Maratea, Pietrapetrosa

16. marec

Naj še dodam nekaj o mestecu Castelsaraceno na včerajšnjo objavo. To je skromno podeželsko mestece z ozkimi stopničastimi uličicami. Ne vem, kako se po njih gibljejo invalidi na vozičkih ali pripeljejo nekaj večjega do doma. Iz ulic so stopnice do hiš. 

Prebivalci pa so prijazni in ustrežljivi. 

Danes sva prenočila v Maratei pri kipu Kristusa Odrešenika.

Spanje na parkirišču pod budnim očesom kipa Kristusa nad nama je bilo spokojno. Čakalo naju je še dnevno slikanje enega največjih kipov Kristusa. Po skalnati potki sva se povzpela do kipa, ki ga je izdelal umetnik Bruno Innocenti leta 1965. 

Klesal ga je na licu mesta. Kip je 21 m visok in predstavlja mladega Kristusa. Je zelo lep. Gleda proti mestu z visokega grebena 620 tik nad morjem in mestom. Tam je tudi cerkvica. V okolici je veliko ruševin stavb, kar kažejo, da je včasih tu bilo naselje.

Razgledna ploščad ob kipu ponuja lep razgled na gore v ozadju, morje in okoliška mesta.

V ozadju so visoki hribi pokriti s snegom.

Poslovila sva se od Kristusa Odrešenika in se odpravila po vijugasti cesti do obale. Vmes sva morala kupiti plin, ki pa so ga tu pripeljali na zahtevo. Ponagali so nam uslužbenci na črpalki.

Kosilo, porovo rižoto in solato, sva si pripravila ob morju. Bil je topel sončen dan, 16°C, na soncu občutek vsaj 20. Se prileže. 

Pred nadaljevanjem potovanja sva se sprehodila po peščeni plaži do skalnatih jam, kjer vidni ostanki kapnikov kažejo, da je bila tu včasih kraška jama s kapniki.

V daljavi se je lepo videl kip Kristusa.

Ker naju je čakalo še kar nekaj poti do naslednjega postanka in spanja, sva se odpravila na pot. Izbrala sva smer  Trecchino. Tokrat je bila cesta dobra. Peljala sva po vijugasti cesti po hribovitem terenu preko prelaza na več kot 600 m nad morjem in se spustila proti široki kotlini. Vrhovi hribov so vecinoma zasneženi.

Ob poti sva lahko občudovala slikovita naselja, ki so jih v preteklosti iz strateških razlogov Italjani gradili strnjena na visokih obronkih hribov ali na vrhovih gričev in hribov. Ta naselja se praviloma na vrhu zaključujejo z impozantno cerkvijo, na dnu pa s trdnjavo ali gradom.

Takole lepo zgleda mestece Rivello, ki je res slikovit primer takega naselja. 

Delček poti sva se peljala tudi nekaj kilometrov po avtocesti, ki pa je bila brezplačna po regiji Campania. 

Ko sva zapustila avtocesto sva se počasi bližala Pietrapertozi, vasic8 visoko pod skalnimi vrhovi. 

Ovinkasta cesta se strmo dviga proti vrhu in pogled proti dolini je kar neprijeten. Prispela sva tik pred mrakom. Vstop v ozke ulice naju je malo zaskrbel, ker nisva videla prostora za parkiranje, a prijazni domačini so naju usmerili proti zgornjemu koncu vasi, kjer je malo vec prostora za parkiranje, česar na vrhu strmega hriba ne bi pričakovaka. Tako, zaparkirala sva in se veseliva jutranjega ogleda.