Odpravila sva se na pot v sivem jutru. Težki oblaki so viseli nizko nad pokrajino, a zaenkrat ni deževalo. Prvič odkar sva na potepu po Norveški imava oblačen dan, ki kaže na dež. Ne moti naju, saj bova dan pretežno preživela na vožnji.
Pokrajina postaja vse bolj pusta, kamnita, le malo nizkega drevja, porasla z mahovi in travo, na bolj ravninskih delih pa je precej močvirnata.
Cesta se vije po pokrajini, ali teče naravnost daleč naprej. Občasno pada rahel dež, a večina časa imava suho cesto.
Ko se bližava današnjemu cilju, postaja okolica bolj gričevnata, s skalnatimi grebeni.
Peljeva mimo manjših jezer in kar nekaj morskih zalivov, ki so pod sivimi oblaki temni, še posebej, ker je oseka in skoraj suha rjava plitvina sega daleč proti morju.
Je pa na tem koncu veliko več severnih jelenov, ki se pasejo v bližini ceste, zato je potrebna bolj previdna vožnja. Tu so tudi obcestni znaki, ki opozarjajo na lose, ki pa jih do sedaj še nisva videla.
Celo pot so tu pa tam po pokrajini raztresene samotne lesene koče. Večjih naselij pa ni, le manjši zaselki po par hiš.
Cesta je lepa in prometa le malo. Bojan je pripomnil, da se bo po tako dolgem času vožnje po teh neprometnih cestah težko privaditi našim razmeram na cesti.
Bližava se zadnjemu norveškemu mestu na severu, ki leži blizu ruske meje. Tu so imena mest napisana dvojezično, po nirveško in po rusko. V sivi daljavi vidiva dolge krake polotokov, ki segajo v morje in zalive.
Najin današnji cilj je Kirkenes, majhno mesto na skrajnem severovzhodu Norveške. Stoji blizu finske in ruske meje. Ima le 3500 prebivalcev.
Zanimivi so podatki, da polnočno sonce tu sije od 17. maja do 21. julija. Medtem ko traja polarna noč od 21. novembra do 21. januarja.
Kirkenes ima v primerjavi z drugimi obalnimi mesti suho podnebje z malo padavinami skozi vse leto.
Na tem območju, imajo najstarejšo kamnine stare približno 2,8 milijarde let.
Okoli Kirkenesa je največja populacija rjavega medveda na Norveškem, midva pa sva parkirana na prostoru nad mestom v naravi, hmmm.
V tem kraju je tudi sneženi hotel, prvi take vrste, narejen v celoti iz snega in odprt skozi celo leto.
Mesto leži na polotoku ob Bøkfjorden in je oddaljeno le 16 kilometrov od norveško-ruske meje.
Pred spanjem sva se sprehodila po bližnjih skalnih grbinah nad mestom. Kljub sivini oblačnega neba in dežja nad morjem je bil razgled dober. V bližini je majhno jezero z otočkom, kjer gnezdijo glasne ptice.
Pogrešam sonce, ki daje okolju pestro barvitost. Morda pa bo tako jutri, ko bova raziskala kraj in okolico, saj vremenska napoved obeta izboljšanje
Ni komentarjev:
Objavite komentar