Castelsaraceno

15. marec

Jutranje prijetno toplo sonce je res nekaj lepega, posebej po napovedi, da bo ponoci pod 0° C. Mesto Castelsaraceno leži namreč na več kot 900 m nad morsko gladino, obkrožajo pa ga gore nad 2000 mnm in vse so zasnežene. Tudi v mestecu so še tu pa tam krpe snega, saj je baje pred tednom dni snežilo.

Tu sva se ustavila, ker ponujajo posebno atrakcijo 'Most med dvema nacionalnima parkoma'. To je 586 m dolg tibetanski most, ki se penje do 90 m nad sotesko rečice. Atraktivno, zares. 

Vstopnici za most sva kupila na spletu, 25 € na osebo, če kupiš na licu mesta pa stane 30 €. 

Do mostu sva se odpravila okrog 11:00. Mlad par naju je pripravil za podvig. Opremila sta naju s posebno varnostno opremo, ki ima tudi vodilo s posebnim karabinom, s katerim si povezan s prečno zajlo. Demonstrirala sta, kako se stvar uporablja in odpravila ava se prečit ta zanimiv most. 

Stopaš po kovinskih letvicah, ki so do 59 cm narazen, spodaj pa globel. Uhhh, zacetek je bil orecej adrenalinski. Če sem pogledala navzdol, se mi je kar zvrtelo, zato sem se osredotočila na zajlo nad sabo, pridno počasi preklapljala med vezmi, ki so bile vsake toliko in stopala eno po eno letvico. Na srečo se most ne ziblje, ker je na veliko mest pripet v skale na obeh straneh. 

Za teh 586 m sva potrebovala 40 minut, saj sva hodila res počasi in vmes slikala in snemala. Občutek je poseben in zaveš se, kako malo sicer razmišljamo, ko hodimo.

Na koncu naju je mlad fant sprejel, nama snel varovalno opremo in nama zaželel lep dan.

Vrnila sva se po lepo speljani potki, ki ji italijani pravijo sentiero in tece po grebenu do mesta. 

Opozorili so naju, da imava s to vstopnico tudi prost vstop v muzej v mestu, zato sva se odoravila tudi tja. Muzej pastirstva je novejša stavba na obrobju mesta. Sprejeli so naju trije mlajši zaposleni, preverili so green pass in nositi je bilo potrebno masko. 

Po manjšem a moderno multimedijsko opremljenem muzeju naju je vodila prijetna vodička in nama razložila vse o nastanku in pomenu muzeja. Muzej in most je financirala EU, za podporo in izvedbo ideje pa je poskrbel župan. 

museo della pastorizia

Zgodbe o lokalnih navadah, življenju,  obredih, prehrani in možnostih preživetja je v sliki in videu lepo predstavljeno obiskovalcu. Pastirstvo, posebej ovc in koz, je omogočilo preživetje v tem skromnem okolju. Marsikaj me je spomnilo na otroštvo in življenje v Tolminu.

Na koncu so naju fotografirali in naredili video intervju o vtisih o Italiji na splošno, o mestu in o muzeju. Poklepetala sva z njomi tudi o trenutni situaciji v Ukrajini. Zelo jih je zanimalo, kako je v Sloveniji.

Po kosilu sva se odpravila do obmorskega mesta Maratea, ki leži na tirenski obali Bazilicate. Pot do cilja je polna ostrih ovinkov, ves čas se spušča, teče po zelo hribovitem področju, ki segajo vse do obale. Cestišče je na mnogih ovinkih precej poškodovano, udrto in je treba voziti počasneje in previdno. 

Visoki hribi se končajo neposredno v morju.

Kmalu sva opazila kip na gori, ki je bil najin cilj za danes.

Kip Kristusa stoji na strmem visokem pobočju nad mestom Maratea, kamor vodi vojugasta cesta.

Prispela sva ob mraku in se parkirala pid kipom. Nato sva se po potki odpravila do kipa, ki je že žarel v soju luči.

Od tu je krasen razgled na morje in obalo. Nočna osvetljena mesta so kot nizi biserčkov. 

Uzivala sva soncni zahod in roznate barve pbzorja.

Jutri pa še vtisi dnevne svetlobe.