Na srečo sva parkirala v kampu in imela elektriko. Celo noč je v sunkih pihal močan veter, ki je počistil oblake in sva se zato zbudila v sončno a hladno vetrovno jutro. Morala sva po novo plinsko bombolo, saj sva vse dni ogrevala avtodom, vesela, da nama nudi tako topel začasni domek. Bojan je doma kupil italjansko bombolo, da jo lahko menja v Italiji, saj tu bombol ne polnijo, le menjajo.
Najina pot se je nadaljevala ob obali proti Torre del Orso. Ta konec Ialije je manj obljuden, je pa kar nekaj naselij, ki so trenutno samevala, ker so očitno v rabi le v sezoni.
Za prvi postanek sva izbrala slikovito obalo Grotte della poezia, kjer so našli tudi arheološke ostanke iz bronaste dobe, rizbe v skalah 100 m dolge jame, a trenutno ni bila dostopna.
Dan je bil zelo vetroven, morje močno razburkano, zato je bilo kar nevarno hoditi po robu pečin.
Močni sunki vetra, slane kapljice v zraku, bučanje morja, mraz... Priznam, spominjalo me je na Nordkapp. :)
V lepem vremenu bi bilo sprehajanje po teh skalah pravi užitek. Morda kdaj drugič.
Peljala sva še nekaj kilometrov naprej, parkirala in se sprehodila po potki med bujnim grmovjem do obalne čeri. Postanek je bil poplačan z naravno posebnostjo, ki so jo poimenovali Le due sorelle - Dve sestri.
Skalnata obala je razjedena od morskih valov, zaradi močnega vetra nisva upala stati na robu in pogledati v morje.
Zadnji današnji postanek, tudi ta čisto morski je bil nekaj kilometrov oddaljen od Otranta.
Tu sva si privoščila dobro kosilo in dišečo Illi kavico (hvala Nuša :) ). Po kosilu pa sva sla še do točke "Punto piu ad' Est di Italia", najvzhodnejša tocka Italije, kjer je svetilnik Punta Palascia in vojaški radar.
NaSla sva Oasi park sosta per camper, ki ponuja vse storitve za avtodome in tudi topel tuš.
Čaka naju še dobrih 50 km do najjuznejše točke, do konca škornjeve pete. Pred tem pa še spanje in ogled Otranta jutri zjutraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar