Torek, 17. september
Pot do Corteja poteka po cesti D84, ki teče vklesana po pobočjih in nad globoko sotesko. Cesta je ozka in en sam ovinek.
Vzpenjala sva se proti najvišjemu prelazu na Korziki, Verghio, 1464 m nm s pogledom na najvišji gorski vrh Korzike, monte Cinto, 2706 m nm, ki sva ga v daljavi videla tudi že iz Calvija. Srečala sva kar nekaj skupin motoristov, saj jim je take vrste cesta pisana na kožo. Spet je bila potrebna zbranost in pozornost v ozkih in nepreglednih ovinkih.
Kot zanimivost, blizu prelaza je celo manjše smučišče z vlečnico.
Ob poti in po cesti se prosto sprehajajo, koze, prašiči in krave, ki so gospodarji teh cest, saj se niso pripravljeni umikati avtomobilom. Počutis se kot da bi bil v visokogorju, le toplo vreme ne spada tja :).
Tudi tu zgoraj je še vedno precej toplo, kljub sredini septembra.
Najin naslednji postanek je mesto Corte, zibelka korziškega osvobodilnega gibanja, ki se je začelo pred skoraj 300 leti. Že leta 1765 je bila tu ustanovljena prva univerza in takrat je bil Corte glavno mesto Korzike.
Parkirala sva v kampu Chez Bartho, ki bi ga brez pomoči Mr. Googla ne dobila. Dostop do kampa je malo zapleten za avtodome in je praktično nedostopen za avtodome daljše od 7 m zaradi ozkega mostu in ovinka. Kamp je manjši, wc OK, topla voda in zastonj wifi, ki pa je bolj šibak. Ob kampu teče manjši potok, ki so ga zajezili in se v njem da plavati. Manjša peščena plaža je ob njem.
Nad kampom pa se dviga pečina, na kateri je razgledni stolp in obzidje z gradom. Tja se odpraviva po strmih stopnicah. Zgoraj se nama ponuja lep razgled na mesto in grad. Nato sva si ogledala še stari del mesta. Dan sva zaključila s sprehodom do kampa.
Pot do Corteja poteka po cesti D84, ki teče vklesana po pobočjih in nad globoko sotesko. Cesta je ozka in en sam ovinek.
Vzpenjala sva se proti najvišjemu prelazu na Korziki, Verghio, 1464 m nm s pogledom na najvišji gorski vrh Korzike, monte Cinto, 2706 m nm, ki sva ga v daljavi videla tudi že iz Calvija. Srečala sva kar nekaj skupin motoristov, saj jim je take vrste cesta pisana na kožo. Spet je bila potrebna zbranost in pozornost v ozkih in nepreglednih ovinkih.
Kot zanimivost, blizu prelaza je celo manjše smučišče z vlečnico.
Ob poti in po cesti se prosto sprehajajo, koze, prašiči in krave, ki so gospodarji teh cest, saj se niso pripravljeni umikati avtomobilom. Počutis se kot da bi bil v visokogorju, le toplo vreme ne spada tja :).
Tudi tu zgoraj je še vedno precej toplo, kljub sredini septembra.
Najin naslednji postanek je mesto Corte, zibelka korziškega osvobodilnega gibanja, ki se je začelo pred skoraj 300 leti. Že leta 1765 je bila tu ustanovljena prva univerza in takrat je bil Corte glavno mesto Korzike.
Nad kampom pa se dviga pečina, na kateri je razgledni stolp in obzidje z gradom. Tja se odpraviva po strmih stopnicah. Zgoraj se nama ponuja lep razgled na mesto in grad. Nato sva si ogledala še stari del mesta. Dan sva zaključila s sprehodom do kampa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar