Vili's blog: Mesto Pag

Otok Pag je peti največji otok v Jadranskem morju. Je otok, ki se kiti z vsaj štirimi presežki

1. Je najbolj pust otok zaradi redke vegetacije na določenih območjih. Prav zaradi tega si je prislužil primerjavo z luniim površjem.

2. Je najbolj razčlenjen otok z najdaljšo obalo (302,47 km).

3. Ponuja najlepše poti za gorski tek in pohodništvo.

4. Bogati ga še ustvarjalnot,ljudi ki se posebej izkaže v paški čipki, paškem siru, solinah in edinstvenih »kamnitih sipinah«.

Včeraj sva se s skuterjem odpravila v več kot 15 km oddaljeno mesto Pag. Leži vgnezdeno v velikem zalivu. Pred mestom ležijo velike še aktivne soline. V celotni okolici mesta so ali vidno rastejo novogradnje.

Za današnji pohodniški izlet sva izbrala pot »Druga stran Lune« (»Other Side of the Moon«). To je pravzaprav skupno ime za tri poti v bližini mesta Pag. Ločene so po težavnosti od najzahtevnejše do najlažje: Sveti Jure, Zaton in Mikula.

Zasluge za te tri privlačne poti gredo Alanu Crljenku – pohodniku s Paga,, ki jih je uredil po lastni zamisli.Skupna dolžina poti: 15,7 km. Najnižja nadmorska višina: 1 m; najvišja: 265 m. Skupni vzpon: 622 m; skupni spust: 616 m.

Izbrala sva pot, ki vodi do rta Mikuli. Tik pred začetkom poti stoji velika informacijska tabla s prikazom vseh treh poti, kratkimi opisi in številnimi fotografijami.

Vožnja s skuterjem je bila vse prej kot prijezna, saj je bil mogočni Velebit v elementu. Krasila ga je ogromna vetrmica, ki je obetala znatno burjo. Občutila sva jo na vsakem ovinku, ko je pihala v najin bok.

Na parkirišču sva pustila skuter in se ob sunkih vetra podala po kamniti pokrajini. Če bi videla le fotografije le-te, bi mislila, da sva bila v Afrike puščavi.

Sprva ava sledila modrim markacijam, a sva se na eni točki uštela in zato šla kar slepo proti rtu s svetilnikom. Sunki vetra so bili vse močnejši, zato sva morala biti previdna.

Ob celotni poti sva z veseljem odkrivala osupljive nove prizore in razglede. Močni vetrovi (burja), solna pršica, dež in sonce so s skupnimi močmi povzročili erozijo in izoblikovali raznolike kraške pojave In osre skale po celotni površini.

Velebit je pokazal danes svojo moč in nam zagotovil obilno dozo burje. To je tudi edina neprijetna zadeva zame, saj mi veter povzroča nevšečnosti. A ob obilici lepega tudi to odmisliš.

Do svetilnika Sveri Nikola ava prispela po strmem pobočju ob neprijetnih sunkih burje. Razgled na mestni zaliv in na otoke je krasen.

Vračava se po označeni poti, ki je vodila nad obalo z lepimi zalivčki. Odprl se je tudi pogled na ostanke majhne cerkvice.

Pišejo, da je bila zgrajena v 14. stoletju v čast in kot zahvala svetemu Nikolaju (lokalno znanemu kot *Sveti Mikula*), zavetniku mornarjev. Pred cerkvijo je nekoč stalo pristanišče. Zaliv je ladjam in njihovim posadkam v preteklisti nudil zavetje pred burjo, katere sunki lahko tu dosežejo orkansko moč.

Prav zato je rt Punta Mikule (Rt sv. Nikolaja) med mornarji znan tudi kot *Punta spasa* (Rt odrešitve); doseči ta rt je pomenilo najti varno zavetje pred silovito burjo. Velja prepričanje, da je cerkev sv. Nikolaja postavila posadka ladje, ki je preživela neurje.

Od cerkve sva se kratek čas zmerno vzpenjala, nato pa se je teren izravnal do točke, kjer se zaključi krožna pot okoli rta Punta Mikule. Tu sva sklenila najino pohodniška pustolovščina po poti »Druga strana Mjeseca« (Druga stran lune).

Zadovoljna in lačna sva v centru ob morju našla restavracijo in uživala okusne jedi ob pogledu na most beneškega stila, ki v loku povezuje obali ob zalivu Saline.