarje in pešce.

Nekje na sredini otoka v notranjosti izstopajo tri vrhovi. Najvišji je piramidi podoben vrh po imenu Ščah, drugi v bližini je vrh sv. Mihovila (263 mnm) in tja sva bila namenjena. V bližini je še hrib Željina, ki ponuja več kot 30 plezalnih smeri na pecinah na zahodni strani.

Na pol poti so naju pritegnile zanimive skalne formacije v okolici ceste. Večje gkadke skale so razzreseme po travniku.

Infirmacijska tabla pojasnjuje, da so bile tu dtare kamnite hiške, grajene s suho zidavo. Tu je bil tudi vodnjak za napajanje živine.

Do vrha hriba je bilo le še dober kilometer in v daljavi sva že opazila rusevine utrdbe. Parkirala sva pod vrhim in se po strmi s kamni obloženi poti povzpela do utrdbe.

Šele od blizu se prepričaš o obsežnost te srednjeveške utrdbe. Ohranjeni so zunanji zidivi in en stolp. 

Ko sva se po razmajanih kamnitih stopnicah povzpela vanj, sva bila poplačana s širokim panoramskim razgledom na celoten zadrski arhipelag z več kot 200 otoki ter otoke Iž, Sestrunj, Pašman in Dugi otok. 

Pišejo, da so utrdbo leta 1203 zgradili Benečani potem, ko so križarji in Benečani leta 1202 opustošili Zadar, 

Očarala naju je lepota otokov, pogled na Zadar z Velebitom v ozadju in na drugi strani Kornati.

Na vsakem koraku so se ponujali krasni posnetki, ki bodo šli z nama domov.. Spustila sva se v dolino in se odpeljala še do dobrih 10 kilometrov oddaljenega mostu, ki povezuje Ugljan d Pašmanom.

Ekeganten most se penje nad ožino med otokoma, ki ob plimi in oseki zaradi močnega toka morje zgleda kot reka.

Lačna sva v mestu Preko (baje je dobilo ime, ker so zadrčani vedno rekli temu kraju "tam preko" ;)) poiskala gostilno in uživala v ribji specialiteti. 

Pozno popoldne sva šla na plažo najinega kampa, jaz predvsem sončit, Bojan pa plavat. Še en lep dan na otoku.

Otok Ugljan

Včeraj sva se poslovila od zanimivega In posebnega Paga. Odpeljala sva se po paškem mostu na celino.

Razgled pred mostom je zanimiv, polepša pa ga še zipline, ki teče čez zaliv.

Pot sva nadaljevala do Zadra, kjer sva želela parkirati v kampu, a so bila vsa mesta namenjena za kamping karto CSI.

Odločila sva se, da nadaljujeva pot proti Ugljanu. Ujela sva trajekt in sedaj sva v prijetnem manjšek kampu na Ugljanu. 

Otok Ugljan je slikovit zeleni otok v zadarskem arhipelagu, ki se nahaja samo 15 minut vožnje z ladjo ali trajektom iz Zadra. Njegova obala je dolga 74 kilometrov.

Zaradi bujnega sredozemskega rastlinja, borovih gozdov, makije in sto tisoč oljk in figovcev Ugljan imenujejo "zeleni otok" in "vrt Zadra". 

Severovzhodna stran otoka opisujejo kot mirno, poseljeno in polno čudovitih zalivov, plaž in ribiških pristanišč. Jugozahodna stran pa je večinoma strma, nenaseljena in divja, kar je gotova izziv za potapljače in raziskovalce.

Popoldne sva uživala v kampovem manjšem zalivčku. Obala je peščena z lepimi barvitimi kamenčki.

Kamp je lepo urejen, čist  in ponuja v okviru cene tudi udobne ležalnike ma plaži. Tako sva ujela poznopopoldnevno sonce. Bojan je kot vedno tudi zaplaval, zame pa je bil veterc preveč hladen, zato sem se le predajala toplim žarkom sonca.

Včeraj dopoldne sva spoznala mestece Ugljan in okolico. 

Otok Ugljan in njegova naselja ponujajo tradicionalno arhitekturo. Sprehod po teh naseljih omogoča doživitje dalmatinskime čar,obnosti, z ozkimi ulicami in starimi kamnitimi hišami. Zanimivo, da povsod vidiš novogradnje, nikjer pa zapuščenih hiš ali podrtij.

Na otoku je več kot 200.000 oljk, zato ga upravičeno imenujejo »otok oljk«. Stari oljčniki so nad naselji. Povsod po pobocjih lahko opazim suhozide, ki so znacilni skoraj za vse otoke. GPišejo, da je gradnja v suhi tehniki (brez veziva) najstarejša oblika gradnje, veščina postavljanja takšnih zidov pa je bila razglašena za kulturno dobrino.

Mestece Ugljan ima veliko cerkev na višjem delu, zato je lepo vidna in vizualno uokvirja izgled mesta. Ko sva se ji približala je potekala ravno jutranha nedeljska maša. Vernikov je bilo toliko, da jih he nekaj mirno spremljalo oeudigo zunaj na zidovih pokopališča. Tudi midva sva za trenutek prisluhnila blagozvenečim besedam pridige o grehu in grešnikih. 

Pot sva peš nadaljevala na razgledno točko nad mestom, kjer so ostanki stare cerkvice. Od tam se pogled odpira na Zadar in značilne valovite otoke Kornati. 

Vračala sva se mimo zaliva s privezi in nekaj jadrnicami. Ker je bil jrasen sončen dan,je veliko belih jadrnic poplesavalo po mirnem morju.

V kampu sva skuhala kosilo in popoldne šla na ljubko plažo. Uživala sem na jesenskem soncu in zaplavala v osvežujočem čistem morju. Kaj še ostaja bogatim?

Mesto Pag

Otok Pag je peti največji otok v Jadranskem morju. Je otok, ki se kiti z vsaj štirimi presežki

1. Je najbolj pust otok zaradi redke vegetacije na določenih območjih. Prav zaradi tega si je prislužil primerjavo z luniim površjem. 

2. Je najbolj razčlenjen otok z najdaljšo obalo (302,47 km).

3. Ponuja najlepše poti za gorski tek in pohodništvo.

4. Bogati ga še ustvarjalnot,ljudi ki se posebej izkaže v paški čipki, paškem siru, solinah in edinstvenih »kamnitih sipinah«.

Včeraj sva se s skuterjem odpravila v več kot 15 km oddaljeno mesto Pag. Leži vgnezdeno v velikem zalivu. Pred mestom ležijo velike še aktivne soline. V celotni okolici mesta so ali vidno rastejo novogradnje. 

Za današnji pohodniški izlet sva izbrala pot »Druga stran Lune« (»Other Side of the Moon«). To je pravzaprav skupno ime za tri poti v bližini mesta Pag. Ločene so po težavnosti od najzahtevnejše do najlažje: Sveti Jure, Zaton in Mikula.

Zasluge za te tri privlačne poti gredo Alanu Crljenku – pohodniku s Paga,, ki jih je uredil po lastni zamisli.Skupna dolžina poti: 15,7 km. Najnižja nadmorska višina: 1 m; najvišja: 265 m. Skupni vzpon: 622 m; skupni spust: 616 m. 

Izbrala sva pot, ki vodi do rta Mikuli. Tik pred začetkom poti stoji velika informacijska tabla s prikazom vseh treh poti, kratkimi opisi in številnimi fotografijami. 

Vožnja s skuterjem je bila vse prej kot prijezna, saj je bil mogočni Velebit v elementu. Krasila ga je ogromna vetrmica, ki je obetala znatno burjo. Občutila sva jo na vsakem ovinku, ko je pihala v najin bok.

Na parkirišču sva pustila skuter in se ob sunkih vetra podala po kamniti pokrajini. Če bi videla le fotografije le-te, bi mislila, da sva bila v Afrike puščavi. 

Sprva ava sledila modrim markacijam, a sva se na eni točki uštela in zato šla kar slepo proti rtu s svetilnikom. Sunki vetra so bili vse močnejši, zato sva morala biti previdna.

Ob celotni poti sva z veseljem odkrivala osupljive nove prizore in razglede. Močni vetrovi (burja), solna pršica, dež in sonce so s skupnimi močmi povzročili erozijo in  izoblikovali raznolike kraške pojave In osre skale po celotni površini.

Velebit je pokazal danes svojo moč  in nam zagotovil obilno dozo burje. To je tudi edina neprijetna zadeva zame, saj mi veter povzroča nevšečnosti. A ob obilici lepega tudi to odmisliš.

Do svetilnika Sveri Nikola ava prispela po strmem pobočju ob neprijetnih sunkih burje. Razgled na mestni zaliv in na otoke je krasen.

Vračava se po označeni poti, ki je vodila nad obalo z lepimi zalivčki. Odprl se je tudi pogled na ostanke majhne cerkvice.

Pišejo, da je bila zgrajena v 14. stoletju v čast in kot zahvala svetemu Nikolaju (lokalno znanemu kot *Sveti Mikula*), zavetniku mornarjev. Pred cerkvijo je nekoč stalo pristanišče. Zaliv je ladjam in njihovim posadkam v preteklisti nudil zavetje pred burjo, katere sunki lahko tu dosežejo orkansko moč.

Prav zato je rt Punta Mikule (Rt sv. Nikolaja) med mornarji znan tudi kot *Punta spasa* (Rt odrešitve); doseči ta rt je pomenilo najti varno zavetje pred silovito burjo. Velja prepričanje, da je cerkev sv. Nikolaja postavila posadka ladje, ki je preživela neurje.

Od cerkve sva se kratek čas zmerno vzpenjala, nato pa se je teren izravnal do točke, kjer se zaključi krožna pot okoli rta Punta Mikule. Tu sva sklenila najino pohodniška pustolovščina po poti »Druga strana Mjeseca« (Druga stran lune).

Zadovoljna in lačna sva v centru ob morju našla restavracijo in uživala okusne jedi ob pogledu na most beneškega stila, ki v loku povezuje obali ob zalivu Saline.

Sprehodila sva se do kipa solinarja, sombola kraja in po nekaj ozkih ulic mesta. 

Lepo je vidno staro obzidje mesta, stavbe na trgu opominjajo na zgodovino in katedrala ponosno kraljuje nad mestom

Vzpela sva se po cesti nad mesto in imela prekrasen razgled na zaliv in soline.

Kljub burji sva lepo preživela bogat in zanimiv dan.